Jedro

V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zagovornika nista uveljavljala kršitev zakona, ki jih je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do kršitev določb kazenskega zakona in kazenskega postopka, saj le te s pritožbo niso bile uveljavljane.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega M. O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu določilo kazen dvanajst let zapora. Ob upoštevanju kazni šestih mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe po sodbi Okrajnega sodišča v Kočevju I K 24994/2010, ki je postala pravnomočna dne 16. 4. 2012, je obsojencu na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen dvanajst let in pet mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu. Izreklo mu je tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, lovskega noža. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Oškodovanki Č. P. je priznalo njen premoženjskopravni zahtevek v višini 4.594,05 EUR, in ga naložilo obsojencu v plačilo. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu zvišalo določeno kazen za kaznivo dejanje uboja na trinajst let zapora ter zvišalo (izreklo) enotno kazen na trinajst let in pet mesecev zapora. Pritožbo obsojenčevih zagovornikov je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenčeva zagovornika vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, ali pa naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zatrjevane kršitve zakona ali niso konkretizirane in se do njih ni bilo možno opredeliti, ali pa niso izkazane, zahteva pa v bistvenem uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. Obsojenec in zagovornika se o odgovoru državne tožilke niso izjavili.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

6. Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje je bila vložena iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Zagovornika sta v pritožbi utemeljevala, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izvedenska mnenja izvedencev psihiatra in psihologinje, ter napravilo napačen zaključek o prištevnosti obsojenca. Ker je sodišče napačno štelo, da obsojenčeva prištevnost v času storitve kaznivega dejanja ni bila zmanjšana oziroma bistveno zmanjšana, je obsojencu izreklo tudi previsoko kazen. Navajala sta razloge, s katerimi sta izpodbijala odmero kazni.

7. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zagovornika torej nista uveljavljala kršitev zakona, ki jih je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do kršitev določb kazenskega zakona in kazenskega postopka, saj le te s pritožbo niso bile uveljavljane, torej vložnika zahteve nista materialno izčrpala pravnega sredstva, saj nista že v pritožbi uveljavljala kršitev materialnega oziroma procesnega zakona. Pritrditi je mogoče državnemu tožilcu, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika ponovno zatrjujeta, da dejstva, ki so bila pomembna za presojo obsojenčeve prištevnosti, niso pravilno ugotovljena. Nasprotujeta zaključkom sodišča prve in druge stopnje, ocenjujeta, da je bil obsojenec prišteven, izpostavljata dele izvedenskih mnenj izvedencev psihologinje in psihiatra, se z izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra ne strinjata in zatrjujeta, da sodišči prve in druge stopnje kombinacije osebnostne motnje in alkohola, pri presoji obsojenčeve krivde, nista pravilno upoštevali. Zagovornika trdita, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in uveljavljata, da odločilna dejstva v zvezi z obsojenčevo prištevnostjo in krivdo niso in pravilno ugotovljena. Uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

8. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je iz enakih razlogov kot sodišče druge stopnje obsojenca oprostilo plačilo sodne takse.