Jedro

V obravnavanem primeru je materialna podlaga za odločanje sanacijski PUP, ki kot specialni predpis legalizira gradnjo po stanju, kakršno je bilo ugotovljeno v času sprejema sanacijskega PUP, z izjemo sanacijskih pogojev in ne splošni PUP. Splošni PUP je bil v obravnavanem primeru s sprejetjem sanacijskega PUP, ki je kasnejši in specialnejši, konzumiran.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo A.A. in B.B. (prizadetima strankama v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenje za legalizacijo obstoječega objekta s pogojem sanacije na parc. št. 6352/3 k.o. … pod tam navedenimi pogoji. V odločbi ugotavlja, da sta investitorja na navedeni parceli zgradila stanovanjski objekt brez ustreznih dovoljenj, nedovoljena gradnja pa je v Uredbi o prostorsko ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora v Občini Piran (Uradni list RS, št. 62/94, v nadaljevanju sanacijski PUP) obravnavana kot poseg št. … in jo je možno legalizirati s pogojem sanacije. Med drugim ugotavlja, da je dostop do objekta mogoč z javne ceste s parc. št. 7752/1 k.o. … in po poti, speljani po parcelah št. 6352/4 in 6352/1, obe k.o. …. V obrazložitvi se prvostopenjski organ sklicuje na sanacijski PUP in ugotavlja, da ima predložena projektna dokumentacija vse sestavine, predpisane s Pravilnikom o projektni dokumentaciji in da jo je izdelala oseba, ki izpolnjuje pogoje za projektanta. Investitorja sta vpisana v zemljiško knjigo kot lastnika parcele, na kateri stoji obravnavana gradnja, poleg tega sta predložila dokazilo o služnostni pravici za gradnjo vodovodnega priključka na zemljišču parc. št. 6353/7 k.o. …, za priklop fekalnega voda na zemljišču parc. št. 6353/19 k.o. … ter o pravici peš hoje in vožnje z motornimi vozili po obstoječi asfaltni poti na zemljiščih parc. št. 6352/1 in 6352/4, obe k.o. …. Poravnala sta tudi obveznosti iz naslova komunalnega prispevka in nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Prvostopenjski upravni organ je ocenil, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), zato je zahtevku investitorjev ugodil in izdal zahtevano gradbeno dovoljenje.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo ter v obrazložitvi med drugim navedel, da se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je zadoščeno tudi pogojem glede komunalne opremljenosti. Ugotavlja, da je bila dostopna pot, ki poteka iz javne ceste na zemljišču parc. št. 7752/1 po zemljiščih parc. št. 6352/4 in 6352/1, vsa k.o. …, leta 1994 rekonstruirana. Pri tem se sklicuje na dopolnitev predložene dokumentacije št. 2 iz oktobra 2010 in podatke zapisnika ustnih obravnav z dne 25. 11. 2010 in 12. 1. 2011. Pritožbeni ugovor glede nepravilne uporabe materialnega prava zavrne s pojasnilom, da gre v obravnavanem primeru za legalizacijo na podlagi sanacijskega PUP in ne za legalizacijo na podlagi Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonar - Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan - Vinjole - Krog (13) v Občini Piran (Uradne objave, št. 34/90 in naslednje, v nadaljevanju splošni PUP), ki v 20. členu določa pogoj glede širine dostopne poti. Ugotavlja, da sanacijski PUP ne določa posebnih pogojev glede načina izvedbe oziroma obvezne širine dostopne poti, ki je bila v obravnavanem primeru rekonstruirana. Na očitek pritožnikov, ki se nanaša na veljavnost in posledično uporabo sanacijskega PUP odgovarja, da po določbi tretjega odstavka 96. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji) do uveljavitve občinskega prostorskega načrta (OPN) ostanejo v veljavi prostorski akti občine, ki jih je ta sprejela na podlagi ZUNDPP. Ker je bil v obravnavanem primeru sanacijski PUP sprejet na podlagi 16. člena ZUNDPP, občina Piran pa še nima sprejetega OPN, se še vedno uporablja sanacijski PUP.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da imata prizadeti stranki na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Piranu pravico uporabljati pot preko njegove parcele št. 6352/1 k.o. … v širini 2,6 m. ker sanacijski PUP glede potrebne rekonstrukcije poti oziroma ceste ne postavlja nobenih pogojev, po njegovem velja splošni PUP, ki v 20. členu za stanovanjske stavbe določa, da mora imeti objekt dovoz z javne ceste v širini 3 m do 3,5 m. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Prav tako z uporabo poti v širini 2,6 m ne zadostita kriterijem, ki izhajajo iz določila Odloka o uporabi slovenskega nacionalnega standarda SIST DIN 14090, sprejetem na podlagi Zakona o standardizaciji. Ker prvostopenjski upravni organ 20. člena splošnega PUP ni upošteval pri izpolnjevanju pogoja rekonstrukcije dostopne poti, je izpodbijano gradbeno dovoljenje nezakonito. Poleg tega upravni organ prve stopnje pogoja rekonstrukcije dostopne poti sploh ni ugotavljal. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo drugostopenjskega upravnega organa, da iz dokumentacije, ki sta jo investitorja dodatno predložila, izhaja, da naj bi bila izvedena rekonstrukcija javne ceste in dovozne poti. Iz dodatno predložene dokumentacije in zapisnikov izhaja zgolj to, da je bila pot asfaltirana, nikjer pa ni izkazano, niti omenjeno, da bi bilo zadoščeno pogoju rekonstrukcije dovozne poti. Ne prvostopenjski, ne drugostopenjski upravni organ ne pojasnjujeta dejanske vsebine relevantne pravne norme glede rekonstrukcije dovozne poti, ne obrazložita, kako sta upoštevala vse sestavine sanacijskega PUP niti kakšne so bile projektne rešitve sanacije. Prav tako izpodbijana odločba ne napotuje na nobeno gradivo, iz katerega bi izhajalo, kako so bile rešitve rekonstrukcije predvidene. Sanacijski PUP je bil sprejet najkasneje do 31. 12. 2004, kar je razvidno iz dopisa Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 16. 11. 2004 in dopisa občine Piran z dne 29. 11. 2004. Prvostopenjski organ je dne 25. 5. 2005 zavrnil zahtevek prizadetih strank za legalizacijo njune nedovoljene gradnje, ker nista predložila nikakršne dokumentacije, potrebne za izdajo gradbenega dovoljenja ter prekinil postopek gradbenega dovoljenja po pogojih sanacijskega PUP. Nov postopek za izdajo gradbenega dovoljenja pa sta pričela šele pri koncu leta 2008, torej po tem, ko je pretekel rok za vložitev zahteve za legalizacijo objekta po sanacijskem PUP. Zato ne moreta legalizirati objekta na podlagi pogojev, ki jih predvideva sanacijski PUP. V izpodbijanem gradbenem dovoljenju ni ugotovitve, da je bil zahtevek vložen pravočasno, zato ga ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev upravnega postopka. Ker je prvostopenjski upravni organ pri izdaji lokacijske informacije tožniku upošteval določila veljavnega splošnega PUP glede širine dostopne poti, gre za neenako obravnavanje prizadetih strank in investitorja. Poleg tega je prvostopenjski upravni organ z izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja izničil gradbeno dovoljenje tožnika, izdano leta 2005, saj mu je onemogočil izvedbo arhitektonskih del, ki so bila določena v gradbenem dovoljenju. Navaja še, da objekt investitorjev, do katerega potrebujeta dostop do javne ceste, meji na javno cesto na parceli št. 7752/1 k.o. …, kar jima dejansko omogoča neposreden dostop do svojega objekta z javne ceste. Pri tem se sklicuje na mnenje in oceno izvedenca iz podjetja … z dne 27. 9. 2010. Predlagata, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter podrejeno, naj tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu, toženi stranki pa naj naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo navajata razloge, zakaj menita, da je tožba neutemeljena. Predlagata, naj sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev vseh stroškov prizadetih strank.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem, ko je bila s sodbo Upravnega sodišča I U 1932/2009 z dne 19. 8. 2009 odpravljena prejšnja odločba upravnega organa iz razloga, ker upravni organ izpolnjevanja legalizacijskega pogoja rekonstrukcije dovozne poti sploh ni ugotavljal. V zadevi ni sporno, da gre za poseg, katerega legalizacija je po sanacijskem PUP dopustna s pogoji sanacije, med katerimi je tudi rekonstrukcija dovozne poti. Sporno pa je predvsem, ali se za legalizacijo obravnavane gradnje zahteva tudi dovoz do objekta v širini 3 do 3,5 m, kot je predpisano v splošnem PUP in ali je izpolnitev pogoja rekonstrukcije poti v zadostni meri obrazložena.

Sodišče pritrjuje stališču drugostopenjskega upravnega organa, da je v obravnavnem primeru materialna podlaga za odločanje sanacijski PUP, ki kot specialni predpis legalizira gradnjo po stanju, kakršno je bilo ugotovljeno v času sprejema sanacijskega PUP, z izjemo sanacijskih pogojev in ne splošni PUP. Splošni PUP je bil v obravnavanem primeru s sprejetjem sanacijskega PUP, ki je kasnejši in specialnejši, konzumiran (podobno tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 8/2006 z dne 11. 9. 2008). Zato splošni PUP v obravnavanem primeru ne more biti podlaga za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja, prav tako pa tudi ne Odlok o uporabi slovenskega nacionalnega standarda SIST DIN 14090, ki se nanaša na novogradnje.

Sodišče ugotavlja, da je toženka v ponovljenem postopku med drugim ugotovila, da je v obravnavanem primeru izpolnjen tudi pogoj rekonstrukcije poti in to svojo ugotovitev obrazložila (drugostopenjski upravni organ). Po mnenju tožnika je bila ta obrazložitev nepopolna, ker upravna organa nista pojasnila dejanske vsebine pravne norme, ker nista obrazložila, kako sta upoštevala vse sestavine sanacijskega PUP in ker nista obrazložila, kakšne so bile projektne rešitve sanacije.

V upravnem sporu mora tožnik uveljavljati kakšno svojo pravico ali pravno korist. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist, ki obstaja v trenutku odločanja. Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakoniti predpis. Dejanskega interesa, koristi tretjih oseb ali splošnih interesov v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati.

Po presoji sodišča tožnik z ugovori, ki se nanašajo na neskladnost dovozne poti s predpisi ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi, ampak splošno korist, ki pa je tožnik ne more uveljaviti. V tožbi namreč ne navede, kako naj bi predvidena ožja dovozna pot do objekta prizadetih strank, ki poteka po njegovem zemljišču, parc. št. 6352/1, kot naj bi bila po njegovem mnenju predpisana, vplivala na kakšno njegovo pravico ali pravni interes. Prav tako ne navede, kako naj bi na njegovo pravico ali pravno korist vplivala očitana pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločitve glede izpolnitve pogoja rekonstrukcije poti. Sodišče zato teh ugovorov ni presojalo.

Če hoče tožnik s temi ugovori doseči, da bi se s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 120/2005 ugotovljena stvarna služnost hoje in vožnje po obstoječi asfaltirani poti, ki poteka preko njegove parcele št. 6352/1, prenehala izvajati, na kar je mogoče sklepati tudi iz tožbenih navedb, da objekt prizadetih strank meji na javno cesto na parc. št. 7752/1, kar jima omogoča neposreden dostop do svojega objekta z javne ceste, sodišče pojasnjuje, da tega v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne more ugovarjati.

Prav tako tožnik z ugovori, da je bila legalizacija po sanacijskem PUP dopustna in mogoča zgolj do 31. 12. 2004, ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Tudi sicer se določba 201. člena ZGO-1, ki določa rok 31. 12. 2004, na katero se sklicujeta v tožbi navedena dopisa Ministrstva za okolje in prostor in energijo in Občine Piran, nanaša le na varovanje pred prisilno odstranitvijo objektov, za katere je bil plačan depozit. Glede veljavnosti sanacijskega PUP pa se sodišče sklicuje na razloge, ki izhajajo iz odločbe drugostopenjskega organa in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je v tem upravnem sporu presojana zgolj zakonitost izpodbijane odločitve in ne gradbeno dovoljenje, izdano tožniku, tožnik ne more uspeti s tožbenimi ugovori o neenakem obravnavanju, ker je toženka njegovo zahtevo presojala po splošnem PUP in ne po sanacijskem PUP.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.