Jedro

Tožena stranka krivdno odgovarja za škodo, ki jo je utrpel tožnik pri popravljanju oziroma odpravljanju okvare na zavornem sistemu vozila, ker tožniku ni zagotovila brezhibnega vozila, torej vozila, pri katerem ne bi prišlo do obrabe zavornih ploščic.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati znesek 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 11.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila) pa se zavrne.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 1.553,69 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka do plačila, svoje stroške pa krije sama.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 57,89 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 14.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (točka 1 izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 2.932,52 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka 2 izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka in sicer iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje napačna predvsem v delu, kjer sodišče prve stopnje za škodo, ki je nastala tožniku, ne najde elementov krivdne odgovornosti tožene stranke. Odločitev sodišča je v tem delu slabo utemeljena, obrazložitev sodbe je nejasna in se ne da preizkusiti. Po mnenju pritožbe je tožena stranka ravnala krivdno, ko tožniku ni zagotovila brezhibnega vozila, saj se je to zaradi dotrajanosti oziroma popolne izrabe zavornih ploščic na vožnji pokvarilo. Za oprostitev odgovornosti tožene stranke namreč ne zadostuje, da je vozilo pred vožnjami pregledal njegov lastnik J.Ž.. Tako ni mogoče slediti sodišču, ko pravi, da je verjelo lastniku vozila, da je bilo le-to redno vzdrževano in v tehnično brezhibnem stanju, saj so se zavorne ploščice na tem kolesu toliko izrabile, da na zavornem železu sploh ni bilo „mesa“ in je prišlo do drgnjenja železa ob železo in posledično do pregrevanja, dima in iskrenja, kar bi brez posredovanja tožnika lahko povzročilo požar. Če bi bilo vozilo dejansko pregledano in vzdrževano tako kot se zahteva, do te okvare na zavornem sistemu ne bi prišlo. Za takšno stanje pa odgovarja delodajalec, ki je dal tožniku v uporabo takšno delovno sredstvo in mu torej odgovarja za škodo, ki mu je nastala pri tem, ko je poskušal okvaro na vozilu toliko sanirati, da je kamion pripeljal v Slovenijo. Drugi element, ki kaže na krivdno odgovornost tožene stranke, pa so prav njena navodila za varno delo, kjer je med drugim navedena tudi obveznost voznika, da mora v primeru okvare vozila poizkušati ugotoviti vzroke okvare in jo odpraviti. Taka navodila so protipravna, saj gre za voznike in ne za mehanike. Tožena stranka namreč voznikom ni nudila nobenega usposabljanja in izobraževanja, pri čemer je nepomembno, da je tožnik po izobrazbi avtomehanik, saj tega dela ni nikoli opravljal. Če pa tožnik ne bi ravnal po teh navodilih in ne bi odpravil okvare, bi delodajalcu disciplinsko in odškodninsko odgovarjal. Pritožbi ni jasno, kako je možno, da takšnega protipravnega ravnanja sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je ta neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo in tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo in tožniku prisodilo odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v preostanku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki. Pritožbeno sodišče je pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni soglašalo z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku, objektivno odgovorna, saj je odgovornost tožene stranke v tej zadevi lahko le krivdna, pri čemer pa je potrebno ugotavljati tudi morebitno sokrivdo tožnika, krivdne odgovornosti tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je tako sodišču prve stopnje naložilo, da naj v novem sojenju presodi, ali je tožena stranka spoštovala določbo 1. odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji), po kateri je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi, in tožniku zagotovila brezhibno tovorno vozilo in druga ustrezna sredstva za delo in ga tudi ustrezno poučila o varnem opravljanju dela ter tako ravnala skladno z dolžnostnim ravnanjem.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje ponovilo vse v prvem postopku izvedene dokaze in ponovno zaslišalo tožnika ter pričo J.Ž.. Ugotovilo je, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z določbami ZVZD, saj je tožnik opravil vse potrebne zdravstvene preglede, da je bilo vozilo redno vzdrževano, da odgovornosti za izrabo zavornih ploščic ni mogoče pripisati nobeni od strank, da je imel tožnik na razpolago vsa zaščitna sredstva in ustrezno orodje ter da je glede na svojo izobrazbo avtomehanika razpolagal tudi z ustreznim znanjem in je tako do nezgode in poškodbe, ki jo je dne 13. 7. 2004 v Belgiji utrpel, prišlo zaradi njegovega ravnanja, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi tiste ne, ki jo uveljavlja pritožba, da pa je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo in posledično sprejelo napačno dokazno oceno. Pritožbeno sodišče je nepravilnosti popravilo na pritožbeni obravnavi, izvedeni na podlagi 347. člena ZPP, na kateri je ponovilo vse dokaze, ki jih je izvedlo že sodišče prve stopnje in na tej podlagi sprejelo dokazno oceno.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje pritožba. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem sporu, v katerem tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel pri popravljanju oziroma odpravljanju okvare na zavornem sistemu tovornega vozila dne 13. 7. 2004, ko mu je pri zategovanju kolesa na prikolici zdrsnilo in ga je vzvod poškodoval po levi goleni, je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). V prvem odstavku tega člena je določeno, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu nastane pri delu oziroma v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni, da je treba za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke upoštevati določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in druge določbe OZ, ki urejajo krivdno in objektivno odgovornost za škodo. V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je povzročitelj škode dolžan škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde, po določbi drugega odstavka istega člena pa se za škodo od stvari oziroma dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Za škodo od nevarne stvari po določbi 150. člena OZ odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa po isti zakonski določbi odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku, ni objektivno odgovorna, saj ročno zategovanje kolesa na tovornem vozilu, v kolikor se opravlja s primernim orodjem in zaščito, ne predstavlja nevarnega dela oziroma dejavnosti, pri kateri bi bilo tveganje za nastanek škode večje od običajnega in pri kateri bi bile presežene nevarnosti, s katerimi se odrasel človek sicer srečuje pri opravilih z orodjem, katerega delovanja in učinke delovanja uravnava z lastno silo.

Na podlagi ocene izvedenih dokazov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so utemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da je tožena stranka ravnala krivdno, ko tožniku ni zagotovila brezhibnega vozila. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da je bil napoten v Veliko Britanijo, kjer je razložil kamion, potem je moral nazaj v Italijo, kjer je znova naložil blago in se takoj vrnil v Veliko Britanijo, kjer je to blago razložil in naložil novega, od tam pa je bil namenjen nazaj v Slovenijo, ob povratku pa je prišlo do te nezgode. Ena vožnja je trajala en teden do deset dni, v konkretnem primeru pa je opravil pravzaprav dve vožnji. Tožnik je še izpovedal, da vozilo vsekakor ni bilo v brezhibnem stanju, sicer ne bi prišlo do obrabe zavornih ploščic. Iz izpovedi priče J.Ž. izhaja, da se sicer ne spominja, kakšne so bile določbe v pogodbi, s katero je toženi stranki oddal v najem tovorno vozilo s prikolico, vendar se mu zdi, da je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka zanj skrbela kot dober gospodar. Za servisiranje sta skrbela tako on kot tudi tožena stranka, ker pa je tožnik po opravljenih vožnjah vozilo parkiral na njegovem dvorišču, je tudi sam zanj precej skrbel. Ni sicer vedel povedati, kdaj pred kritično vožnjo je nazadnje videl vozilo, je pa prepričan, da je vedno, kadarkoli je šel tožnik z njim na vožnjo, vozilo pregledal in popravil, če je bilo to potrebno oziroma je to naredil po svojih močeh. Ker so zavorne ploščice vidne, saj se vidijo pri pranju kolesa, bi pri pregledu opazil tudi njihovo morebitno obrabo. O tem, kdaj je bilo vozilo s prikolico nazadnje na servisu, pa priča ni vedela povedati, tožena stranka pa v zvezi s tehnično brezhibnostjo tovornega vozila oziroma s tehnično zmožnostjo vozila, da opravi tako dolgo pot, tudi ni predložila nobenega dokaza.

Pritožbeno sodišče je verjelo prepričljivi izpovedi tožnika, da vozilo zagotovo ni bilo v brezhibnem tehničnem stanju, saj drugače ne bi prišlo do obrabe zavornih ploščic ob vračanju tožnika iz Velike Britanije. Zaradi pregrevanja zavornega sistema je moral tožnik večkrat ustaviti in ker je vedel, da so v kraju O. v Belgiji slovenske in hrvaške ekipe, se je odločil, da bo odšel tja, ker si bo lahko, če bo seveda to potrebno, lahko izposodil kakšno orodje in poskušal odpraviti napako. Po Navodilih za varno delo tožene stranke (B2) je bil voznik v primeru okvare vozila dolžan poskušati ugotoviti vzroke okvare in jih odpraviti, ob tem pa upoštevati določila varnega popravljanja ter uporabiti primerno varovalno in delovno opremo. Da je bila to pri toženi stranki ustaljena praksa, izhaja tudi iz izpovedi tožnika, ki sicer nasprotuje izpovedi direktorja tožene stranke, ki je to zanikal. Navodila so zavezovala tožnika k temu, da poskuša odpraviti napako in v skladu s temi navodili je tožnik dne 13. 7. 2004 snel kolo s prikolice in odstranil zavorne klešče z namenom, da začasno usposobi vozilo za pot nazaj v Slovenijo. Pri nameščanju kolesa nazaj oziroma pri zategovanju vijakov mu je noga zdrsnila in ga je kovinski ključ do kosti obdrgnil po levi nogi. Ko je začel z delom, se je pripravljalo k dežju in med tem je pričelo deževati, zato je z delom hitel, pri delu pa je uporabljal vsa potrebna zaščitna sredstva. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka opustila dolžno ravnanje, saj tožniku ni zagotovila tovornega vozila v takem stanju, da bi lahko z njim brez okvar prevozil pot, na katero ga je napotila. Poleg tega je tožena stranka od tožnika kot voznika tovornega vozila na podlagi Navodil za varno delo zahtevala, da poskuša ugotoviti vzroke okvare in jih odpraviti, pri tem pa tožnika za odpravo okvar ni ustrezno usposobila. Dejstvo, da je tožnik po poklicu avtomehanik, v danih okoliščinah nima nobenega vpliva, saj tožnik tega dela ni nikoli opravljal. S tem pa je podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj so izpolnjeni vsi elementi splošnega civilnega delikta in sicer nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Vendar pa mora tudi delavec pri delu ravnati s potrebno pazljivostjo, tako da varuje svoje zdravje. Tožnik je zaradi bližajočega se dežja pri montiranju kolesa hitel, zaradi tega je delal premalo pazljivo in premišljeno in s tem svojim ravnanjem skladno z določbo 171. člena OZ prispeval k škodi, ki mu je nastala. Tožnik je namreč dolgoletni voznik in je z načinom menjave koles seznanjen. Za škodo je deloma kriv tudi sam, ker ni bil dovolj pazljiv, njegov soprispevek pa pritožbeno sodišče ocenjuje na 20%. Zato je toženo stranko v tem obsegu potrebno delno oprostiti odgovornosti.

Za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku zaradi nezgode pri delu nastala, je tožnik skladno s prvim odstavkom 179. člena OZ upravičen do pravične denarne odškodnine. O primerni odškodnini je sodišče odločilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke – specialista ortopeda as. dr. J.B., dr. med. in izpovedi tožnika.

Tožnik je utrpel raztrganino kože na srednjem delu leve goleni in sicer v velikosti 4 x 1 cm, kar je lahka telesna poškodba. Tri dni je trpel stalne in srednje hude bolečine, nato 20 dni občasno srednje in trajno lažje bolečine ter še dva meseca občasno lažje bolečine. V času zdravljenja je bil osemkrat na pregledu pri izbranem zdravniku, enkrat v bolnišnici v Belgiji in na kirurški kliniki v UKC. Prejemal je antibiotike. Zdravljenje je trajalo okoli 20 dni. Glavna nevšečnost med zdravljenjem je bilo dvakratno šivanje rane. Neprijetni so bili še nadaljnji pregledi in preveze ter dvakratna odstranitev šivov. Ob upoštevanju teh okoliščin je po stališču pritožbenega sodišča pravična in primerna odškodnina za škodo, ki je tožniku nastala iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnina v višini 2.000,00 EUR.

Ob sami nezgodi je tožnik utrpel lažji primarni strah, ki ni trajal dolgo, saj je vedel, da ni huje poškodovan, v nadaljevanju pa je trpel duševne bolečine zaradi strahu za izid zdravljenja. Ta strah je bil lažje intenzitete in je trajal okoli tri tedne do zaceljenja rane. Glede na navedeno je pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi strahu znesek 1.000,00 EUR.

Tako je primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožniku, ob upoštevanju načela individualizacije in objektivne pogojenosti višine, odškodnina v višini 3.000,00 EUR, ki je primerljiva z dosojenimi zneski v podobnih primerih. Glede na ugotovljeno 20 % sokrivdo je tožnik upravičen do odškodnine v višini 2.800,00 EUR. Poleg tega pa mu je tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti do dneva vložitve tožbe, to je od 12. 7. 2007, kar je tudi s tožbo zahteval. Višji tožnikov zahtevek do vtoževanega zneska 11.600,00 EUR je neutemeljen, zato ga je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je o stroških postopka odločilo na podlagi 154. člena v skladu s 155. členom ZPP in za obravnavano zadevo veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003).

Potrebni stroški tožeče stranke so: stroški za sestavo tožbe – 500 točk, pripravljalno vlogo z dne 1. 10. 2007 – 375 točk, za poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo dne 14. 5. 2008 - 500 točk in trajanje naroka - 50 točk, za pripravljalno vlogo dne 9. 6. 2008 – 375 točk, za narok dne 18. 6. 2008 – 250 točk in trajanje naroka – 300 točk, za naroka dne 3. 9. 2008 – 250 točk in trajanje naroka - 150 točk, za narok dne 7. 1. 2009 – 250 točk in za čakanje in trajanje naroka - 150 točk, za pritožbo zoper sodbo – 375 točk, za narok za glavno obravnavo dne 21. 4. 2010 - 250 točk in za trajanje in čakanje - 100 točk, za narok za glavno obravnavo dne 30. 6. 2010 - 250 točk in trajanje in čakanje - 100 točk, kar za 4.225 točk ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.939,28 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 20 % DDV na odvetniške storitve, materialne stroške v višini 2 % do 1000 točk po OT oz. 1 % nad 1000 točk po OT, sodno takso za tožbo in sodbo v višini 292,00 EUR ter takso za pritožbo v znesku 131,36 EUR, tako da tožnikovi potrebni stroški znašajo skupno 2.779,27 EUR.

Potrebni stroški tožene stranke so: stroški za sestavo odgovora na tožbo – 500 točk, pripravljalno vlogo z dne 26. 3. 2008 – 375 točk, poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo dne 14. 5. 2008 – 500 točk in trajanje 50 točk, pripravljalno vlogo z dne 22. 5. 2008 – 250 točk, narok dne 18. 6. 2008 – 250 točk in trajanje naroka – 300 točk, narok dne 3. 9. 2008 250 točk in trajanje 150 točk, pripravljalno vlogo z dne 12. 11. 2008 – 100 točk, narok dne 7. 1. 2009 250 točk in trajanje in čakanje 150 točk, za pritožbo 650 točk ter za naroke dne 21. 4. 2010, 30. 6. 2010 in 8. 10. 2010 – 750 točk in za trajanje in čakanje 200 točk, kar znese 4.700,00 točk in ob vrednosti točke 0,459 EUR 2.157,30 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 20 % DDV, stroške izvedenca v višini 155,82 EUR in sodno takso za odgovor na tožbo in pritožbo v višini 187,94 EUR, tako da skupni potrebni stroški tožene stranke znašajo 2.932,52 EUR.

Tožnik je v sporu uspel 24,14 %, tožena stranka pa 75,86 %. Tako je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 670,92 EUR, tožena stranka pa do zneska v višini 2.224,61 EUR, tako da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni plačati znesek 1.553,69 EUR, svoje stroške pa krije sam.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.800,00 EUR in mu naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.553,69 EUR. (351. člen ZPP v zvezi s 355. členom istega zakona).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 155. in 154. členom istega zakona. Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške pritožbenega postopka tožeči stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe – 625 točk, za pristop na narok za pritožbeno obravnavo – 500 točk, materialne stroške in DDV, kar skupaj ob vrednosti točke 0,459 EUR znese 623,04 EUR, toženi stranki pa stroške za pristop na pritožbeno obravnavo 500 točk in DDV, kar znese 275,40 EUR. Ker je tožnik s pritožbo uspel v višini 24,24 %, tožena stranka pa 75,86 %, je tako tožnik dolžan toženi stranki povrniti za 57,89 EUR pritožbenih stroškov. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, ker ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato te stroške tožena stranka krije sama (155. člen ZPP).