Jedro

Odmera dohodnine na način povprečenja je predvidena le v taksativno navedenih situacijah. Ker gre za izjemo od splošnega pravila o uporabi davčnih stopenj, naštetih primerov ni mogoče širiti na primerljive situacije, kakršna je obravnavana in ki se kot izplačilo rente, priznane zaradi delovne nezmožnosti oziroma prikrajšanja pri zaslužku ter izplačane na podlagi sodne odločbe za več preteklih let, sicer približuje situaciji iz 1. odstavka 120. člena ZDoh-2. Vendar pa za dohodek iz delovnega razmerja v smislu določb 37. člena ZDoh-2 v konkretnem primeru ne gre. Gre za rento in s tem za odškodnino, ki se izplačuje mesečno oziroma v dogovorjenih obrokih. To pomeni, da predpisani pogoji za povprečenje niso podani in da zato tožniku ugodnost iz tega naslova ni mogla biti priznana.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da je bila tožniku dohodnina odmerjena retroaktivno oziroma na podlagi zakona, ki v letu 1995, ko bi moral začeti prejemati rento, še ni bil sprejet in zato ni mogel veljati. Tožniku je bil namreč dohodek iz naslova zaostalih in tekočih obrokov rente izplačan v letu 2008. To pomeni, da mu je bila dohodnina utemeljeno odmerjena na podlagi takrat veljavnega zakona (ZDoh-2) in ne na podlagi predpisov, ki so veljali pred tem oziroma v davčnih obdobjih, na katera se izplačani dohodek nanaša.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je tožniku z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku odmere dohodnine za leto 2008 v prvem odstavku izreka odmeril dohodnino v znesku 22 318,62 EUR ter ugotovil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 16 058,03 EUR znaša 6 260,59 EUR; v drugem odstavku izreka je ugotovil, da se s to odločbo nadomesti odpravljena odločba št. DT 02-05256-0 z dne 19. 10. 2009 in tožniku na novo odmeri dohodnina za leto 2008 v znesku 6 260,59 EUR; in v tretjem odstavku, da je tožnik dne 13. 4. 2010 plačal dohodnino po odpravljeni odločbi v znesku 6 260,59 EUR in da dohodnine, odmerjene s to odločbo, ni dolžan ponovno plačati.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je drugostopni organ tožnikovi pritožbi zoper prvo izdano odločbo ugodil in zadevo vrnil v ponovno odločanje z napotkom, da se preveri, koliko denarja je tožnik v letu 2008 prejel od Zavarovalnice A. d.d., kaj ta izplačila pomenijo in koliko dohodkov predstavljajo rente, od katerih se odmerja dohodnina. Prvostopni organ je sledil navodilom in pridobil od zavarovalnice ustrezne podatke. Po teh podatkih je bil tožniku dne 11. 1. 2008 izplačan skupni znesek odškodnine v višini 70 058,80 EUR, od tega glavnice – renta v višini 44 166,90 EUR, zamudne obresti v višini 24 989,13 EUR in stroški v znesku 902,77 EUR. Od 3. 3. 2008 dalje pa je zavarovalnica nakazovala rento mesečno v skupnem znesku 4 007,30 EUR. Zavarovalnica je tako v letu 2008 tožniku izplačala rento v skupnem neto znesku 48 174,20 EUR ter ob vsakokratnem izplačilu obračunala in plačala akontacijo dohodnine ter davčnemu organu posredovala ustrezen obrazec REK-2. Akontacijo je izračunala tako, da je neto znesek rente pomnožila s količnikom 1,33333 in od tako dobljenega bruto zneska skladno s 131. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, 10/08, 78/08, v nadaljevanju: ZDoh-2) odtegnila akontacijo dohodnine po stopnji 25%. Tako je zavarovalnica rento, izplačano dne 11. 1. 2008, iz neto zneska 44 166,90 preračunala v bruto znesek 58 889,20 EUR in od tega zneska obračunala in plačala akontacijo dohodnine po stopnji 25% v znesku 14 722,30 EUR. Znesek je izplačala kot preostale druge dohodke (vir 6300). Na enak način je izplačevala mesečno rento v skupnem neto znesku 4 007,30 EUR ter akontacijo dohodnine v znesku 1 336,73 EUR. Pri tem je izplačila od marca do junija v obrazcih REK-2 opredelila kot preostale druge dohodke, izplačila od julija do decembra pa kot druge dohodke iz delovnega razmerja (vir 1109). Po ugotovitvah davčnega organa tako znaša dohodek, ki se všteva v davčno osnovo pod oznako 1109 – 2 914,38 EUR in pod oznako 6300 61 317,85 EUR in s tem davčna osnova skupaj 64 232,23 EUR, ki se zmanjša za splošno olajšavo v višini 2 959,60 EUR, tako da osnova za dohodnino znaša 61 272,63 EUR. Od te osnove se odmeri dohodnina po predpisanih stopnjah v znesku 22 318,62 EUR, od odmerjene dohodnine pa odšteje med letom plačana akontacija v skupnem znesku 16 058,03 EUR (od dohodka 1109 v višini 728,58 EUR in od dohodka 6300 v višini 15 329,45 EUR). Razlika med plačano akontacijo dohodnine znaša 6 260,59 EUR in jo je tožnik že plačal po prvi odmerni odločbi.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je prvostopni organ sledil napotkom druge stopnje in pridobil od zavarovalnice ustrezne podatke. Svoje ugotovitve je natančno in pregledno opisal v obrazložitvi odločbe, zato se drugostopni organ na obrazložitev izpodbijane odločbe v celoti sklicuje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa pojasnjuje, da je v 120. členu ZDoh-2 predpisan poseben institut povprečenja dohodkov, da pa je določba predpisana kot izjema in da se zato razlaga restriktivno. Omenjeno povprečenje se po citiranem členu lahko uporabi le za dohodke iz delovnega razmerja, dohodke iz dejavnosti in dohodek iz oddajanja premoženja v najem, ni pa dopustno za preostale vrste dohodkov, izplačane na podlagi 105. člena ZDoh-2, čeprav so sicer izpolnjeni preostali pogoji iz navedene določbe. Tožniku zato povprečenja spornih dohodkov, čeprav se nanašajo na pretekla leta in so bili izplačani na podlagi sodne odločbe, ni mogoče priznati. Prav tako ni mogoče upoštevati navedb, po katerih je prišlo do tako visokega doplačila dohodnine iz razlogov na strani zavarovalnice, ker rente ni izplačevala sproti. Način izplačila je stvar razmerja med pogodbenima strankama in ne sodi v okvir odločanja davčnih organov. Zato davčni organ takšnih ugovorov ne more upoštevati. Pripominja pa, da je tožnik zaradi nepravočasnega plačila rente prejel visok znesek zamudnih obresti. Glede ugovora, da je bila akontacija plačana previsoko, pa ugotavlja, da je bila obračunana v skladu z določbami prvega odstavka 131. člena ZDavP-2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Sklicuje se na navedbe v ugovoru (zoper informativni izračun) in v obeh pritožbah, ki naj se štejejo kot tožbene navedbe. Poleg tega povzame potek pravdnega in davčnega postopka v zvezi z izplačano rento ter vztraja, da bi zaradi enkratnega izplačila (rente) ne bi smel biti obdavčen z dohodnino po višji davčni stopnji. Ne strinja se s stališčem tožene stranke glede uporabe 120. člena ZDoh-2 in poudarja, da je mesečno rento prejel zaradi nezmožnosti zaposlitve in opravljanja svojega dela. Moral bi jo prejemati od leta 1995, kar pomeni, da je tožena stranka dohodnino odmerila retroaktivno, na podlagi zakona, ki v letu 1995 še sploh ni veljal. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločitev tudi sicer v nasprotju z zakonom, ker se pri odmeri dohodnine ni upoštevala pravilno odmerjana in izplačana dohodnina, ki jo je za tožnika obračunala in plačala Zavarovalnica A. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obeh upravnih odločb. Vztraja, da povprečenje preostalih drugih dohodkov ni možno, zato se dohodki obdavčijo kot redni dohodki odmernega leta. Glede tožbenega ugovora, ki se nanaša na plačilo akontacije dohodnine pa ugotavlja, da tega tožnik v predhodnem postopku ni zatrjeval in da gre zato v tem delu za tožbeno novoto.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da odgovor na tožbo ni obrazložen, da kot tak ni pravno relevanten in da je zato treba tožbi ugoditi že iz procesnih razlogov. Nepravilne so tudi navedbe glede tožbenih novot. Iz listin je razvidno, da je tožnik na nepravilnosti opozoril že v pritožbi. Zato vztraja pri tožbi.

Tožba ni utemeljena.

Kršitev pravil postopka, ki jo zatrjuje tožeča stranka v pripravljalni vlogi, ni podana. Tožena stranka ni zavezana podati odgovora na tožbo. Po določbah 38. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju: ZUS-1) je vložitev odgovora na tožbo pravica stranke in ne njena sodelovalna dolžnost v smislu določb 277. in 278. člena ZPP. Zato opustitev odgovora ali njegova pomanjkljiva vsebina nima pravnih posledic, ki jih uveljavlja tožeča stranka. Sicer pa tožena stranka v obravnavanem primeru odgovarja na tožbo ter se pri tem, z oziroma na vsebino tožbe, v kateri se tožnik sklicuje na prejšnje vloge in ponavlja pritožbene navedbe, tudi sama utemeljeno sklicuje na razloge, ki jih vsebujeta izpodbijana in drugostopna odločba.

Na obrazložitev izpodbijane in drugostopne odločbe se iz istih razlogov in po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje tudi sodišče. Pri tem ugotavlja, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Izrecni tožbeni ugovori se nanašajo le na kršitev materialnega prava, konkretno na uporabo 120. člena ZDoh-2, ki se nanaša na povprečenje in po katerem se ne glede na drugi odstavek 119. člena, po katerem se dohodnina odmeri od letne davčne osnove po stopnjah iz 122. člena, zavezancu, ki je prejel dohodek iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, zavezancu, ki je dosegel dohodek iz dejavnosti iz drugega odstavka 47. člena istega zakona in zavezancu, ki je prejel dohodek iz oddajanja premoženja v najem za več let, dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove po posebej izračunani povprečni individualni stopnji zavezanca. Odmera dohodnine na način povprečenja je predvidena le v opisanih situacijah, ki so navedene taksativno in ne primeroma. In ker gre pri tem za izjemo od splošnega pravila o uporabi davčnih stopenj, naštetih primerov ni mogoče širiti na primerljive situacije, kakršna je obravnavana in ki se kot izplačilo rente, priznane zaradi delovne nezmožnosti oziroma prikrajšanja pri zaslužku ter izplačane na podlagi sodne odločbe za več preteklih let, sicer približuje situaciji iz prvega odstavka 120. člena ZDoh-2. Vendar pa za dohodek iz delovnega razmerja v smislu določb 37. člena ZDoh-2 v konkretnem primeru ne gre in tega tudi tožnik ne zatrjuje. Gre za rento in s tem za odškodnino, ki se izplačuje mesečno oziroma v dogovorjenih obrokih. To pa pomeni, da predpisani pogoji za povprečenje niso podani in da zato tožniku ugodnost iz naslova povprečenja ni mogla biti priznana, tako kot sicer pravilno obrazlaga odločitev tudi že drugostopni organ v svoji odločbi.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da je bila tožniku dohodnina odmerjena retroaktivno oziroma na podlagi zakona, ki v letu 1995, ko bi moral začeti prejemati rento, še ni bil sprejet in zato ni mogel veljati. Po izrecni določbi 2. člena ZDoh-2 se dohodnina ugotavlja po določbah zakona, ki velja na dan 1. januarja leta, za katero se dohodnina odmerja, če ni s tem zakonom drugače določeno. Odmerja se od dohodkov, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, to je v letu, ko je bil dohodek prejet, prejet pa je dohodek takrat, ko je izplačan fizični osebi ali ji kako drugače dan na razpolago (15. člen ZDoh-2). V konkretnem primeru je bil tožniku dohodek iz naslova zaostalih in tekočih obrokov rente izplačan v letu 2008. To pa pomeni, da mu je bila dohodnina utemeljeno odmerjena na podlagi takrat veljavnega zakona (ZDoh-2) in ne na podlagi predpisov, ki so veljali pred tem oziroma v davčnih obdobjih, na katera se izplačani dohodek nanaša. Odmera je tudi sicer narejena pravilno in skladno z zakonom (ZDoh-2), tako kot to dovolj jasno sledi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Pri tem so nedvomno upoštevane (odštete od odmerjene dohodnine) akontacije dohodnine, ki jih je za tožnika obračunala in plačala Zavarovalnica A. Iz spisov tudi sledi, da je izračun akontacije narejen skladno z določbami 131. člena ZDoh-2. Drugačne in obenem nekonkretizirane tožbene trditve so v nasprotju s podatki spisov in jih sodišče kot takšne zavrača, tako kot zavrača kot nepotreben tudi tožbeni predlog, da se v tej zvezi opravijo poizvedbe pri zavarovalnici.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.