Jedro

Tožnik ne more več opravljati dela na delovnem mestu orodjar zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije in ima pravico do premestitve na ustrezno delovno mesto, vendar pa pri toženi stranki, ob upoštevanju omejitev, ni bilo ustrezno nobeno izmed delovnih mest. Tožena stranka je prejela pozitivno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zato je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.

Po določbi 81. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do poklicne rehabilitacije zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti, ki na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 55 let starosti in ki se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal poln delovni čas. Tožnik je bil z odločbo ZPIZ uvrščen v III. kategorijo invalidnosti, zato nima pravice do poklicne rehabilitacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti z dne 7. 1. 2013. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti na delo in mu od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 12. 1. 2013 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožene stranke na povrnitev pravdnih stroškov (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi pritožbenega razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi (spremeni) in tožbeni zahtevek zavrne oziroma vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodba nepregledna, nima ugotovitev in odločitev glede bistvenih navedb v tožbi in pripravljalni vlogi ter odločilnih dejstev. Napačna je ugotovitev, da je delovno mesto kontrolor procesa enako delovnemu mestu izmenski vodja. Iz navedb strank nikjer ne izhaja, da je bil tožnik povabljen na razgovor glede tega delovnega mesta, tožena stranka je tožniku izročila v izpolnitev obrazec za prijavo na razpisano delovno mesto. Tožniku tožena stranka v letu 2008 ali 2009 ni ponudila delovno mesto kontrolor procesa - izmenski mojster. Tožnik je izpovedal, da so mu bila ponujena tri delovna mesta, ni izjavil, da na teh delovnih mestih zaradi teže fizičnega dela ne bi mogel delati, temveč, da bi moral nekdo drug - zdravnik odločiti ali ustrezajo njegovim omejitvam. Ne drži, da je trdil po ogledu delovnega mesta v orodjarni, da so izdelki zanj pretežki, tega ni nikoli izjavil. Izrecno je izjavil, da mu delovni mesti izmenski mojster in kontrolor procesa nista bili ponujeni in da mu ni bil izročen obrazec za prijavo na ti delovni mesti. Sodišče prve stopnje sprejema izpoved priče A.A., ne opredeli pa se do navedb tožnika glede razpoložljivih delovnih mest, glede lažnih podatkov tožene stranke v anamnezi. Sodišče prve stopnje torej ne poda razlogov za svojo odločitev, zato se šteje sodba za neobrazloženo. Navaja, da tožena stranka ni v zadostni meri preverila ali bi lahko tožnik glede na zdravstvene omejitve delal na drugem delovnem mestu, ki bi bilo zanj primerno. Ponujali so mu samo delovna mesta, za katera so že v naprej vedeli, da glede na svoje omejitve na njih ne bo mogel delati. A.A. je izpovedala, da so mu ponudili tri delovna mesta (vrtanje kalupov, ki spada v sklop delovnega mesta orodjar, vizuelni pregled plaščev in transport na konfekciji). Tožnik pa je izpovedal, da so mu ponudili tri delovna mesta v paketu (delovno mesto transporter na konfekciji, žična jedra - celoten proces in paletiranje avtoplaščev). V delovni anamnezi je navedeno zgolj delovno mesto vrtanje in pregled kalupov. Sodišče se ne opredeljuje do te neenakosti v izpovedbah ter listinskih dokazih. Komisija je sicer ugotovila, da je podan obstoj podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je to storila na podlagi lažnih podatkov tožene stranke. Tega mnenja ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, torej o njegovi pravilnosti lahko presoja le sodišče v okviru tega postopka. To je bilo dolžno sodišče v konkretnem primeru storiti. Glede domnevno predlaganih delovnih mest kontrolor procesa in izmenski vodja je tožnik izpovedal, da mu ti dve delovni mesti nista bili ponujeni, tožena stranka pa je navedla, da tožnik ni bil sposoben oziroma usposobljen za ti delovni mesti. Sodišče se ni opredelilo do navedenih vprašanj, temveč je zgolj pavšalno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku poskusila najti primerno zaposlitev, ter da zanj pri toženi stranki ni primerne zaposlitve. Opozarja še na možnost in dolžnost delodajalca, da izvede poklicno rehabilitacijo delavca invalida. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega dela sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja: V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 1. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Iz odpovedi izhaja, da tožnik ne more več opravljati dela na delovnem mestu orodjar zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije in ima pravico do premestitve na ustrezno delovno mesto, vendar pa pri toženi stranki, ob upoštevanju omejitev, ni bilo ustrezno nobeno izmed delovnih mest. Iz odpovedi je nadalje razvidno, da je tožena stranka prejela 20. 12. 2012 pozitivno mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana odpoved pravočasna in skladna z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil z odločbo ZPIZ z dne 23. 11. 2007 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, z omejitvami: dolgotrajne prisilne drže, dvigovanje in prenašanje bremen nad 10 kg, vplivi vibrirajočih strojev na aksialni skelet, delo na nezavarovani višini, s polnim delovnim časom od 20. 11. 2007 dalje, - tožena stranka je preverila, ali je tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati oziroma prekvalificirati za drugo delo in ugotovila, da te možnosti ni, - dne 14. 12. 2012 je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi podala mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, - tožniku je tožena stranka dne 7. 1. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi podala mnenje na podlagi lažnih podatkov tožene stranke. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 32/2007, na katerega se sklicuje tožnik, izhaja, da posledica mnenja komisije nastopi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, v postopku pred sodiščem pa se preverja obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne samo mnenje komisije, kot to zatrjuje tožnik.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka ni dokazala, da ni imela ustreznih prostih delovnih mest. Iz izpovedb zaslišane prič A.A. in B.B. namreč izhaja, da glede na omejitve tožnika niso imeli delovnega mesta, ki bi bilo zanj ustrezno, poleg tega pa je sam tožnik izpovedal, da so mu bila ponujena delovna mesta (delovno mesto transporter na konfekciji, delovno mesto žična jedra - celoten proces in delovno mesto paletiranje plaščev - avtoplaščev), za katere pa je bilo ugotovljeno s strani medicine dela, da zanj niso primerna. V letu 2011 je bilo tožniku ponujeno delovno mesto orodjarja v delavnici za izdelovanje matric, za katerega pa je sam tožnik izpovedal, da so matrice težke 10 do 20 kg, o tem, ali je delovno mesto za tožnika primerno, pa zdravnik ni odločil. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ponujenih delovnih mest tožniku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da tožena stranka za tožnika ni imela ustreznega delovnega mesta.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ima delodajalec možnost in dolžnost, da izvede poklicno rehabilitacijo invalida. Po določbi 81. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) pridobi pravico do poklicne rehabilitacije zavarovanec pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti, ki na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 55 let starosti in ki se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal poln delovni čas. Tožnik je bil z odločbo ZPIZ z dne 23. 11. 2007 uvrščen v III. kategorijo invalidnosti, zato nima pravice do poklicne rehabilitacije.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, s katero tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) sama krije stroške odgovora na pritožbo.