Jedro

Ob številnih izkazanih obremenilnih objektivnih in subjektivnih okoliščinah obtoženkine ponovitvene nevarnosti, ki pritožbeno niso problematizirane, se kot neproduktivno izkaže pritožnikovo relativiziranje teže kaznivega dejanja, višine premoženjske škode in njene predkaznovanosti, zlasti ob tem, ko se obtoženki očita, da naj bi v sostorilstvu izvršila več hujših kaznivih dejanj zoper premoženje, pri čemer iz načina izvršitve kaznivih dejanj izhaja, da sta slednja želela odtujiti luksuzne predmete v čim višji vrednosti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so razlogi za pripor zoper oba obtožena še vedno podani.

2. Taki prvostopenjski odločitvi nasprotuje obtoženec A. A. z vloženo pritožbo po svojih zagovornikih, v kateri smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in pripor oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom, kot je obvezno javljanje na policijski postaji.

Zoper sklep se pritožuje tudi zagovornik obtožene B. B., kot navaja iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženo odpravi, podredno pa da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Drugače od pritožnikov sodišče druge stopnje po pregledu pritožbeno izpodbijanega sklepa in spisovnega gradiva ugotavlja, da je zunajobravnavni senat pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo prvostopenjsko ugotovitev o obstoju razlogov za pripor zoper priprta obtoženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da sta storila očitana jima kazniva dejanja, da sta še vedno ponovitveno nevarna in begosumna, da je pripor zoper njiju neogibno potreben za varnost ljudi in za nemoten potek predmetnega kazenskega postopka, česar ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi, pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obtožencev pa je še vedno tudi sorazmeren ukrep.

5. Pritožbeno sodišče sprejema ustrezno argumentiran zaključek sodišča prve stopnje pod točko 5. izpodbijanega sklepa, da obstoji utemeljen sum, da sta obtoženca storila očitana jima kazniva dejanja. Podlago za sprejem takšne odločitve je našlo v pravnomočnosti obtožnice in v vseh dokazih, na katerih slednja sloni. Ocenilo je, da se po pravnomočnosti obtožnice sodišče prve stopnje ni soočalo s takšnimi novimi dejstvi ali dokazi, ki bi utemeljen sum omajali. Iz enotne sodne prakse izhaja, da mora obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, sodišče posebej ugotavljati v zvezi z odločitvijo o priporu, ko še ni izdan sklep o preiskavi oziroma takrat, kadar utemeljen sum ni ugotovljen s pravnomočno obtožnico. V ostalih primerih utemeljen sum ponovno presoja le, če ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so seveda za obstoj utemeljenega suma pomembne, izven tega pa sodišče utemeljenost suma le preizkuša. Na tej osnovi tudi drugostopenjsko sodišče zaključuje, da izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati bistvenih kršitev postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), saj je takšna prvostopenjska utemeljitev povsem zadostna. Izpodbijan sklep v tem delu vsebuje ustrezne razloge, ki jih je ob vseh doslej ugotovljenih dejstvih sodišče tudi ustrezno vrednotilo in obrazložilo. Pritožbeno izpostavljanje nezakonitosti in protiustavnosti dokazov, ob tem, ko se v tej fazi postopka kot nedopustni štejejo samo dokazi, ki so že na prvi pogled nedovoljeni, ne daje podlage za pritožben zaključek, da so ti dokazi „prima facie“ nezakoniti. Presoja potencialne nezakonitosti dokazov namreč narekuje ugotavljanje drugih dejstev in okoliščin, kar bo predmet nadaljnjega sodnega postopka, pritožbene trditve, ki nasprotujejo prvostopenjskemu razlogovanju in sklepanju glede obstoja utemeljenega suma pa se v celoti izkažejo za neutemeljene.

6. Sodišče prve stopnje je nadalje zanesljivo dognalo ter s številnimi okoliščinami razumno in prepričljivo utemeljilo tudi njuno begosumnost in ponovitveno nevarnost obeh obtožencev. Pri izpodbijanju zaključkov prvostopenjskega sodišča o obstoju pripornih razlogov obtoženega A. A. se pritožnik vsebinsko do na načelni ravni zatrjevanega očitka ne opredeli, zato se tudi pritožbeno sodišče do tega očitka pritožbe vsebinsko ne more opredeliti.

Obrazložitev ponovitvene nevarnosti obtožene C. C., ki je zajeta v točki 8. pritožbeno izpodbijanega sklepa, je za pritožbeno sodišče povsem sprejemljiva, zato zaključka sodišča prve stopnje o obtoženkini izraziti ponovitveni nevarnosti pritožbene navedbe ne morejo spodnesti. V zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sodišče ugotavlja danost objektivnih in subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih sklepa na nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Po ustaljeni sodni praksi mora biti vselej podana vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina. Med objektivne okoliščine se uvrščata tako teža kot tudi način storitve kaznivega dejanja, med subjektivne pa poleg ostalih osebne lastnosti obtoženke. Ob številnih izkazanih obremenilnih objektivnih in subjektivnih okoliščinah obtoženkine ponovitvene nevarnosti, ki pritožbeno niso problematizirane, se kot neproduktivno izkaže pritožnikovo relativiziranje teže kaznivega dejanja, višine premoženjske škode in njene predkaznovanosti, zlasti ob tem, ko se obtoženki očita, da naj bi v sostorilstvu izvršila več hujših kaznivih dejanj zoper premoženje, pri čemer iz načina izvršitve kaznivih dejanj izhaja, da sta slednja želela odtujiti luksuzne predmete v čim višji vrednosti. V nasprotju s pritožbenimi pomisleki o nezadostni konkretiziranosti obtoženkine predkaznovanosti, drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je ta v izpodbijanem sklepu dovolj določno označena, saj omogoča zanesljive zaključke o obsegu in naravi njene pretekle kriminalitete. Ugotovljena predkaznovanost obtoženke pa v luči njenega premoženjskega stanja tudi po sodbi sodišča druge stopnje utemeljuje prvostopenjski pritožbeno problematiziran sklep, da si je obtoženka sredstva za življenje pridobivala s kriminalno dejavnostjo.

V zvezi z obstojem begosumnosti pri obtoženki je prvostopenjsko sodišče v 7. točki obrazložitve povsem utemeljeno izpostavilo številne močne navezne okoliščine na tuje države, manjko naveznih okoliščin na Republiko Slovenijo in njeno dosedanjo nedosegljivost za namene izvedbe kazenskega postopka. V skladu z uveljavljeno ustavno-sodno prakso gre izpostaviti, da je verjetnost bega odvisna predvsem od trdnosti vezi obtožencev s socialnim okoljem, v katerem živi (družina, zaposlitev), njegovega značaja, premoženja, vezi s tujim okoljem ipd., kar glede na vse prej obrazloženo vodi le do sklepa, da je pri obtoženki podana izrazita begosumnost. Ko v Sloveniji obtoženka nima urejenega zakonskega prebivališča, ko naj bi ob neurejeni stanovanjski situaciji menjala lokacije bivanja po državi, v trenutku prijetja pa naj bi bivala v zapuščeni stavbi v Ljubljani, kjer se sicer zadržujejo brezdomci in odvisniki od prepovedanih drog, se kot neutemeljeno izkaže tudi pritožbeno zatrjevanje obtoženkinega preteklega najema socialnega stanovanja kot tudi tudi več kot leto dni trajajoče bivanja z družino v Sloveniji. Spregledati namreč ne gre niti dejstva, da je njen izvenzakonski partner soobtoženi v obravnavanem postopku (in je pripor iz pripornega razloga begosumnosti odrejen tudi zoper njega), kar le še utemeljuje zaključek, da obstoji nevarnosti, da bi v primeru izpustitve na prostost oba, pobegnila v tujino in s tem za sodišče postala nedosegljiva.

7. Sodišče druge stopnje se pridružuje tudi prvostopenjski presoji, da je pripor zoper oba obtožena neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi ter za nemoten potek predmetnega kazenskega postopka. Iz točke 9. pritožbeno izpodbijanega sklepa izhaja utemeljena prvostopenjska ocena, da zoper oba obtoženca ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega ukrepa, saj z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči cilja nemotenega poteka predmetnega kazenskega postopka in zagotovitve varnosti ljudi in premoženja. Pritožbeno predlaganega ukrepa javljanja na policijski postaji ni mogoče odrediti z namenom preprečitve ponovitvene nevarnosti, zato ob že obrazloženi izkazanosti tudi tega pripornega razloga, predlagan milejši ukrep ne pride v poštev. Obtoženca v Republiki Sloveniji nimata urejenega bivališča in bi se ob izpustitvi na prostost vrnila v dosedanje neurejeno in nestabilno življenjsko okolje, kjer bi imela vse pogoje, da nadaljujeta z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj sta oba brez denarnih sredstev, brez premoženja, nezaposlena in odvisnika od prepovedanih drog, ob vsem tem pa v drugačen zaključek pa ne prepriča pritožbeno izpostavljena štiri mesečna abstinenca obtožene. Tudi po sodbi drugostopenjskega sodišča obstoji realna bojazen, da bi obtoženca zapustila Republiko Slovenijo in bi tako za sodišče postala nedosegljiva, zlasti ob izkazanem državljanstvu Bosne in Hercegovine, glede katere je splošno znano, da ne izroča svojih državljanov. Teža očitane kriminalne dejavnosti, način izvršitve, stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih dejanj predstavlja in višina zagrožene kazni pa tudi po sodbi sodišča druge stopnje utemeljeno vodijo do zaključka, da osebni omejevalni ukrep še vedno ustreza tudi pravni zahtevi sorazmernosti, česar ne spremeni na načelni ravni pritožbeno izraženo nestrinjanje s takšnimi zaključki sodišča kot tudi ne na načelni ravni podana pritožbena ocena, da osebna svoboda obtoženke v konkretnem primeru pretehta.

8. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ustrezno navedlo razloge za sprejem odločitve in utemeljilo vse predpostavke za podaljšanje osebnega omejevalnega ukrepa. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot tudi ne zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

9. Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev teh pritožb odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.