Jedro

Če opis dejanja vključuje tudi ravnanje storilca, ki ni povzročilo posledic v smislu 1. odstavka 133. člena KZ, niso bile kršene te določbe, če je iz opisa vidno, da so bile predpisane posledice povzročene z enim od več opisanih ravnanj.

Kadar je z več ravnanji povzročenih več različnih poškodb, je pogosto nemogoče povedati, katero od ravnanj je povzročilo katero od posledic. V takih primerih zadošča opis dejanj storilca in povzročene poškodbe v celoti.

Ker je sodnik sodil na prvi stopnji pred odločbo Ustavnega sodišča z dne 21.3.2002, opr. št.U-I-92/96, in pred uskladitvijo določb ZKP z določbami 1. odstavka 23. člena Ustave, ki je predpisala posebni izključitveni razlog za psihološko okuženega sodnika s prepovedanimi dokazi v 4.a točki 39. člena ZKP, je bil sodnik lahko izločen iz tega razloga le na podlagi 6. točke 39. člena ZKP.

Stranke ne morejo zahtevati izločitve sodnika na prvi stopnji prvič šele v pritožbi.

Določba o izločitvi nedovoljenih dokazov na podlagi 3. odstavka 83. člena ZKP ne vključuje ovadbe oškodovanca ali policije.

Primerjava pomembnosti obsojenčeve pravice do svobode komunikacije in pravice oškodovanca in njegove družine do zasebnosti, do miru v domačem stanovanju brez telefonskih groženj in nadlegovanja pokaže, da ima pravica oškodovanca brez dvoma prednost pred pravico obsojenca do glasu. V tem primeru zvočno snemanje (s strani oškodovanca) obsojenčevih groženj ni bil protipraven poseg v njegovo pravico.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obs. M.B. in D.V. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obs. M.B. in D.V. sta dolžna plačati vsak po 250.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obs. M.B. obsojen zaradi kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena in grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ na enotno denarno kazen sto dnevnih zneskov v višini 195.000 SIT, obs. D.V. pa zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ na dvanajst dnevnih zneskov v višini 90.000 SIT, medtem ko je bila obtožba zoper oba obsojenca zaradi kaznivih dejanj razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ zavrnjena. Obsojenca sta dolžna plačati tudi stroške kazenskega postopka za obsodilni del sodbe.

Zoper sodbi sta zagovornika obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornica obs. M.B. v zahtevi navaja, da opis ravnanja tega obsojenca, da je brcnil v trebuh in udarjal z rokama V.J., ne vsebuje znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ker ti dve ravnanji nista povzročili posledic, zaradi katerih bi bilo oškodovančevo zdravje začasno okvarjeno ali prizadeta njegova zunanjost. Kršene naj bi bile določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe vsebuje tri različna ravnanja in šest različnih posledic, ni pa jasno, katero ravnanje obsojenca je povzročilo določeno posledico. Obstajalo naj bi nasprotje med razlogi sodbe o tem, kaj je vsebina izvedenskega mnenja dr. I.D. in resnično vsebino tega mnenja. Mnenje tega izvedenca naj ne bi bilo izvedensko mnenje, ker ni preveril, niti tega ni mogel, ali so poškodbe oškodovancev res obstajale, saj je V.J. šele en mesec po dogodku dobil zdravniško spričevalo o poškodbah. Izvedensko mnenje zato nima dokazne vrednosti. Sodnik naj bi se seznanil z uradnimi zaznamki, ki bi morali biti izločeni na podlagi 3. odstavka 83. člena ZKP in s podatki v ovadbi, ki jih ne bi smel vedeti. To je vplivalo na njegovo nepristranskost, zato je bila prekršena določba 1. odstavka 23. člena Ustave. Sodba naj bi se opirala na dokaz, namreč na zapis telefonskih pogovorov med obs. B. in ženo ošk. R.N., ki ga je sodišče najprej zavrnilo, nato pa izvedlo, čeprav ga v resnici niti ni prebralo.

Zato, in ker so bili zapisi teh telefonskih razgovorov pridobljeni na nezakonit način, s kršitvijo ustavne pravice obsojenca do zasebnosti, saj so bili posneti brez vednosti obsojenca, kar je celo kaznivo dejanje, naj bi bil ta dokaz nedovoljen in je zato podana kršitev po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, seznanitev sodnika s tem dokazom pa je kršitev ustavne pravice obsojenca do sojenja pred nepristranskim sodiščem. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obs. D.V. tudi uveljavlja kršitev določb postopka v zvezi s sprejemanjem in izvedbo dokazov (priloge C1, C2 in C3), ker da je ošk. R.N. pridobil posnetek telefonskega pogovora med njegovo ženo in obs. M.B. brez privoljenja tega obsojenca, torej s kaznivim dejanjem po 2. odstavku 148. člena KZ, pa se sodba kljub temu opira na ta nedovoljeni dokaz. Sodišče ni dovolilo obrambi, da bi dokazala protipravni način pridobitve tega dokaza. Sodba naj bi se opirala tudi na vsebino listine v prilogi C2, ki pa je sodišče na obravnavi ni prebralo. Kazenski zakon naj bi bil prekršen s tem, da sodišče ni ugotavljalo, ali je bil obs. V. v času storitve kaznivega dejanja prišteven, čeprav je bil pod močnim vplivom alkohola, ni bilo ugotovljeno aktivno ravnanje obsojenca, saj je ošk. R.N. sam povedal, da ga je obs. V. zgrabil za vrat v silobranu ali v skrajni sili.

Predlaga, da se obs. V. oprosti ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilca v odgovoru na zahtevi zagovornikov obsojencev za varstvo zakonitosti predlagata, da se zahtevi zavrneta kot neutemeljeni. Navajata, da ne gre za kršitev kazenskega zakona, če je izrek sodbe preobširen in navaja okoliščine, ki same po sebi niso znak kaznivega dejanja. Listina v prilogi C2 je pooblastilo oškodovancev odvetnici in ni smiselno stališče zahtev, da se sodba opira na nedovoljen dokaz glede te listine. Sodišče je branje zapisov o telefonskih razgovorih obs. M.B. z ženo R.N. na obravnavi dne 17.9.2001 sicer zavrnilo, kljub temu pa jih je na glavni obravnavi dne 3.12.2001 prebralo, vendar takšno ravnanje ni kršitev določb kazenskega postopka. Grožnja obs. B., izrečena ženi ošk. N. po telefonu, ni izjava zaupne narave, ki je ne bi bilo dovoljeno posneti in uporabiti kot dokaz. Predlagata, da se obe zahtevi zagovornikov zavrneta.

Zahtevi zagovornikov obs. M.B. in D.V. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zahteva zagovornika obs. M.B. zmotno šteje, da opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe krši kazenski zakon v vprašanju, ali je podano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ker je bila poškodba povzročena le z močnim udarcem obs. M.B. v obraz ošk. V.J., ne pa tudi z brco v trebuh in z udarci z rokama, kot se trdi v izreku sodbe. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe v 1. odstavku 133. člena KZ sploh ne določa, s kakšnim dejanjem se takšno poškodbo lahko povzroči, ampak določa le posledico, telesno poškodbo, ki ob izpolnitvi predpisanih meril in posledic izpolni znake kaznivega dejanja. Opis ravnanja storilca je pomemben zaradi identifikacije dogodka, ugotavljanja naklepa in vzročne zveze ali kot spremljevalna okoliščina, ki vpliva na težo kaznivega dejanja. Za kršitev določb 1. odstavka 133. člena KZ bi šlo, če bi sodišče ugotovilo, da storilec z nobenim od opisanih ravnanj ni povzročil posledic, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Če opis dejanja vključuje tudi ravnanje storilca, ki ni povzročilo posledic v smislu 1. odstavka 133. člena KZ, niso bile kršene te določbe, če je iz opisa vidno, da so bile predpisane posledice povzročene z enim od več opisanih ravnanj. Če pa zahteva meri na to, da bi sodišče moralo iz opisa izločiti tista ravnanja obsojenca in posledice teh ravnanj, ki imajo znake drugega kaznivega dejanja, na primer grdega ravnanja po 146. členu KZ in ga obsoditi še za to kaznivo dejanje v realnem steku, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi bila zahteva v tem delu vložena v škodo obsojenca, kar bi bilo v nasprotju z določbami 1. odstavka 75. člena ZKP, da sme zagovornik ukrepati le v korist obdolženca.

Neutemeljeno je stališče v isti zahtevi, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker ne pove določno, katero od treh ravnanj obs. M.B. je povzročilo katero od šestih posledic. Takšno natančno razlikovanje in ločevanje vzročnih zvez ni potrebno ne po 2. točki 1. odstavka 269. člena v zvezi s 434. členom ZKP glede opisa v obtožnem predlogu, ne po 1. točki 1. odstavka 359. člena ZKP glede sodbe. Kadar je z več ravnanji povzročenih več različnih poškodb, je najpogosteje celo nemogoče napraviti tako diferenciacijo. V takih primerih zadošča opis dejanj storilca in povzročene poškodbe v celoti, torej opis, kakršen je tudi v izpodbijani sodbi. Tak opis povsem razumljivo pove, kaj je storilec storil in kaj je s svojimi dejanji povzročil. Trditev, da bi moral izvedenec travmatolog dr. I.D. sam ugotoviti poškodbe, ki sta jih oškodovanca utrpela, ne pa izvedensko mnenje opreti na podatke o poškodbah, ki sta jih dala oškodovanca in dežurna zdravnika, ki sta ju pregledala in zdravstveno oskrbela, je napačna. Zahteva ne pojasni, katera določba ZKP tako predpisuje. Od narave izvedenskega dela zavisi, ali izvedenec sam lahko napravi izvid z ogledom predmeta (1. odstavek 252. člena, 253. člen ZKP) ali pa dejstva, potrebna za izvid in mnenje, ugotovi na podlagi drugih virov. To jasno izhaja iz določb 4. odstavka 252. člena ZKP, da izvedenec lahko predlaga, naj se izvedejo določeni dokazi ali preskrbijo predmeti in podatki, pomembni za izvid in mnenje izvedenca.

S tem, ko zahteva trdi, da izvedensko mnenje travmatologa ni uporabno zaradi strokovnih napak, izpodbija dokazno vrednost tega mnenja, s čimer posega na področje dejanskega stanja, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Tudi trditev zahteve, da je nasprotje v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba za ugotovitev o lahki telesni poškodbi sklicuje na mnenje izvedenca dr. D., čeprav kaj takega iz njegovega mnenja ne izhaja, ni utemeljena. Sodba se na deveti strani opira na mnenje izvedenca dr. D., da je bila zmožnost V.J. zaradi zvina sklepa med srednjim in končnim členkom sredinca in prstanca leve dlani za delo začasno zmanjšana in zdravje začasno okvarjeno oziroma oslabljeno, isto pa je zapisano tudi v točki 5 izvedenskega mnenja dr. I.D. (list. št. 72). Zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe o vsebini izvedenskega mnenja in samim tem mnenjem torej ni.

Zahteva ima prav, da ima po določbah 1. odstavka 23. člena Ustave obdolženec pravico do nepristranskega sojenja, ki vsebuje tudi zahtevo, da s predmetom kazenskega postopka ne sme biti povezan tako, da bi to lahko ustvarilo upravičen dvom, da v zadevi ne more več odločiti objektivno z upoštevanjem izključno pravnih meril. Če se pojavi tak dvom, mora biti sodnik izločen na podlagi 6. točke 39. člena ZKP. Upravičen dvom v objektivno, nepristransko odločanje sodišča zgolj na podlagi dovoljenih dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, se utemeljeno pojavi, če se sodeči sodnik seznani ali je imel možnost, da se seznani s prepovedanimi dokazi. Ustavno sodišče je v odločbi z dne 21.3.2002, opr. št. U-I-92/96, ugotovilo, da so bile določbe ZKP v neskladju z Ustavo, ker niso določale učinkovitega načina, s katerim bi preprečili, da bi se sodnik, ki je odločal o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku. ZKP namreč ni izrečno predvideval izločitve sodnika, ki se je seznanil z obvestili, ki so morala biti izločena na podlagi 3. odstavka 83. člena ZKP in je zato sodnik lahko odločal o obtožbi, čeprav se je seznanil z vsebino takega nedovoljenega dokaza. Ustavno sodišče je odločilo, da se mora to neskladje zakona z ustavo odpraviti v roku enega leta, dotlej pa so morala sodišča odločati tako, da niso kršila pravice obdolženca do nepristranskega sodnika iz 1. odstavka 23. člena Ustave. Neskladje je bilo mogoče odpraviti bodisi tako, da se drugače uredi izločitev listin iz 3. odstavka 83. člena ZKP ali pa se uvede poseben izločitveni razlog za sodnike, ki so se seznanili s prepovedanim dokazom. Ker je bilo dokazno breme za izločitev sodnika zaradi pristranskosti po 6. točki 39. člena ZKP na strani stranke, ki je izločitev zahtevala, je bilo stališče Ustavnega sodišča, da takšna ureditev glede psihološke okuženosti sodnika s prepovedanimi dokazi ni primerna. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča je bil ZKP usklajen z Ustavo glede tega vprašanja z dopolnitvijo 39. člena s točko 4a, da sodnik, ki se je seznanil z dokazom, ki bi moral biti v skladu s 3. odstavkom 83. člena ZKP izločen iz spisa, ne more odločiti o obtožbi. Ta določba velja od 30.7.2003 dalje. V času od 21.3.2002, ko je bila sprejeta odločba Ustavnega sodišča, do 30.7.2003, ko so začele veljati spremembe ZKP, so bili sodniki, ki so se seznanili s prepovedanimi dokazi iz 3. odstavka 83. člena ZKP, izločeni iz odločanja o obtožbah in o pravnih sredstvih, če so bili prej seznanjeni s prepovedanimi dokazi, ne da bi bilo treba dokazovati vpliv psihološke okuženosti sodnika ali morebitno vzročno zvezo na odločitev. Na ta način so sodišča uskladila odločanje z zahtevami iz 23. in 24. točke omenjene odločbe Ustavnega sodišča. Tako stališče je tudi v sodbi Vrhovnega sodišča z dne 19.2.2004, opr. št. I Ips 333/2003. V obravnavani zadevi je sodeči sodnik šele na glavni obravnavi dne 3.12.2001, ko je zaključil dokazni postopek, toda pred zaključnimi govori, na podlagi 3. odstavka 340. člena ZKP izločil iz spisa uradna zaznamka o izjavah obeh obsojencev, ki sta jih dala policiji (list. št. 10-12). Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da so obstajali upravičeni razlogi za dvom v nepristranskost sodečega sodnika. Ker je sodnik sodil na prvi stopnji pred omenjeno odločbo Ustavnega sodišča in seveda pred uskladitvijo določb ZKP z določbami 1. odstavka 23. člena Ustave, ki je predpisala posebni izključitveni razlog za psihološko okuženega sodnika s prepovedanimi dokazi v 4.a točki 39. člena ZKP, je bil sodnik lahko izločen iz tega razloga le na podlagi 6. točke 39. člena ZKP. Po določbah 1. in 2. odstavka 41. člena ZKP bi obsojenca oziroma njuna zagovornika lahko zahtevala izločitev sodnika do konca glavne obravnave dne 3.12.2001, na kateri je sodnik odločil in razglasil sklep, da se navedena uradna zaznamka izločita iz spisa. Obsojenca oziroma zagovornika tega niso storili niti tega niso uveljavljali v pritožbi. Pritožbeno sodišče tudi ni kršilo postopka, ko ni po uradni dolžnosti preskušalo, ali je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker se takšne kršitve upošteva le na pritožbo.

Stranka je lahko uveljavljala izločitev sodečega sodnika na prvi stopnji s pritožbo le v primeru, če je to neuspešno zahtevala najkasneje do glavne obravnave. Stranke torej ne morejo zahtevati izločitve sodnika na prvi stopnji prvič šele v pritožbi. ZKP določa postopek, način in roke za uveljavljanje pravice do nepristranskega sodišča, zato stranke v pritožbi ne morejo samostojno prvič uveljavljati izločitve sodnika sodišča prve stopnje. Logično je, da v takem primeru, ko je stranka zaradi neaktivnosti prekludirana, da uveljavlja določeno pravico v pritožbi, je tem manj dopustno iz takega razloga vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo, saj bi drugačno stališče izničilo smisel določitve rokov in faz postopka, v katerih mora stranka uveljavljati svoje pravice. Stališče zahteve, da je sodišče kršilo kazenski postopek, ker s prepovedanimi dokazi psihološko okuženi sodeči sodnik ni bil izločen, je torej zmotno, saj njegove izločitve stranke niso zahtevale, o njegovi izločitvi sploh ni bilo odločano ne na prvi ne na drugi stopnji, gre pa za kršitev, ki se je v pritožbenem postopku ne preizkuša po uradni dolžnosti.

Zahteva zagovornika obs. M.B. je na zmotnem stališču, da bi morala biti na podlagi 3. odstavka 83. člena ZKP izločena tudi uradni zaznamek o sprejemu ovadbe oškodovanca in ovadba PP N.G. Določba o izločitvi nedovoljenih dokazov na podlagi 3. odstavka 83. člena ZKP ne vključuje ovadbe oškodovanca ali policije.

Po stališču te zahteve za varstvo zakonitosti sta magnetofonski posnetek telefonskih pogovorov med obs. M.B. in ženo ošk. R.N. in zapis teh pogovorov naslednja nedovoljena dokaza, ki se nanju sodba opira, ker da so bili pogovori posneti brez dovoljenja obsojenca in je bila zato kršena njegova pravica do zasebnosti. Ustavno sodišče je v odločbi z dne 13.4.1995, opr. št. Up 32/94, in z dne 7.10.2004, opr. št. Up-472/02, definiralo obseg pravice do svobodnega komuniciranja kot dela pravice do zasebnosti po 35. členu in 1. odstavku 37. člena Ustave. V skladu s to odločbo ima vsakdo pravico do lastnega glasu, da odloči, kdo lahko sliši njegovo sporočilo po telekomunikacijah, ali sme sporočilo poslušati še kdo drug poleg sogovornika, zlasti pa tudi, ali bo glas (sporočilo) posnet. Posnetek glasu namreč daje oblast nad glasom drugega, ker omogoča reprodukcijo. Pravica do glasu ni odvisna od vsebine pogovora.

Pravici se lahko oseba izrečno ali molče odpove, vanjo pa se lahko poseže tudi brez dovoljenja, kadar gre za izvrševanje neke pravice in bi imela ta pravica, ob upoštevanju načela sorazmernosti, prednost pred pravico do glasu v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave.

Sodišče je na glavni obravnavi prebralo zapis telefonskih pogovorov med obs. M.B. in ženo ošk. R.N. (priloga C1), kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3.12.2001 (list. št. 110). Ta zapis je priložil svoji izpovedbi ošk. R.N., ko je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom dne 28.10.1999. Obramba izvedbi tega dokaza na tej glavni obravnavi ni ugovarjala in v pritožbi ni zatrjevala nikakršne kršitve postopka v zvezi z njim. Zagovornica obs. M.B. je sprejemu tega dokaza ugovarjala na glavni obravnavi dne 17.9.2001 (list. št. 93) in takrat ga sodišče ni sprejelo. Sprejemanje in izvajanje dokazov pa so odločitve procesnega vodstva, ki jih sodišče (sodnik posameznik) lahko spreminja po svoji presoji o potrebnosti in koristnosti dokazov v okviru 1. odstavka 18. člena in 17. člena ZKP. Sodišče zato ni kršilo določb postopka, ko je najprej zavrnilo, kasneje pa kljub temu izvedlo določen dokaz.

Izvedba nedovoljenega dokaza po 2. odstavku 18. člena ZKP sama po sebi ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, pač pa se sodba na tak dokaz po določbi 8. točke tega odstavka ne sme opirati. Zahteva ni pojasnila, katero pomembno ali celo odločilno dejstvo naj bi sodišče ugotovilo na podlagi tega nedovoljenega dokaza, tega iz sodbe tudi ni razvidno, zato zahteva tudi v tem delu ni utemeljena.

Zahteva pa tudi trdi, da je bil sodnik zaradi tega nedovoljenega dokaza psihološko okužen in pristranski v škodo obsojenca. Vrhovno sodišče ponovno ugotavlja, da obramba obs. B. ni zahtevala izločitve sodnika iz tega razloga na podlagi 6. točke 39. člena ZKP, zato je v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Sicer pa primerjava pomembnosti pravice obs. B. do svobode komunikacije in pravice ošk. R.N. in njegove družine do zasebnosti, do miru v domačem stanovanju brez telefonskih groženj in nadlegovanja pokaže, da ima pravica oškodovanca brez dvoma prednost pred pravico obsojenca do glasu, v tem primeru pa zvočno snemanje obsojenčevih groženj sploh ni bil protipraven poseg v njegovo pravico celo, če se ne upošteva, da je bil po zatrjevanju ošk. R.N. obs. B. opozorjen, da se telefonski pogovor snema in da se načeloma ne sme izvrševati pravic na način, ki krši pravico drugega.

Glede trditev v zahtevi zagovornika obs. D.V., da je pritožbeno sodišče kršilo Ustavo, ker ni upoštevalo odločbe ustavnega sodišča z dne 27.3.2002, opr. št. U-I-92/96, o ekskluziji prepovedanih dokazov in seznanitve sodnika z njimi, ker da se sodba opira na zapise telefonskih pogovorov med obs. M.B. in ženo ošk. R.N., ki so bili pridobljeni na nezakonit način, se Vrhovno sodišče sklicuje na razloge, dane na enako trditev v zahtevi zagovornika obs. M.B. za varstvo zakonitosti z dodatkom, da se obs. V. ne more uspešno sklicevati na nedovoljenost dokaza, ki naj bi bil pridobljen s kršitvijo pravice do glasu druge osebe. Zahteva ponavlja, da se sodba opira na ta dokaz, vendar pa ne pojasni, katero odločilno ali pomembno dejstvo naj bi sodišče dokazovalo s tem dokazom.

Ostale navedbe v zahtevi zagovornika obs. D.V. (da ni bila popolnoma ugotovljena prištevnost obsojenca zaradi vpliva alkohola, da ni dokazov, da bi obs. V. z aktivnim ravnanjem napadel R.N., ker naj bi oškodovanec sam to zanikal, torej da je obsojenec ravnal v silobranu ali v skrajni sili) pa uveljavljajo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar po 2. odstavku 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahtevi zagovornikov obs. M.B. in D.V. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojencev (obs. M.B. je samostojen podjetnik, solastnik stanovanjske hiše in z rednimi dohodki, obs. D.V. pa ima razmeroma visoke osebne dohodke) ter zamotanost zadeve (zahtevi sta uveljavljali kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje).