Jedro

O tem, da dvom stranke v pravilnost odločitve v posameznih zadevah ni razlog za delegacijo pristojnosti, pač pa za izpodbijanje z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, obstaji obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. O zahtevku tožečih strank zoper toženi stranki je Okrajno sodišče v Mariboru odločilo s sodbo I P 15/2017 z dne 5. 2. 2018. Zoper sodbo je bila vložena pritožba, za odločitev o kateri je stvarno in krajevno pristojno Višje sodišče v Mariboru.

2. Toženca menita, da obstoji verjetnost pristranskega odločanja pred pristojnim pritožbenim sodiščem, zato sta Vrhovnemu sodišču predlagala, naj za odločitev o pritožbi določi drugo drugostopenjsko sodišče. Svoja predloga obširno utemeljujeta s prikazom razlogov za svoje nezadovoljstvo s postopanjem in odločanjem prvostopenjskega sodišča v tej zadevi (I P 15/2017), saj je sodnik v svojo odločitev skoraj dobesedno prepisal odločitev Višjega sodišča v Mariboru v zadevi I Cp 936/2017, v kateri je odločalo o pritožbi v zadevi P 476/2005, pri čemer je kršilo procesne predpise (spregledalo je, da gre za res iudicata in je trikrat poseglo v pravnomočno sodno odločbo) in zmotno uporabilo materialno pravo (ni pravilno razlagalo vsebine mandatnega razmerja med ostalimi sedanjimi pravdnimi strankami kot naročniki in prvim tožencem kot njihovim pooblaščencem ter njihovega dogovora o nagradi za zastopanje; stroškovna odločitev, ki jo je sprejelo, je bila do te mere nelogična, da je pritožbeno sodišče celo s sodbo prvemu tožencu priznane stroške prisodilo sedanjim tožnikom). Splošno je znano, da Višje sodišče v Mariboru svojega stališča, zavzetega glede določenega razmerja, v ponovljenem pritožbenem postopku ne spremeni. Zato obstaja nevarnost, da bo nezakonita sodba v pritožbenem postopku postala pravnomočna in izvršljiva, prvi toženec bo moral v osebni stečaj, drugemu tožencu pa bo v izvršbi prodana stanovanjska hiša, vse pa iz razloga, ker je tretjim osebam, ki so se odpovedale uveljavljanju odškodnine po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDeN), pridobil premoženjsko korist. 3. Predlog ni utemeljen.

4. Po določbi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Tak tehten razlog predstavlja tudi nevarnost kršitve zahteve po objektivni nepristranskosti sodišča. Vendar pa je delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče način za zagotovitev nepristranskosti sojenja le v tistih primerih, ko je podan dvom v objektivno nepristranskost vseh sodnikov sicer pristojnega sodišča. Obravnavan primer ni tak (tožena stranka podredno predlaga tudi izločitev sodnikov pritožbenega sodišča, ki so bili člani senata ob odločanju v zgoraj navedeni zadevi). O tem, da dvom stranke v pravilnost odločitve v posameznih zadevah ni razlog za delegacijo pristojnosti, pač pa za izpodbijanje z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, pa obstoji obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča. 5. Razlogi, ki sta jih uveljavljala toženca, torej ne utemeljujejo delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP, zato je Vrhovno sodišče predloga zavrnilo.