Jedro

Policijsko poročilo ni nedovoljen dokaz; s tem, da ga je sodišče izpostavilo v podkrepitev odločilnih dejstev, ugotovljenih na podlagi izpovedb prič, pa tudi ni kršilo pravic obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 600 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 25.4.2006 obsojenega M.Š. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ v nadaljevanju (nadaljevanega kaznivega dejanja) in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen enajst mesecev zapora. Sodišče je obsojencu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Krškem z dne 1.10.2004, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ določena kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu nato po tretjem odstavku 52. člena KZ z uporabo 2. in 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora. Po 66. členu KZ je obsojencu izreklo varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov, ki se bo izvrševal v zavodu za prestajanje kazni zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v skupnem znesku 216.740 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo 350 EUR povprečnine kot strošek, ki je nastal v pritožbenem postopku.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zavzema se, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je višje sodišče na pritožnikov očitek v pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče štelo poročilo policijske postaje z dne 20.3.2006 za verodostojen dokaz, zavrnilo z utemeljitvijo, da se s tako pritožnikovo navedbo ni mogoče strinjati in da je sodišče prve stopnje izpostavilo policijsko poročilo zgolj v podkrepitev izvedenih dokazov glede ugotovljenih odločilnih dejstev. Poudarja, da je takšno stališče v drugostopenjski sodbi nesprejemljivo, saj oškodovanca (H.Š. in I.J., pripomba Vrhovnega sodišča) v svojih izpovedbah nista potrdila očitka iz obtožnega predloga, da je obsojenec z njima fizično obračunaval, izpovedbe ostalih prič, ki pa niso bile očividci dogajanja, niso prepričljive. Meni, da je navedeno policijsko poročilo vplivalo na odločitev sodišča, da je obsojenca spoznalo za krivega in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba ne more opirati na nedovoljen dokaz.

Vložnik ne obrazloži, zakaj je uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, ki ga je sestavila policistka Policijske postaje K. K.R., dokaz, ki je pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali dokaz, pridobljen s kršitvijo določb kazenskega postopka, za katerega je v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanj ne more opreti, ali ker je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

V uradnem zaznamku z dne 20.3.2006 so navedeni podatki o klicih, ki jih je Policijska uprava K. prejela dne 29.8.2004 ob 19.55 uri, dne 11.9.2005 ob 23.30 uri in dne 19.9.2005 (v uradnem zaznamku je očitno naveden mesec maj) ob 22.16 uri, o policijskih ukrepih in ugotovitvah policistov na podlagi lastnih opažanj in zbranih obvestil. Glede na časovni okvir izvršitvenih dejanj, zajetih v opisu nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva, je razvidno, da naj bi se prvi življenjski primer zgodil pred dogajanjem, opisanim v izreku in vanj sploh ne spada. Za drugo dejanje (lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ) pa je sodišče zoper obsojenca po 2. točki 357. člena ZKP obtožbo zavrnilo. Zato je relevanten samo zapis, ki se nanaša na dogajanje 19.9.2005 v večernih urah.

Iz uradnega zaznamka je razvidno, da je dne 19.5.2005 (pravilno 19.9.2005) ob 22.16 uri dežurni operater na Operativno-komunikacijskem centru Policijske uprave K. prejel anonimni klic, da naj bi pri Š., na naslovu T. gora, prišlo do kršitve javnega reda in miru. V uradnem zaznamku so nato lakonično povzeta obvestila S.S. in R.Š., o tem, da sta ob prihodu slišala kričanje v stanovanjski hiši, da sta nato poklicala policijo, da so se policisti, potem ko sta I.J. in H.Š. povedala, da pri njih ni bilo nobenega nasilja, ampak samo glasno pogovarjanje, s kraja umaknili, ker kršitve javnega reda in miru niso zaznali. Glede na tako vsebino ima s procesnega vidika uradni zaznamek dokazno vrednost samo glede navedbe časa telefonskega klica, v ostalem pa ne, vendar tudi ne gre za nedovoljen dokaz, kot ga določa drugi odstavek 18. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je dogajanje dne 19.9.2005 v večernih urah ugotovilo na podlagi izpovedb prič S.S., R.Š. in D.B., tako da je točna ugotovitev v sodbi sodišča druge stopnje, da je prvostopenjsko sodišče navedeno poročilo izpostavilo zgolj v podkrepitev odločilnih dejstev, ugotovljenih na podlagi naštetih dokazov. Navedbe zahteve, da oškodovanca v svojih izpovedbah nista potrdila očitka iz obtožnega predloga in da pričevanja ostalih prič, ki dogajanja niso videle, niso prepričljiva, pa pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi tega izrednega pravnega sredstva po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Kolikor vložnik v zahtevi navaja, da je navedeno policijsko poročilo s prilogami šteti kot obvestila, ki jih je zbrala policija v predkazenskem postopku, da je zato podana kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, iz razlogov, že navedenih v tej odločbi, ne more biti uspešen. Prav tako tudi s trditvami, da je sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, ker v dokaznem postopku ni preverilo navedb v prilogah z zagovorom obsojenca in izpovedbami prič. Kakor je bilo že pojasnjeno, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega M.Š., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 600 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za nezapleteno zadevo.