Jedro

Po presoji sodišča v zadevi ni podana ovira za vračilo spornih parcel v naravi po tretjem odstavku 16. člena ZDen, saj drugotožnica nesporno ni civilna pravna oseba. Ne ZGJS in ne kakšen drug zakon namreč ni predpisal, da morajo upravičenci oziroma vlagatelji zahtev za denacionalizacijo, ki so vložene proti javnim podjetjem, ki opravljajo gospodarske javne službe, kot zavezancem zavarovati svoje zahteve za vračilo nepremičnin.

Hramba, distribucija in prodaja utekočinjenega naftnega plina ni gospodarska javna služba.

Samo dejstvo, da pod površjem spornih dveh parcel poteka glavni plinovod in glavni vročevod, ni ovira za vračilo v naravi.

Izrek

Zadevi I U 430/2011 in I U 567/2011 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 430/2011. Tožbi se zavrneta.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana je s prvostopno delno odločbo z dne 29. 5. 2009 odločila: da je upravičenka pok. A.A. upravičena do odškodnine v obliki obveznic SOD d.d. v višini 140.732,60 DEM ali 71.955,44 EUR za zemljišča: del parc. št. 626 – njiva 3, v izmeri 3.916 m2, del parc. št. 726 – njiva 2, v izmeri 3.427 m2 in parc. št. 628 – njiva 3, v izmeri 1.054 m2, vse vpisane pri vl. št. 758 k.o. … (1. točka izreka); da je zavezanka SOD d.d. dolžna v roku treh do šestih mesecev po pravnomočnosti te delne odločbe obveznice v višini iz 1. točke izreka izročiti B.B., skrbniku za poseben primer (2. točka izreka).

Pritožbeni organ je z izpodbijano odločbo z dne 14. 2. 2011 odločil: da se delna odločba Upravne enote Ljubljana z dne 29. 5. 2009 v 1. in 2. točki izreka odpravi ter nadomesti z 2., 3. in 4. točko izreka te odločbe (1. točka izreka); da se upravičenki pok. A.A. vrnejo v last in posest deli nacionaliziranih parcel s številkami 626, 726 in 628, vpisane v ZK vložku št. 758 k.o. …, ki danes predstavljajo naslednje parcele: 626/13 – njiva v izmeri 1.982 m2, 626/16 – njiva v izmeri 1.902 m2, 628 – njiva v izmeri 1.054 m2, 726/1 – njiva v izmeri 3.405 m2 in 726/3 – njiva v izmeri 22 m2, vse vpisane v vl. št. 737 k.o. …, ki jih mora skrbniku za posebne primere v 30 dneh po pravnomočnosti te odločbe Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju: MOL) izročiti v last, A. d.o.o. (v nadaljevanju: A.) pa v posest (2. točka izreka); da se upravičenki iz 2. točke izreka z odškodnino v obliki obveznic SOD d.d. v višini 600,14 DEM vrne tudi del nacionalizirane parc. št. 626, vpisane v vl. št. 758 k.o. …, ki danes predstavlja parc. št. 626/15 – pot v izmeri 32 m2, vpisana v vl. št. 737 k.o. … (3. točka izreka); da se za skrbnika za poseben primer za premoženje iz 2. in 3. točke izreka imenuje B.B.c (4. točka izreka); da v preostalem delu izpodbijana odločba ostane v veljavi (5. točka izreka); in da stroškov postopka ni bilo (6. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je izpodbijano odločbo izdal v ponovljenem postopku, in sicer na podlagi sodbe in sklepa Upravnega sodišča RS I U 236/2010 z dne 28. 9. 2010, s katero je sodišče tožbama MOL in A. ugodilo ter drugostopno odločbo z dne 20. 1. 2010 odpravilo in zadevo vrnilo pritožbenemu organu v ponovni postopek. Drugostopni organ v nadaljevanju obrazložitve ugotavlja, da iz zemljiškoknjižnega izpiska št. 737 k.o. … izhaja, da so vse parcele, ki so predmet te odločbe, v lasti MOL. Vendar pa je treba, kot to navaja sodišče, ugotoviti kdo je, glede na pritožbene in tožbene navedbe, njihov dejanski lastnik. Na podlagi določb 6. točke 1. člena in določbe 2. člena Pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 2. 12. 1981, sklenjene med Občino Ljubljana-Šiška in pravnim prednikom A., B., drugostopni organ zaključuje, da je bila predmet pogodbenega prenosa pravica uporabe na v 2. členu navedenih delih nepremičnin v družbeni lastnini. Na podlagi dejstva, da za promet s pravico uporabe na družbeni lastnini vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven, drugostopni organ sodi, da je bila na podlagi te pogodbe pravica uporabe prenesena na B. Tako zaključuje, da je bila na predmetnih nepremičninah ob uveljavitvi ZDen pravica uporabe že prenesena na pravnega prednika A., čeprav so bile le-te še vedno v družbeni lastnini. Dalje ugotavlja, da dejstvo, da se je pravni prednik A. reorganiziral in lastninsko preoblikoval po določbah Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS), dokazuje Sklep Izvršnega sveta Skupščine mesta Ljubljane o preoblikovanju A. (Uradni list RS, št. 37/94). V konkretnem primeru gre torej za kontinuiteto pravne osebnosti, ki se je preoblikovala glede na določila takrat veljavnih predpisov. Pritožbeni organ na podlagi preambule Sklepa Izvršnega sveta Skupščine mesta Ljubljana o preoblikovanju A. ugotavlja, da je bil pravni prednik A. podjetje, ki je ustrezalo določbam prvega odstavka 69. člena ZGJS. Poudarja, da so se v premoženje MOL po samem zakonu prenesli objekti in naprave oziroma omrežja iz 76. člena ZGJS, ki so postali njena lastnina, v lastnino MOL pa je prešlo tudi vse drugo premoženje pravnega prednika A. Navedeno trdi tudi MOL, ko se sklicuje na Sklep o ugotovitvi lastnine mesta Ljubljane (Uradni list RS, št. 63/93). Izvršni svet Skupščine mesta Ljubljane je nato s Sklepom o preoblikovanju A. (Uradni list RS, št. 37/94) za osnovni kapital A. namenil osnovni vložek v vrednosti 13.803.757,00 SIT, ki ga je zagotovil z vrednostjo premoženja, ki je last mesta Ljubljane in se daje podjetju, na podlagi česar obstaja en sam poslovni delež. Iz 2. člena tega sklepa je razvidno tudi, da so vsa sredstva teh podjetij kot tehnološka celota stoodstotna lastnina MOL in so dana podjetjem v uporabo. Na podlagi navedenega drugostopni organ zaključuje, da je A. nastal s preoblikovanjem njenega pravnega prednika tako, da je celotno premoženje tega pravnega prednika po zakonu prešlo v last MOL, ta pa je to premoženje kot osnovni vložek zagotovila za ustanovitev A., takoj nato pa svoj poslovni delež, ki je edini poslovni delež, kot osnovni vložek zagotovila za osnovni kapital javnega holdinga mestnih javnih podjetij. Imenovani holding je tako postal imetnik edinega poslovnega deleža v A. Narava osnovnega vložka MOL v A. je po prepričanju pritožbenega organa v delu, ki se nanaša na predmetne nepremičnine, ki so bile del osnovnega vložka, stvarni vložek. Pritožbeni organ je tudi prepričan, da z osnovnim vložkom MOL ni zagotovila lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, pač pa je zagotovila zgolj pravico uporabe teh nepremičnin. Tako zaključuje, da so predmetne nepremičnine v lasti MOL, kar potrjuje tudi zemljiškoknjižno stanje, zato je MOL zavezanka za vrnitev v naravi. Očitno pa je tudi, da ima A. na nepremičninah posest, saj jih na podlagi osnovnega vložka lastnika, katerega vsebina je pravica uporabe na teh zemljiščih, uporablja. Pritožbeni organ še dodaja, da tudi če se v presoji lastninsko pravnega stanja nepremičninah moti in je lastnik dejansko A., to dejstvo ne predstavlja ovire za vračilo v naravi, pri čemer se sklicuje na sodbo in sklep I U 236/2010. V zvezi z morebitnimi ovirami za vračilo v last in posest po 2. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen pa navaja, da glede na to, da predmetne parcele med seboj ločuje …, ki je javna cesta, že po naravi stvari ni mogoče govoriti o enem samem kompleksu z enotno namembnostjo ali uporabo. Na to kaže tudi trenutno stanje parcel oziroma njihove rabe. Od predmetnih parcel zahodno od … ležijo le parc. št. 726/1, 726/3 in 626/13. Na parc. št. 626/13 je glede na orto foto posnetek, ki ga je predložila A., travnik, potrditvah B.B. pa je sedaj to v naravi makadamsko parkirišče, ki ga uporablja družba C. Da gre za makadamsko parkirišče, izhaja tudi iz ogleda upravnega organa z dne 19. 2. 2009. Skladno z orto foto posnetkom je tudi parc. št. 726/3 zaraščena s travo, na parc. št. 726/1 pa so vrtički. V zvezi z izvedeniškim mnenjem izvedenca C.C. navaja, da varnostne cone od skladišč utekočinjenega naftnega plina izmed predmetnih parcel segajo le na del parc. št. 726/1. Iz nobenega veljavnega predpisa ne izhaja, da je varnostni pas neločljiv sestavni del omrežja gospodarske javne infrastrukture, niti da gre za sredstva javnega podjetja, ki bi bila izvzeta iz privatizacije, kar sta pogoja za obstoj ovire po 2. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Glavni razlog za to, da ne gre za oviro po 2. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, pa je dejstvo, da hramba, distribucija in prodaja utekočinjenega naftnega plina ni gospodarska javna služba, kar je potrdila tudi A. Nepremičnine, na katerih so skladišča utekočinjenega naftnega plina, sploh niso v njeni lasti, kar je navedla A. sama, saj je lastninsko pravico prenesla, kar pomeni, da ne more iti za neločljivi del česarkoli. Pritožbeni organ tako meni, da tudi lega plinovoda (za prenos ali distribucijo zemeljskega plina), ki sicer sodi med infrastrukturo za opravljanje gospodarske javne službe, ne vzpostavlja ovire za vračilo. Kot je navedla sama A., ta poteka po drugih, bližnjih parcelah. Iz veljavnih predpisov pa po ugotovitvah pritožbenega organa ne izhaja, da med infrastrukturo za opravljanje te gospodarske javne službe sodijo tudi zemljišča okrog zemljišča, po katerem poteka plinovod. Dalje pritožbeni organ tudi sodi, da parc. št. 726/1, 726/3 in 626/13 ni mogoče uvrstiti v kakršen koli prostorski kompleks, sploh pa ne v kompleks za izvajanje dejavnosti, ki se izvaja na parcelah, na katerih se nahajajo skladišča utekočinjenega naftnega plina. Prvi razlog za takšno stališče je, da jih tako od parcel, na katerih so skladišča utekočinjenega naftnega plina, kot od parcel, po katerih poteka plinovod (tudi plinska regulacijska postaja), ločuje Pot spominov in tovarištva, ki predstavlja naravno razmejitev med temi nepremičninami. Poleg tega je uporaba parcel po namenu tako raznorodna, da o kompleksu z enotno rabo ni mogoče govoriti. Z vračilom se namen izrabe tega celotnega prostora ne bi v ničemer okrnil, saj enotnega namena sploh nima. Pri presoji kompleksnosti načrtovana raba (npr. širitev energetske dejavnosti ali širitev plinarne) ne more imeti vpliva. Upoštevna so le obstoječa dejstva. Varnostno območje okrog skladišč utekočinjenega naftnega plina, kot ga je prikazal izvedenec C.C., po prepričanju pritožbenega organa kompleksnosti prav tako ne vzpostavlja. Varnostni pas (območje) je zgolj teritorij, na katerem velja določen režim, ki omejuje uporabo, gradnjo ipd., ne more pa vplivati na lastninsko stanje. Že zato ker gre za pravni režim glede uporabe zemljišč znotraj varnostnega območja, prostorski kompleks pa je dejanski pojem, lege zemljišča znotraj varnostnega območja ni mogoče podrediti pojmu kompleksa. Po povedanem pritožbeni organ ne vidi ovir, da se del parc. št. 726/1, ki leži znotraj varnostnega območja, še naprej ne bi uporabljal tako, kot se sedaj, na to pa zgolj sprememba lastninske pravice ne more vplivati. Prav tako ni videti ovire, da se na parcelah, na katerih se odvija prenos ali distribucija zemeljskega plina ter skladiščenje, distribucija in prodaja utekočinjenega naftnega plina, ne bi te dejavnosti odvijale še naprej. Lastninsko stanje parc. št. 726/1 na možnost izvajanja navedenih dejavnosti ne bi v ničemer vplivalo. Po mnenju pritožbenega organa tudi ocena ogroženosti, ki jo je izdelala družba D., v kateri je za primer izrednih dogodkov (nesreč) opredelila radij vpliva te nesreče (v tem primeru pokanje okenskih stekel v radiju 82 m), na obstoj kompleksnosti nima vpliva. Že sedaj je lastništvo parcel, s katerih grozi nevarnost nesreče, različno od lastništva parcel, ki so predmet denacionalizacije. Nenazadnje bi taka opredelitev kompleksnosti, kot jo predlagata MOL in A., pomenila omejitev ali ukinitev prometa po javni cesti in železniških tirih ter ukinitev Poti spominov in tovarištva, kar vse leži znotraj radija 75 ali 82 m. Na vzhodni strani … izmed parcel, ki so predmet izpodbijane odločbe, ležijo parc. št. 626/15, 626/16 in 628. Za parc. št. 626/16 in 628 je z orto foto posnetka, ki ga je predložila A., mogoče ugotoviti, da sta neurejeni makadamski parkirišči. Na ustni obravnavi dne 16. 12. 2010 je pooblaščenka D.D. trdila, da ju kot parkirišče uporablja družba E., čemur druge stranke niso nasprotovale. A. pa je navedla, da po parc. št. 626/16 poteka glavni vročevod, po parc. št. 628 pa glavni plinovod, kar je oboje infrastruktura za izvajanje dveh gospodarskih javnih služb po Energetskem zakonu. Ni sporno, da komunalna voda potekata pod zemeljskim površjem, kar izhaja tudi iz orto foto posnetka. Komunalni vodi, ki bi sicer predstavljali gospodarsko javno infrastrukturo, pa ne predstavljajo ovire po 2. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, če potekajo pod zemeljskim površjem. Potek vročevoda in plinovoda pod površjem parc. št. 626/16 in 628 pa tudi ne vzpostavlja prostorskega kompleksa. Če bi bilo o njem sploh mogoče govoriti, pa vrnitev teh parcel ne bi pomenila njegove bistvene okrnitve. A. ni vprid kompleksu, to je zaključenem območju z enotnim namenom, katerega del naj bi bili parceli, navedla ničesar drugega kot obstoj komunalnih vodov. Parceli se poleg tega uporabljata za potrebe gospodarskih družb, ki se ukvarjajo z distribucijo in prodajo motornih vozil, in sicer kot parkirišči. Da bi bili parceli opredeljeni kot kompleks ali njegov del, namenjen enotni rabi (npr. parkirnim površinam), ne izhaja iz nobenega dokaza, niti tega ne trdijo stranke. Parceli se torej ne uporabljata zgolj za to, da bi tam potekala navedena komunalna voda. Zato upravni organ druge stopnje zaključuje, da nista namenjeni enotni ali izključno eni rabi, kar bi lahko kazalo na kompleks. Pritožbeni organ je prepričan, da se z vrnitvijo teh parcel namen izrabe, kakršen obstaja danes, ne bi okrnil. V zvezi z parc. št. 626/15 k.o. … pa ugotavlja, da le-ta ni bila predmet prenosa s pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 2. 12. 1991, zato je treba šteti, da pravica uporabe na njej ni bila prenesena, kot družbena lastnina pa je na podlagi 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL) prešla v last MOL. Vendar pa ugotavlja, da zemljiški kataster (elektronski vpogled) izkazuje, da gre za vrsto rabe pot. Dejanska raba, vpisana v katastru, je pozidano zemljišče. Ker nobena stranka ni predlagala ustreznega načina dokazovanja, da ne gre za pozidano zemljišče z vrsto rabe pot, pritožbeni organ ugotavlja, da gre za zazidano zemljišče, ki je po drugem odstavku 32. člena ZDen ovira za vrnitev v naravi. Denacionalizira se torej v obliki odškodnine v višini 600,14 DEM.

Prvotožnica MOL v tožbi navaja, da je v izpodbijani odločbi podana bistvena kršitev določb postopka. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je prvotožnica dolžna izročiti skrbniku za poseben primer predmetne nepremičnine v last, A. pa v posest, medtem ko iz obrazložitve odločbe izhaja drugače, in sicer da je prvotožnica zavezanka za vrnitev v naravi. Neskladje med izrekom in obrazložitvijo pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Izpostavlja tudi, da se upravni organ v izpodbijani odločbi sklicuje na razloge iz odločbe z dne 20. 1. 2010. Obveznost drugostopnega organa je, da svojo odločbo obrazloži. Izpodbijana odločba se ne da preizkusiti, ker je ostala neobrazložena v delu glede obstoja ovir po členu 19. ZDen za vračilo parc. št. 726/1, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Meni pa tudi, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je bilo tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi v ponovljenem postopku drugostopni organ namreč izhaja iz napačnih materialno pravnih izhodišč glede identitete zavezanca za vračilo ter upravičenosti do vrnitve v last in posest v povezavi z obstojem ovir. Meni, da drugostopni organ pravno zmotno tolmači določbe ZGJS. Te določbe se sicer nanašajo na lastninjenje podjetij, ki opravljajo gospodarsko javno službo, vendar ne veljajo za vse premoženje podjetij, ki se sicer lastninijo. V konkretnem primeru je pravni prednik A. pridobil predmetna zemljišča na podlagi odplačnega pravnega posla, to je pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 2. 12. 1981. Na teh nepremičninah je pravni prednik A. pridobil (nevknjiženo) pravico uporabe na predmetnih zemljiščih. Dejstvo je, da so bile predmetne nepremičnine vključene v lastninsko preoblikovanje A., kot to izhaja iz otvoritvene bilance z dne 1. 1. 1993 in izvlečka iz cenitvenega poročila ter revizijskega poročila in pisma poslovodstvu, ki ga je izdelala revizijska družba F. Revizijska družba je sicer ugotovila, da zemljišča niso vpisana v zemljiški knjigi v korist A., vendar so vpisana in evidentirana v poslovnih knjigah, kar dejansko potrjuje lastništvo predmetnih zemljišč. Ne glede na to, da v otvoritveni bilanci A. ni točno opredeljeno, katere parc. št. zemljišč so bile vključene v osnovni kapital družbe, pa iz nje izhaja vrednost osnovnega kapitala, ki vključuje tudi zemljišča, ki so navedena v stanju osnovnih sredstev z dne 1. 1. 1993 pod postavko zemljišča na …, v skupni površini 35.929 m2. Vse zgoraj povedano po prepričanju prvotožnice pomeni, da denacionalizacijski upravičenki ne gre pravica do denacionalizacije oziroma vrnitve predmetnih nepremičnin v last in posest, temveč je njena pravica do denacionalizacije omejena na pravico do odškodnine v obliki obveznic SOD d.d. (analogno obrazlaga odločba Ustavnega sodišča U-I-22/95 z dne 14. 3. 1996, točka 17. in 18. obrazložitve). Denacionalizacijski upravičenec je imel v postopku denacionalizacije pod pogoji 68. člena ZDen možnost predlagati izdajo začasne odredbe, s katero bi dosegel prepoved lastninskega preoblikovanja A. za tisti del premoženja – nepremičnin, ki jih je imela v svojih sredstvih oziroma premoženju v času lastninjenja. Ker upravičenec predloga za izdajo začasne odredbe za nepremičnine, katerih vrnitev predlaga, ni vložil, mu gre pravica zgolj v obliki obveznic SOD d.d. Dejansko zmotno pa je drugostopni organ ugotovil tudi, da ne obstojijo ovire za vračilo v last in posest predmetnih nepremičnin po 2. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (z izjemo parc. št. 626/15 k.o. …). Prvotožnica trdi, da predstavlja območje plinarne kompleks, v katerem veljajo pravni normativi o odmikih od plinskih rezervoarjev in naprav, kar prestavlja oviro po 2. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Pri tem se sklicuje na ugotovitve izvedenca C.C. in oceno ogroženosti podjetja D. d.d.. Izpostavlja, da se neposredno ob zemljiščih, ki so predmet denacionalizacije, dnevno nahaja 2.330 ton utekočinjenega naftnega plina, ki je zelo vnetljiv. Navkljub izvedeniškem mnenju C.C. in oceni ogroženosti podjetja D. d.d. pa drugostopni organ vrača upravičenki v last in posest predmetne nepremičnine. V nadaljevanju tožbe navaja nekaj primerov katastrofalnih dogodkov eksplozije plina. Meni tudi, da dejstvo, da po parc. št. 628 in 626/16 poteka glavni plinovod in glavni vročevod, pomeni, da vsekakor obstojijo ovire za vrnitev po 2. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, saj predmetna zemljišča predstavljajo neločljivi sestavni del omrežja objektov in naprav s področja energetike, obstoji pa tudi ovira po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, ker bi se v primeru vrnitve zemljišč bistveno okrnila prostorska kompleksnost in s tem zmanjšala varnost ter onemogočila izraba prostora in zemljišč v dosedanjem obsegu. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter 1. in 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi, da ji toženka povrne njene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Drugotožnica A. v tožbi navaja, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila pravilno ugotovljena relevantna dejstva ter da je bil na podlagi ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, hkrati pa je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Meni, da je organ druge stopnje zmotno presodil, da niso podane ovire za vračilo po tretjem odstavku 16. člena ZDen in s tem upravičenost do vračila v last in posest. Zmotno je namreč ugotovil, da so navedene nepremičnine v lasti MOL. Nepravilno je tudi razlagal določila ZGJS, Sklepa o preoblikovanju A. ter Sklepa o ustanovitvi javnega holdinga mestnih javnih podjetij in določbe navedenih aktov nepravilno apliciral na Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Popolnoma zmotna je njegova ugotovitev, da so bila sredstva javnih podjetij dana v uporabo in da je drugotožnica na navedenih nepremičninah pridobila zgolj pravico uporabe in ne lastninske pravice, čeprav je tako navedeno v 2. členu Sklepa o ustanovitvi javnega holdinga mestnih javnih podjetij. Pri presojanju lastništva navedenih nepremičnin je treba izhajati predvsem iz sklepa o preoblikovanju A., ki ima dvojno pravno naravo in daje pravno podlago za dva akta: predstavlja akt preoblikovanja p.o. v d.o.o. ter akt o izročitvi stvarnega vložka ustanovitelja drugotožnici v delu, ko opredeljuje osnovni kapital drugotožnice (2. člen sklepa). Na dan uveljavitve sklepa (9. 7. 1994) je torej drugotožnica na podlagi izročenega stvarnega vložka ustanovitelja MOL postala izključna lastnica tudi navedenih nepremičnin. Poudarja tudi, da je bil obseg premoženja, ki vključuje tudi stvarne vložke, določen v otvoritveni bilanci drugotožnice. Iz bilančnega obrazca otvoritvene bilance z dne 20. 3. 1994, ki je uradna bilanca, na podlagi katere se je dokazovala vrednost osnovnega kapitala in je bila predložena registrskemu organu kot dokaz o vrednosti osnovnega kapitala in stanja osnovnih sredstev ter na podlagi pregleda ocenjenih gradbenih objektov in zemljišč na dan 31. 12. 1992 ter stanja osnovnih sredstev v uporabi z dne 11. 4. 1994 je razvidno, da so bile sporne nepremičnine pod postavko zemljišča na … v skupni površini 35.929 m2 vključene v osnovni kapital družbe. Pomanjkljivost, da v otvoritveni bilanci drugotožnice niso navedene parcelne številke zemljišč, ki so bile vključene v osnovni kapital družbe, ne more vplivati na zakonitost pridobitve lastninske pravice na navedenih nepremičninah, kot je drugotožnica dokazovala tekom celotnega postopka. Izpostavlja tudi, da je ob presoji lastništva spornih nepremičnin treba upoštevati pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 2. 12. 1981, na podlagi katere je pravni prednik drugotožnice pridobil lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet tega postopka, od pravnega prednika MOL. Pogodba o oddaji stavbnega zemljišča je bila odplačna in kupnina plačana. Navedena pogodba je bila pravno veljavni naslov za vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo po izvedeni parcelaciji parcel (delilnem načrtu). Iz vpogleda v zemljiško knjigo je sicer razvidno, da do zemljiškoknjižnega prenosa lastninske pravice v korist drugotožnice še ni prišlo, vendar je pravno poslovno razmerje, katerega posledica je bil prenos pravice uporabe na pravnega prednika drugotožnice, treba presojati skladno z zakonodajo, ki je veljala v času sklenitve pogodbe. Vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, torej razpolagalni pravni posel ni bil pogoj za pridobitev lastninske pravice. Navaja tudi, da je ob presojanju uporabe oziroma neuporabe tretjega odstavka 16. člena ZDen pri statusu drugotožnice treba upoštevati, da poleg izvajanja gospodarskih javnih služb, nekatere dejavnosti (npr. dobava plina) opravlja v konkurenci z družbami zasebnega/civilnega prava, zato bi bilo z vidika enakopravnosti neutemeljeno različno obravnavanje teh subjektov. Glede na navedeno je stališče drugotožnice, da bi bilo neutemeljeno, da bi bila pravna narava oziroma status družbe (oziroma ločevanje med osebo javnega in zasebnega prava) v tem primeru edini kriterij za presojanje o vračilu nepremičnine v naravi. V zvezi s presojo obstoja ovir po 2. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen opozarja, da pritožbeni organ ni upošteval izvedenskega mnenja izvedenca C.C., in sicer z vidika ogroženosti in varnosti. Glede na ugotovitev izvedenca, da varnostna razdalja 75 m od rezervoarjev, ki je določena v Pravilniku o utekočinjenem naftnem plinu, sega tudi v območje parcel št. 726/1, 726/2 in 626/14 (po izvedeni parcelaciji 626/18) k.o. … in zato ta varnostna cona predstavlja neločljiv sestavni del in minimalno potrebno površino, ki je še potrebna za relativno varno opravljanje dejavnosti (znotraj tega območja ne sme biti virov vžiga). To izvedensko mnenje bi moral drugostopni organ v tem delu pri presojanju zahtevka za vračilo v naravi upoštevati. Drugostopni organ pa tudi ni upošteval, da je namen na podlagi pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 2. 12. 1981 pridobljenih zemljišč, ki so predmet tega postopka, razširitev dejavnosti plinarne in zagotavljanje energetike za mesto Ljubljana. Drugotožnica je namreč še vedno izvajalec energetskih dejavnosti, in sicer izvaja gospodarsko javno službo sistemskega operaterja zemeljskega plina v sedmih občinah in gospodarsko javno službo distribucije toplote v MOL. Dalje navaja, da je v okviru utemeljevanja kompleksnosti navajala dokaze, da na parc. št. 626/16 poteka glavni vročevod in na parc. št. 628 glavni plinovod. Dejstvo, da na navedenih nepremičninah poteka glavno plinovodno in vročevodno omrežje, je dokaz, da so le-te namenjene za širjenje izvajanja dejavnosti distribucije zemeljskega plina in daljinskega ogrevanja, kar bi drugostopni organ pri ugotavljanju ovir po 2. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen moral upoštevati. Po navedenem sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi v 1. in 2. točki izreka ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek in odločanje. Predlaga tudi, da ji toženka povrne njene stroška postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom D.D. v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba v celoti pravilna in zakonita in da drugostopni organ s svojim ravnanjem v izpodbijani odločbi v ničemer ni kršil določb postopka, niti določb materialnega prava, prav tako pa je pravilno ugotovil vse relevantno dejansko stanje. V nadaljevanju odgovarja na posamezne tožbene navedbe, pri čemer se sklicuje tudi na razloge drugostopne izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbi zavrne. Zahteva pa povrnitev njegovih stroškov postopka.

Stranka z interesom E.E. v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da za skrbnika za poseben primer določi Branka Jakopiča do 1/3 premoženja in B.B. do 2/3 premoženja. Poudarja, da je zahtevo, da se ga postavi kot soskrbnika, utemeljeval s tem, da od skrbnika na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o dedovanju, v katerem je določen kot dedič do 1/3 premoženja po pok. A.A., ne prejme svojega deleža obveznic, saj dosedanji skrbnik tega noče izvesti.

Stranki z interesom SOD d.d.in B.B. na tožbi nista odgovorili.

K I. točki izreka Sodišče je zadevi I U 430/2011 in I U 567/2011 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja na podlagi določbe prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ker se z obema tožbama izpodbija isti upravni akt. K II. točki izreka Tožbi nista utemeljeni.

V obravnavani zadevi je sporno, kdo je zavezanec za vračilo predmetnih nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem ter ali so podane ovire za vračilo v naravi po tretjem odstavku 16. člena ZDen in 2. oziroma 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, pri čemer je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 236/2010 z dne 28. 9. 2010. Prvotožnica pa zatrjuje tudi, da so bile v postopku zagrešene postopkovne kršitve, ki so vplivale na odločitev.

Zatrjevana neskladnost izreka z obrazložitvijo po presoji sodišča ni podana. Iz izreka je razvidno, kot to navaja prvotožnica sama, da je le-ta dolžna predmetne nepremičnine izročiti v last (ne pa tudi v posest). Res je v predzadnjem odstavku na 10. strani obrazložitve izpodbijane odločbe navedeno, da je prvotožnica zavezanka za vrnitev v naravi, vendar pa iz obrazložitve kot celote nedvomno izhaja, tako kot iz izreka, da je prvotožnica zavezanka za vrnitev v last, drugotožnica pa v posest. Zato je bilo treba ta tožbeni ugovor zavrniti. Utemeljen pa ni niti ugovor, da izpodbijana odločba v delu glede obstoja ovir po 19. členu ZDen v zvezi z vračilom parc. št. 726/1 nima razlogov. Res je sicer, da se v zvezi z vračilom navedene parcele organ druge stopnje sklicuje tudi na razloge svoje odločbe z dne 20. 1. 2010. Vendar pa v nadaljevanju obrazložitve navaja razloge, zaradi katerih meni, da ovire za vračilo te parcele niso podane. Sodišče sodi, da je v izpodbijani odločbi svojo odločitev tudi v zvezi z vračilom navedene parcele v zadostni meri pojasnil, zato ni utemeljen ugovor, da se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

V zvezi z vprašanjem lastništva predmetnih nepremičnin pa sodišče pritrjuje tožnicama. Iz 2. člena pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 2. 12. 1981, sklenjeni med Občino Ljubljana Šiška in pravnim prednikom drugotožnice B. izhaja, da Občina Ljubljana Šiška med drugimi izroča vseh bremen prosto, B.pa prevzema z naknadno vknjižbo pravice uporabe del parc. št. 726 v izmeri 3.700 m2, del parc. št. 628 v izmeri 1.054 m2 in del parc. št. 626 v izmeri 7.800 m2, ki so predmet izpodbijane odločbe. V drugem odstavku tega člena je navedeno, da bodo navedena zemljišča vključena v končno pogodbo o oddaji stavbnih zemljišč, ki bo na podlagi že izdelanega delilnega načrta sposobna za zemljiškoknjižni prepis na novega imetnika pravice uporabe B. Iz Sklepa o ugotovitvi lastnine mesta Ljubljane (Uradni list RS, št. 63/93) izhaja, da je celotno premoženje med drugim tudi A. p.o. prešlo v last mesta Ljubljane. Da se je drugotožnica A. olastninila po določbah ZGJS, ni sporno. Glede na 2. člen Sklepa o lastninskem preoblikovanju A. (Uradni list RS, št. 37/94) je osnovni kapital A. s svojim osnovnim vložkom v višini 13.803.757,00 SIT zagotovila MOL, pri čemer osnovni vložek predstavlja vrednost premoženja, ki je last MOL in se daje podjetju. Sodišče se strinja z zaključkom organa druge stopnje, da je narava osnovnega osnovnega vložka mesta Ljubljane v A. v delu, ki se nanaša na predmetne nepremičnine, ki so bile del osnovnega vložka, stvarni vložek. Vendar pa meni, da je A. z izročitvijo teh nepremičnin pridobila na stvarnih vložkih lastninsko pravico, ne glede na to, da le-ta v zemljiški knjigi (še) ni vpisana. Navedeno potrjujejo tudi tekom postopka predložene listine: bilančni obrazec otvoritvene bilance z dne 1. 1. 1993 ter stanje osnovnih sredstev z dne 1. 1. 1993, iz katerega je razvidno, da so bile predmetne nepremičnine pod postavko „zemljišča na …“ v skupni površini 35.929 m2 vključene v osnovni kapital A., čeprav niso bile označene s parcelno številko (in torej niso označene, da bi jih bilo možno neposredno identificirati, jih je pa nedvomno možno identificirati ob upoštevanju vseh izkazanih podatkov). Vendar pa je sodišče kljub takšnemu zaključku glede lastništva predmetnih nepremičnin izpodbijano odločbo pustilo v veljavi, in sicer zaradi izvršitve izpodbijane denacionalizacijske odločbe v zemljiški knjigi v skladu z določbo tretjega odstavka 66. člena ZDen, saj je nesporno v zemljiški knjigi kot lastnica še vedno vpisana MOL.

Po presoji sodišča pa tudi ni podana ovira za vračilo v naravi po tretjem odstavku 16. člena ZDen, ki določa, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb. Glede na to, da drugotožnica A. nesporno ni civilna pravna oseba, tudi po presoji sodišča ovira za vrnitev teh nepremičnin v naravi po tej določbi ni podana. Sicer pa se je na takšno stališče postavilo Upravno sodišče v sodbi I U 236/2010, v izvrševanju katere je izpodbijana odločba tudi izdana. Kot je sodišče navedlo že v omenjeni sodbi, ne ZGJS in ne kakšen drug zakon ni predpisal, da morajo upravičenci oziroma vlagatelji zahtev za denacionalizacijo, ki so vložene proti javnim podjetjem, ki opravljajo gospodarske javne službe, kot zavezancem zavarovati svoje zahteve za vračilo nepremičnin. Glede na tožbeni ugovor drugotožnice pa sodišče še pojasnjuje, da se med civilno pravne osebe po tretjem odstavku 16. člena ZDen štejejo verske skupnosti, zasebne ustanove in društva (primerjaj: ZDen s komentarjem, Janez Breznik in ostali, GV Ljubljana 2000, stran 173), in ne zasebne gospodarske družbe, kot to zmotno meni drugotožnica. V zvezi s sklicevanjem prvotožnice na odločbo Ustavnega sodišča U-I-22/95 z dne 14. 3. 1996 pa sodišče poudarja, da se le-ta nanaša na lastninsko preoblikovanje podjetij po ZLPP in ne po ZGJS, ki je bil, kot že povedano, nesporno podlaga za preoblikovanje A. V zvezi z razlogi glede ovir po 2. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen pa se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov s tem v zvezi pa dodaja: Glede sklicevanja tožnic na izvedeniško mnenje izvedenca C.C. in na varnostno cono, ki jo je le-ta vrisal v svojem izvedeniškem mnenju, sodišče pojasnjuje, da varnostna cona od skladišč utekočinjenega naftnega plina izmed v tem postopku obravnavanih parcel sega le na del parc. št. 726/1. Vendar pa po določbi 2. točke prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če je neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij med drugim s področja energetike, ki so po zakonu izvzeta iz privatizacije. Del parc. št. 726/1 pa ne leži v območju varnostne cone drugotožnice kot javnega podjetja s področja energetike, ampak v območju varnostne cone družbe D. d.d., ki ima na sosednjih nepremičninah skladišča utekočinjenega naftnega plina, pri čemer hramba, distribucija in prodaja utekočinjenega naftnega plina sploh ni gospodarska javna služba, kar izhaja iz izpodbijane odločbe in čemur tožnici ne oporekata. Zato je njuno sklicevanje na navedeno izvedeniško mnenje, na oceno ogroženosti, ki jo je izdelala družba D. d.d. in naštevanje primerov katastrofalnih dogodkov v primerih eksplozije plina, brezpredmetno.

V zvezi z ugovorom glede vračila v naravi parc. št. 626/16 in 628, po katerih nesporno poteka glavni plinovod in glavni vročevod, pa sodišče dodaja, da samo dejstvo, da pod površjem omenjenih dveh parcel poteka glavni plinovod in glavni vročevod, ni ovira za vračilo v naravi. Pri čemer je bilo v postopku ugotovljeno, da sta na teh dveh parcelah makadamski parkirišči, ki jih uporablja družba E. Takšni ugotovitvi tožnici ne oporekata. Sodišče tako sodi, da glede parc. št. 626/16 in 628 ovir za vračilo po 2. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ni. Tožnici pa v svojih tožbah tudi nista navedli ničesar, kar bi sodišče prepričalo v nasprotno. Prvotožnica glede teh dveh parcel navaja le, da po njima poteka glavni plinovod in glavni vročevod. Drugotožnica pa navaja, da sta le-ti namenjeni širitvi dejavnosti distribucije zemeljskega plina in daljinskega ogrevanja, česar pa, kot je pravilno pojasnil že organ druge stopnje v izpodbijani odločbi, ni mogoče upoštevati. Za odločitev je namreč relevanten namen izrabe parcel, kakršen je v trenutku vračanja in ne, kaj bo v bodoče. Navedb, ki bi utemeljevale obstoj kompleksa v smislu 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, pa tožnici tudi nista podali. Pri čemer sodišče zgolj pripominja, kot je navedel že drugostopni organ, da je uporaba parcel na tem območju zelo raznolika, tako da o prostorski kompleksnosti z enotno rabo tudi po presoji sodišča ni mogoče govoriti.

Po vsem povedanem je sodišče tožbi zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. V delu, ki se nanaša na lastništvo spornih parcel, pa je sicer ugotovilo, da je izpodbijani akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu (drugi odstavek 63. člena ZUS-1).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.