Jedro

Sodišče prve stopnje je imelo podlago za sprejeto odločitev v dveh izvedenskih mnenjih, tj. izvedencev A. A., dr. med. in dr. B. B., ki sta skladno ocenila, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornih obdobjih poškodba pri delu z dne 27. 2. 2018. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča, da sta obe izvedenski mnenji strokovni in prepričljivi ter njunim ugotovitvam sledi. Izvedenec A. A. je pojasnil, da je tožnik ob poškodbi pri delu utrpel obsežno zmečkanino hrbtišča leve dlani, ki je kot posledico pustila oteklino hrbtišča leve dlani. Ta je posledica poškodbe in je prisotna ves čas kontinuirano od poškodbe in v nobenem obdobju ni izginila. Dodatno je pojasnil, da je v izvidu 17. 4. 2019 opisana rezidualna (zaostala) oteklina dorzuma leve dlani. To pomeni, da je ostala po poškodbi in ni na novo nastala zaradi bolezni ali nove poškodbe. Prisotnost otekline ves čas po poškodbi je ob zaslišanju na sodišču potrdila tudi lečeča travmatologinja. Izvedenec je poudaril, da tožnik otekline na hrbtišču leve dlani, če se ne bi poškodoval na delovnem mestu 27. 2. 2018, ne bi imel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 8. 7. 2022 in odločbo toženca št. ... z dne 3. 6. 2022 v delu vzroka zmožnosti za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen) ter ugotovilo, da je bil tožnik od 11. 5. 2022 do 12. 8. 2022 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu; odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 1. 9. 2022 in odločbo toženca št. ... z dne 10. 8. 2022 v delu vzroka zmožnosti za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen) ter ugotovilo, da je bil tožnik od 13. 8. 2022 do 10. 9. 2022 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu; odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 7. 10. 2022 v delu vzroka zmožnosti za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen) ter ugotovilo, da je bil tožnik od 11. 9. 2022 do 30. 11. 2022 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu; odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 15.11. 2022 v delu vzroka zmožnosti za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen) ter ugotovilo, da je bil tožnik od 1. 12. 2022 do 16. 1. 2023 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu; odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 15. 2. 2023 in odločbo toženca št. ... z dne 5. 1. 2023 v delu vzroka zmožnosti za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen) ter ugotovilo, da je bil tožnik od 17. 1. 2023 do 10. 2. 2023 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu; odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 22. 3. 2023 in odločbo toženca št. ... z dne 2. 2. 2023 v delu vzroka zmožnosti za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen) ter ugotovilo, da je bil tožnik od 11. 2. 2023 do 31. 3. 2023 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu; odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 11. 5. 2023 in odločbo toženca št. ... z dne 30. 3. 2023 v delu vzroka zmožnosti za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen) ter ugotovilo, da je bil tožnik od 1. 4. 2023 do 15. 7. 2023 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi poškodbe pri delu (I. točka izreka). Sklenilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti potrebne stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo je vložil pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne ter drugače odloči o stroških postopka. Meni, da je sodišče napravilo nepravilne dejanske zaključke, glede razloga (vzroka) začasne nezmožnosti za delo in zmotno uporabilo materialno pravo. Začasna nezmožnost za delo, ki se je nadaljevala od 11. 5. 2022 do 15. 7. 2023 je nastopila 21. 12. 2020, iz medicinske dokumentacije pa izhaja, da gre za poslabšanje predhodnega stanja. Sodišče ni napravilo pravne presoje vzroka začasne nezmožnosti za delo in ni navedlo relevantne pravne podlage, na kateri je gradilo svojo odločitev ter ni odgovorilo na vprašanje, ali in zakaj je začasna nezmožnost za delo v spornih obdobjih neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu. Zato je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP Ključno je vprašanje, kaj je vzrok oziroma razlog tožnikove začasne nezmožnosti za delo v spornih obdobjih, kar je pravno vprašanje. Gre za vprašanje, katero dejstvo je povzročilo začasno nezmožnost za delo z dnem 21. 12. 2020 in nato tudi v spornih obdobjih. Meni, da tožnikova nezmožnost za delo ni posledica enega samega dogodka. Ne zadošča ugotovitev iz izvedenskih mnenj, da brez poškodbe pri delu tožnik tudi v spornih obdobjih ne bi imel težav z levico. Tak zaključek predstavlja ugotovitev o naravnem vzroku ne pomeni pa (nujno) tudi pravno relevantne vzročne zveze, saj ni potrjena izključnost in neposrednost. Opredelitev vzroka začasne nezmožnosti za delo kot poškodbe pri delu mora biti potrjena z gotovostjo. Ne gre za vprašanje, kaj je povzročilo stanje roke, ampak vprašanje, kaj je tisto (kateri dejavnik oziroma okoliščina), kar je povzročilo nezmožnost za delo. Začasna nezmožnost za delo ni neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu z dne 27. 2. 2018. Stanje roke, kakršno je pri tožniku prisotno v spornih obdobjih, ni nastopilo neposredno po poškodbi pri delu, ampak je nastopilo v decembru 2020. Tožnik je po zaključku začasne nezmožnosti za delo, ki je sledila neposredno po poškodbi pri delu, v aprilu 2019 nastopil delo in ga opravljal do 21. 12. 2020 (ko je bil odprt nov bolniški stalež), pri čemer med aprilom 2019 in 21. 12. 2020 ni iskal nobene zdravniške pomoči. Navedeno poleg časovne oddaljenosti kaže na to, da je decembra 2020 nastopil nek nov moment. Stanje roke je bilo po poškodbi drugačno kot v spornem obdobju, se je pa do zaključka začasne nezmožnosti za delo v aprilu 2019 nedvomno popravilo do te mere, da je npr. v zapisu izbranega osebnega zdravnika z dne 23. 11. 2018 navedeno, da lahko naredi pest, prav tako je dne 18. 1. 2019 zapis, da je stisk pesti možen, medtem ko sodna izvedenka po osebnem pregledu zapiše, da prstov ne stisne v pest. Tožniku je stanje roke po poškodbi omogočalo opravljanje dela do 21. 12. 2020, pri čemer sodna izvedenka povzame, da je lažje delo, vožnjo viličarja, opravljal le dva meseca, kar pomeni, da je preostali čas delal težje delo in ga zmogel. Dne 21. 12. 2020 je prišlo do takšnega akutnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da tožnik dela ni zmogel več opravljati. Oba sodna izvedenca sta skladno identificirala takšen nov moment, in sicer povečano obremenitev roke. Ni jasno, ali je do preobremenjevanja roke res prišlo zaradi dela na drugem delovnem mestu ali pa morda obstaja nek drug razlog. Poslabšanje stanja, kot je bilo izkazano od dne 21. 12. 2020 dalje, ni naravna, po rednem teku stvari pričakovana in nujna posledica poškodbe pri delu, temveč je posledica novega dejavnika. Začasno nezmožnost za delo v decembru 2020, ki vztraja tudi v spornih obdobjih, je povzročilo (daljše) preobremenjevanje roke, zaradi česar ni podana izključna in neposredna vzročna zveza med začasno zadržanostjo z dela, pričeto 21. 12. 2020, in poškodbo pri delu z dne 27. 2. 2018. Zadeva se razlikuje od zadeve Psp 101/2012, na katero se sklicuje sodišče. Ustreznejši je sklic na zadevi Psp 408/2012 in VIII Ips 361/2008, kjer sta sodišči izključili poškodbo pri delu. Ni dokaza, da je pri tožniku neposredno pred ali v spornem obdobju prišlo do poškodbe, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodbe, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, in je bila takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katerih je poškodovanec zavarovan. Pri tožniku tudi ne gre za obolenje, ki bi bilo neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela, na podlagi katerega je zavarovan.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

5.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje dejanske in pravne razloge za zaključek, da je začasna nezmožnost za delo v spornih obdobjih neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu.

6.Predmet sodne presoje je sedem dokončnih odločb toženca, to je odločb z dne 8. 7. 2022, 1. 9. 2022, 7. 10. 2022, 15. 11. 2022, 15. 2. 2023, 22. 3. 2023 in 11. 5. 2023, kot je navedeno v točki 1. obrazložitve te sodbe. S citiranimi odločbami je zdravstvena komisija pri tožencu zavrnila tožnikove pritožbe, vložene zoper odločbe imenovanega zdravnika, s katerimi je odločil, da je tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo za krajši delovni čas (štiri ure), od 11. 5. 2022 do 15. 7. 2023. Tožnik se ne strinja z vzrokom za začasno nezmožnost za delo, saj meni, da je ta posledica poškodbe pri delu z dne 27. 2. 2018 in ne bolezni.

7.Sodišče prve stopnje je imelo podlago za sprejeto odločitev v dveh izvedenskih mnenjih, tj. izvedencev A. A., dr. med. in dr. B. B., ki sta skladno ocenila, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornih obdobjih poškodba pri delu z dne 27. 2. 2018. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča, da sta obe izvedenski mnenji strokovni in prepričljivi ter njunim ugotovitvam sledi. Izvedenec A. A. je pojasnil, da je tožnik ob poškodbi pri delu utrpel obsežno zmečkanino hrbtišča leve dlani, ki je kot posledico pustila oteklino hrbtišča leve dlani. Ta je posledica poškodbe in je prisotna ves čas kontinuirano od poškodbe in v nobenem obdobju ni izginila. Dodatno je pojasnil, da je v izvidu 17. 4. 2019 opisana rezidualna (zaostala) oteklina dorzuma leve dlani. To pomeni, da je ostala po poškodbi in ni na novo nastala zaradi bolezni ali nove poškodbe. Prisotnost otekline ves čas po poškodbi je ob zaslišanju na sodišču potrdila tudi lečeča travmatologinja. Izvedenec je poudaril, da tožnik otekline na hrbtišču leve dlani, če se ne bi poškodoval na delovnem mestu 27. 2. 2018, ne bi imel.

8.Ne drži pritožbeni očitek, da bi lahko poškodbo pri delu opredelili le neposredno po poškodbi oziroma nekaj mesecev po poškodbi. Po mnenju izvedenca je oteklina ali brazgotina lahko trajna posledica rane, še zlasti to velja za zmečkanine, kjer pride do hude mehanske poškodbe tkiv, kot je bilo to v nezgodi pri delu dne 27. 2. 2018. Tudi sodna izvedenka je pojasnila, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo za 4 ure, neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu, ki se je zgodila 27. 2. 2018. Gre za stanje po poškodbi leve roke, ko je tožniku stroj stisnil roko. Izvedenka je posebej opozorila, da ni nobenega, niti najmanjšega dvoma, da večkratna trditev komisije pri tožencu, tj. da oteklina hrbtne strani leve dlani na mestu stare poškodbe leta 2019, leto dni po poškodbi na delu, ni bila več klinično zaznavna, ne drži.

9.Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je decembra 2020 nastopil nek nov moment. V medicinski dokumentaciji po aprilu 2019 ni opredeljenih težav leve roke, vendar je potrebno po mnenju izvedenke upoštevati, da gre za obdobje Covida, ko je bila dostopnost do zdravnika močno otežena in dejstvo, da je bila poškodba že kronificirana ter je imel navodila travmatologov, naj z roko giblje oz. jo uporablja normalno. To je tožnik tudi delal. Kljub temu se mu je ob težkem delu, kar je napovedal že fizioterapevt, stanje poslabševalo. Tožnik je bil po daljšem čakanju septembra 2021 pregledan pri ortopedu zaradi težav z levo roko. Ta je ugotovil, da gre za kronično oteklino in zadebelitev mehkih tkiv hrbtišča leve dlani po stisnitvi roke, in da težava ni ortopedske narave, zato ga je napotil h kirurgu. Januarja 2022 je travmatolog zapisal, da je oteklina leve dlani posledica poškodbe, ki jo je tožnik utrpel leta 2018, ko mu je na delovnem mestu to roko stisnilo. Dodatno je opozorila, da je bil tožnik premeščen na delovno mesto viličarista, ki ga je zmogel opravljati, kljub debeli roki, saj ni potreboval grobega prijema. Kljub temu je oteklina vztrajala in tožnik ni mogel narediti polnega stiska roke. Oteklina je predstavljala nevarnost, ker je preprečevala dober prijem in so mu predmeti padali iz rok. Takšna poškodba se lahko po presoji izvedenke ovrednoti kot obolenje, ki je neposredno in izključno posledica poškodbe pri delu in so navedene poškodbe v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.

10.Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sprejelo stališče izvedencev, da pri tožniku ne gre za bolezen, ampak gre za stanje po poškodbi. Po poškodbi je nastala oteklina, ki se je kronificirala (ostala je ves čas). Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je treba upoštevati, da je toženec tisti, ki je zaključil bolniški stalež in so specialisti predlagali vrnitev na delo, saj so pričakovali, da se bo z gibanjem stanje izboljšalo.

11.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da med sporno začasno nezmožnostjo za delo in poškodbo pri delu z dne 27. 2. 2018 ni podane vzročnosti. Iz zgornjih pojasnil jasno izhaja, da je sodišče postopalo pravilno, ko je izpodbijano odločbo oprlo na obravnavani izvedenski mnenji, ki sta potrdili obstoj naravne vzročnosti.1 Ta je predpogoj za podano pravno vzročnost, ki jo je potrebno še ovrednotiti. To pomeni, da pravno ovrednotenje relacije med dvema dogodkoma predpostavlja predhodno ugotovljeno spremembo v naravi .2

12.Za pravno relevanten vzrok gre le, če ga na to raven povzdigne pravna norma s čimer vzpostavi vzročno zvezo. Pravna podlaga je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki v tretji alineji prvega odstavka 66. člena ZZVZZ določa, da se za poškodbo pri delu med drugim šteje obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja3 ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.4

13.Sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je delovna nezgoda z dne 27. 2.2018 tisti dogodek, ki je izključno vplival na zdravstveno stanje tožnikove leve roke. Noben od dveh sodnih izvedencev po delovni nezgodi namreč ni ugotovil stanja, ki bi lahko soprispeval k razvoju zdravstvenega stanja kot se je razvilo pri tožniku. Zato ne drži pritožbeno zatrjevanje o prekinjenosti vzročne zveze med priznano začasno nezmožnostjo za delo za krajši delovni čas in delovno nezgodo. Tožniku so zdravstvene težave, zaradi katerih uveljavlja nezmožnost za delo v spornih obdobjih, onemogočale opravljanje dela za polni delovni čas, te pa so, ob upoštevanju skladnih izvedenskih mnenj, neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu.

14.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na zadevi Psp 408/2012 in VIII Ips 361/2008, kjer pri ugotavljanju vzroka za začasno nezmožnost za delo naravna vzročnost, ki je v presoji sodnih izvedencev, niti ni bila ugotovljena.

2dr. Luigi Varanelli, Vzročnost v sodobni medicini, Pravna praksa, 2012, št. 34, str. 22.

3To potrjuje opis poškodbe v delovni anamnezi.

4Po 19. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) se za poškodbo pri delu štejejo poškodbe v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje.