Jedro

Tudi v primeru širše opredelitve in priznavanja odstotka telesnih okvar parnih organov po 2. točki XI. poglavja Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar, ki bi zajel tudi parne dele telesa, bi lahko priznali 10 % povečanje telesne okvare le takrat, če bi se s Sporazumom priznana izguba ali funkcijska motnja nanašala na parni del telesa (kot celoto) in bi Sporazum za takšen del telesa priznal določen procent telesne okvare - ne pa v primeru, ko je procent telesne okvare priznan le za okvaro posameznega organa v delu telesa, brez posebnega priznanja določenega procenta okvare še zaradi funkcijskih ali drugih motenj dela telesa oziroma okvare dela telesa (kot celote).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. Ps 1633/2001-38 z dne 17.11.2004, ugodilo zahtevku tožnice za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 24.10.2001 in 9.5.2001 ter tožnici priznalo pravico do invalidnine za skupno 50 % telesno okvaro zaradi bolezni od 20.4.2001 dalje in pravico do invalidnine za skupno 70 % telesno okvaro zaradi bolezni od 5.7.2004 dalje. Toženi stranki je naložilo, da v roku trideset dni odloči o višini in izplačilu invalidnine ter tožnici povrne stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom, opr. št. Psp 50/2005-4 z dne 13.4.2005, pritožbama obeh strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvi točki izreka glede razveljavitve odločb tožene stranke z dne 24.10.2001 in 9.5.2001 in priznanja pravice do invalidnine za 50 % telesno okvaro zaradi posledic bolezni od 20.4.2001 ter v drugi in tretji točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu prve točke izreka je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnici od 1.8.2004 dalje priznalo pravico do invalidnine za četrto stopnjo oziroma 70 % telesno okvaro, ki je nastala dne 5.7.2004 kot posledica bolezni, in ji odmerilo invalidnino v posameznih zneskih od 1.8.2004 dalje, pri čemer je tožena stranka dolžna zapadle zneske invalidnine izplačati v osmih dneh, bodoče zneske pa mesečno za nazaj. Odločilo je tudi, da so pritožbeni stroški in stroški odgovora na pritožbo tožnice nadaljnji stroški postopka.

V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo, opr. št. Ps 1280/2005-49 z dne 18.8.2005, zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 24.10.2001 in 9.5.2001 ter priznanje pravice do invalidnine za skupno 50 % telesno okvaro zaradi bolezni od 20.4.2001 do 5.7.2004 in potrdilo zakonitost odločbe tožene stranke z dne 24.10.2001. Odločilo je tudi, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Po prejšnji sodbi sodišča druge stopnje je ostal sporen le še zahtevek tožnice za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro omejene gibljivosti desnega kolenskega sklepa in zmanjšane gibljivosti levega kolka zaradi posledic bolezni od 20.4.2001 do 5.7.2004. Ni bilo sporno, da pri tožnici obstaja 30 % telesna okvara po poglavju VII B, točka 9 c Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Uradni list SFRJ, št. 38/83, 66/89 - v nadaljevanju Sporazum) zaradi omejene gibljivosti desnega kolenskega sklepa (to je bilo prvič ugotovljeno na invalidski komisiji prve stopnje dne 20.4.2001) in 30 % telesna okvara po poglavju VII B, točka 7 c Sporazuma zaradi zmanjšane gibljivosti levega kolka za eno tretjino. Glede na točko 1.b poglavja XI. Sporazuma se v primeru, če obstajata dve ali več telesnih okvar, ki jih določa seznam, skupen odstotek telesne okvare določi tako, da se najvišji odstotek posamične telesne okvare poveča po 10 % za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 40 % ali 30 %, po drugem odstavku istega poglavja pa se "odstotek telesnih okvar organov na pare iz I. do X. poglavja tega seznama lahko poveča za 10 %, če za posamezne okvare teh organov s tem seznamom ni določen poseben odstotek." Na tej podlagi je sodišče tožnici priznalo skupen odstotek telesne okvare v višini 40 % in ne 50 %, kot je uveljavljala. Za vsako posamezno ugotovljeno okvaro sklepov nog je v Sporazumu določen poseben odstotek. Ni pravne podlage za priznanje dodatnih 10 % za obe ugotovljeni telesni okvari po 2. točki poglavja XI. Glede na določbo druge alineje 1. odstavka 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - 1, Uradni list Republike Slovenije št. 106/99 in nadalj.) tožnica za takšen procent okvare ne pridobi pravice do invalidnine zaradi bolezni oziroma poškodbe izven dela.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške. S posebnim sklepom je dopustilo revizijo. Izhajalo je iz opredelitve telesne okvare po 1. odstavku 143. člena ZPIZ - 1 in Sporazuma, ki se uporablja na podlagi 454. člena ZPIZ - 1. Okvari levega kolka in desnega kolena, za katero je določen poseben odstotek telesne okvare, je štelo kot okvari neparnih organov. Sklicevalo se je na definicijo parnosti in telesnega organa, kot jo pozna Slovenski medicinski slovar. Kolk, koleno ali noga niso definirani kot parni organi. Spodnji in zgornji ud kot celota sta parna dela telesa, ne pa parna organa. Tožničina razlaga parnosti organov bi pomenila nedopustno širjenje pravic, ki jih določata Sporazum in ZPIZ - 1, saj bi po takšni razlagi na primer tudi okvara leve rame in posameznega prsta na desni roki pomenila okvaro parnega organa. To ni bil namen, zaradi katerega je okvara parnih organov v Sporazumu posebej in dodatno ovrednotena. Dodatek bi lahko upoštevali kvečjemu, ko bi šlo za dejansko okvaro funkcionalno parnih organov, na primer obeh kolkov ali obeh kolen. Pri odločitvi o stroških postopka se je sodišče oprlo na določbe 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - 1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004), 19. člen istega zakona in na določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije št. 26/99 in nadalj.). Ugotovilo je, da je le zaradi ekonomičnosti postopka sodišče v že pravnomočnem delu sodbe sprejelo oceno o 70 % telesni okvari od 5.7.2004 dalje in v skladu s 148. členom ZPIZ - 1 tožnici za 70 % telesno okvaro od ugotovitve poslabšanja priznalo invalidnino za IV. stopnjo telesne okvare. Vendar pa tožnica z zahtevkom za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ni uspela, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da sama krije svoje stroške postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Najprej navaja, da ji je sodišče druge stopnje s sodbo in sklepom, opr. št. Psp 50/2005-4 z dne 13.4.2005, od 5.7.2004 že priznalo invalidnino za IV. stopnjo oziroma 70 % telesno okvaro, vendar iz obrazložitve te sodbe in kasnejše sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno, na kateri parni organ (ročne ali nožne sklepe) se nanaša dodatno 10 % zvišanje odstotka telesnih okvar. Sodišče druge sodbe se je v izpodbijani sodbi le delno opredelilo do argumentov tožnice v pritožbi. Očitno napačno je tudi razumelo njene pritožbene navedbe, da poseben odstotek za telesne okvare parnih organov v VI. in VII. poglavju Sporazuma sploh ni določen, je pa določen odstotek za telesno okvaro posameznega organa. Opozarja na to, da Sporazum oziroma njegov seznam telesnih okvar vsebuje vrsto določb, ki za parne organe določajo drugačen odstotek telesne okvare, kot to določa 2. točka XI. poglavja Sporazuma, ki predstavlja splošno določbo in se uporablja, v kolikor ni določena izjema oziroma poseben odstotek. Ne strinja se z zaključkom sodišča druge stopnje, da bi ji dodatek lahko upoštevali, če bi šlo dejansko za okvaro funkcionalno parnih organov. Samo s funkcionalno povezanostjo posameznih organov, glede na anatomsko strukturo telesa, je mogoče ugotoviti, ali gre tudi za funkcionalno parni organ. Vsi organi noge (kolenski sklep, kolk, stopalo, femur in golen) so sestavni del spodnje okončine in neizogibno potrebni za hojo oziroma funkcionalno uporabo organa (noge). V kolikor je posamezni del noge moten ali v okvari, lahko govorimo o funkcionalni motnji, ki je toliko hujša, v kolikor gre za okvaro na obeh spodnjih okončinah, ne glede na dejstvo, da ne gre za imensko parni organ. Nesporno je, da so organi spodnje okončine funkcionalno in funkcijsko povezani. Zavzema se za to, da je Sporazum kot podzakonski akt potrebno razlagati v skladu z določbo prvega odstavka 143. člena ZPIZ - 1, ki zajema organe in dele telesa - torej je poleg parnih organov potrebno upoštevati tudi parne dele telesa. Glede vprašanja, kaj je v smislu Sporazuma potrebno šteti za parna organa, predlaga zaslišanje izvedencev. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb postopka, ker pritožbe ni obravnavalo in rešilo v celoti, to pa je bistveno vplivalo na presojo pravno relevantnih razlogov za odločitev. V pritožbi je tožnica predlagala izvedbo dokazov, ki jih sodišče druge stopnje ni izvedlo niti zavrnilo. Ne strinja se z odločitvijo o stroških postopka, saj ji je sodišče priznalo invalidnino za IV. stopnjo telesne okvare, pred sodnim varstvom pravic pa te pravice ni imela.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija se uvodoma sklicuje na bistvene kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar se v nadaljevanju nikjer ne opredeli, katere konkretne bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja. Revizijske navedbe o tem, da naj bi se sodišče druge stopnje le delno opredelilo do nekaterih pritožbenih navedb oziroma, da ni obravnavalo vseh razlogov pritožbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, ipd. (pri čemer ne navede določno, o katerih odločilnih pritožbenih navedbah se ni izjavilo), ne zadoščajo za takšno opredelitev, saj mora revident zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva jasno opredeliti revizijske razloge. Revizijsko sodišče samo ne ugotavlja, katere bistvene kršitve določb postopka iz 1. ali 2. točke 370. člena ZPP bi bile morda lahko podane.

Predmet revizijske presoje tudi ni zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj to ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na to ni mogoče upoštevati revizijskega nasprotovanja dokaznim zaključkom o tem, da se tožničino zdravstveno stanje ni nikoli izboljšalo, o obstoju okvare ročnih sklepov že pred 5.7.2004, ipd..

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Opredelitev telesne okvare v prvem odstavku 143. člena ZPIZ - 1 je skoraj enaka kot opredelitev telesne okvare po drugem odstavku 48. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 23/82 in nadalj.), na podlagi katerega je bil sprejet navedeni Sporazum. Telesna okvara je podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvena poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. V skladu s to zakonsko opredelitvijo tudi Sporazum določa odstotke telesnih okvar za posamezne organe kot za dele telesa. Zlasti je to očitno v primeru spodnjih in zgornjih okončin (VI. in VII. poglavje), kjer predvideva in določa različne procente okvare za popolno in delno izgubo okončin, nato različne procente okvare za posamezne funkcijske motnje določenih organov in tudi procent okvare za popolno neuporabnost roke oziroma noge (16. točka VI.B in VII.B poglavja - ki se uporablja le v primerih, ki niso zajeti v drugih točkah), itd.. Dejstvo, da zakon in Sporazum govorita o izgubi, poškodovanosti ali onesposobljenosti posameznih organov ali delov telesa, pa samo po sebi ni odločilno. Tudi v primeru, če bi povečan procent iz 2. odstavka XI. poglavja Sporazuma priznali tudi za parne dele telesa (torej bi širše tolmačili določbo o "organih na pare"), to ne bi vplivalo na drugačno odločitev.

Evidentno je, da levi kolk in desno koleno nista parna organa, prav tako pa tudi, da zaradi okvare kolena desne noge pride do funkcijskih in drugih motenj cele desne noge (kot spodnje okončine po Sporazumu) in da zaradi motnje oziroma okvare levega kolka pride do funkcijskih in drugih motenj cele leve noge. Vendar bi bilo mogoče navedeni dodatni procent po 2. točki XI. poglavja Sporazuma tudi ob širši interpretaciji parnih organov upoštevati le v primeru, če bi Sporazum v takšnem primeru določil procent okvare tudi za celotno okončino (kot parni del telesa) in ne le na posamezni del le te. Sporazum priznava pri spodnjih okončinah procente telesne okvare v primeru izgube noge (v kolku, v stegnu, v kolenu, itd.), ne priznava in ne določa pa procentov telesne okvare za celotno spodnjo okončino tudi v primeru, če je okvarjen posamezen organ te okončine oziroma prihaja do motenj v tem organu. Okvara ali funkcionalna motnja posameznih organov, ki sestavljajo nogo, in za katere Sporazum že določa oziroma priznava procente telesne okvare, skratka sama po sebi še ne pomeni, da gre za okvaro celotne noge, za katero bi bil posebej priznan procent telesne okvare. Iz Sporazuma ne izhaja, da bi zaradi omejene gibljivosti kolčnega ali kolenskega sklepa, poleg že priznanih procentov telesne okvare za te motnje, določal še poseben procent zaradi tega, ker ob takšni okvari pride tudi do funkcijskih ali drugih motenj cele noge - tako kot na primer v primerih točke 1. do 6. VII. A in točki 16. VII.B poglavja Sporazuma. Sporazum v tretjem odstavku 17. točke VII. B poglavja tudi dodatno predvideva, da se v primerih, če so pri funkcijskih motnjah telesnih okvar spodnjih okončin iz 1. do 16. točke hkrati tudi precejšnje trofične spremembe, stalne otekline, fistule, razjede ali boleči nevrinomi, odstotek telesne okvare poveča za 10 %.

Iz navedenega izhaja, da bi tudi v primeru širše opredelitve in priznavanja odstotka telesnih okvar parnih organov po 2. točki XI. poglavja Sporazuma, ki bi zajel tudi parne dele telesa, lahko priznali 10 % povečanje le takrat, če bi se s Sporazumom priznana izguba ali funkcijska motnja nanašala na parni del telesa (kot celoto) in bi Sporazum za takšen del telesa priznal določen procent telesne okvare - ne pa v primeru, ko je procent telesne okvare priznan le za okvaro posameznega organa v delu telesa, brez posebnega priznanja določenega procenta okvare še zaradi funkcijskih ali drugih motenj dela telesa oziroma okvare dela telesa (kot celote). Zato revizijsko zavzemanje tožnice za dodatno priznanje 10 % predstavlja tudi mešanje pojmov, iz katerih izhaja Sporazum.

O uvrstitvi posamezne telesne okvare na seznam teh okvar sicer odloča pristojni minister v polju proste presoje. Ali je primerno, da telesna okvara na seznam ni uvrščena in zato zavarovanec ni upravičen do invalidnine oziroma višje invalidnine, ni predmet pravne presoje, saj ne gre za pravno vprašanje (tako v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-305/04 z dne 9.2.2006, s katero je sodišče zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar).

Revizijsko zavzemanje za to, da bi bilo potrebno glede na zakonsko opredelitev telesne okvare po prvem odstavku 143. člena ZPIZ - 1 tudi podzakonski akt - Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar razlagati in razumeti tako, da ta v 2. točki XI. poglavja poleg parnih organov zajema tudi parne dele telesa, torej v tej zadevi ni odločilno. Enaka razlaga bi veljala tudi v primeru, če bi (kot tožnica tudi navaja) šteli nogo (skupaj s kolkom) za telesni organ.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Zato tudi ni bilo razlogov za spremembo odločitve o stroških postopka.