Jedro

Da bi nastala odškodninska odgovornost zavoda, mora protipravnost, ki izvira od odgovorne osebe pri oškodovancu povzročiti tisto obliko škode, ki je pravno priznana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo (sicer nesklepčen) tožbeni zahtevek na razveljavitev dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, št. 22-2002620 z dne 29.5.1998, s katero je bila tožniku od 6.7.1997 odmerjena invalidska pokojnina v znesku 116.791,44 SIT in odločeno, da se izplačani zneski pokojnine od 6.7.1997 dalje poračunajo. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik, spoznan za invalida prve kategorije invalidnosti od dne 10.10.1994 dalje, zaradi posledic bolezni, upravičen do izplačila invalidske pokojnine od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, to je 6.7.1997 (prvi odstavek 172. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 12/92 s spremembami - ZPIZ).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi napačne pravne presoje, kršitve materialnega zakona in nedopustne procesne kršitve ter revizijskemu sodišču predlagal, da razveljavi izpodbijano sodbo in v celoti ugodi njegovi pritožbi ter v izogib zavlačevanju postopka odloči o tožbenem zahtevku - zaradi povrnitve ugleda pravosodnemu sistemu (izjava gospe C.). V obrazložitvi revizije se sklicuje na pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Ps 1030/95-29 z dne 2.4.1998, s katero je bilo odločeno, da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine od 10.10.1994 dalje. Tako tožena stranka kot tudi sodišče sta s svojo odločitvijo posegla v pravnomočno odločitev, saj sta tožniku priznala pravico do invalidske pokojnine šele od 6.7.1997 dalje. To pa pomeni, da sta odločili o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi njegov odškodninski zahtevek, saj je očitno, da je tožniku škoda nastala, ker je v času od 10.10.1994 do 5.7.1997 prejemal namesto dosojene mu invalidske pokojnine manjše mesečne prejemke denarnega nadomestila pri zavodu za zaposlovanje. Oškodovanje je bila posledica zmotnega vztrajanja tožene stranke, da tožnik nima pogojev za pridobitev invalidske pokojnine od 10.10.1994 dalje, pa tudi predhodnih zmotnih odločitev tožene stranke, ki tožniku statusa invalidnosti prve kategorije ni pravilno in pravočasno priznala.

Revizija je bila na podlagi določbe 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in96/02 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, izdani na drugi stopnji, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Kršitve procesnega prava upošteva revizijsko sodišče le v primeru, če so izrecno uveljavljane in obrazložene. Tožeča stranka očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne opredeljuje niti formalno niti vsebinsko (v smislu 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s točkami drugega odstavka 339. člena oziroma s prvim odstavkom 339. člena v zvezi z drugimi določbami ZPP). Zgolj sklicevanje, da je sodišče storilo nedopustne procesne kršitve, ne daje revizijskemu sodišču podlage za preizkus zatrjevane kršitve.

Po 371. členu ZPP - je za razliko od prej veljavne določbe 386. člena ZPP (1977) - preizkus po uradni dolžnosti omejen samo na pravilno uporabo materialnega prava in ne več - na nobeno bistveno kršitev procesnih določb. Ker revizija tožeče stranke smiselno zatrjuje, da je sodišče odločilo drugače, kot je bilo s pravnomočno sodbo istega sodišča, opr. št. Ps 1030/95 z dne 2.4.1998 že pravnomočno odločeno, kar bi pomenilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, revizijsko sodišče ugotavlja, da le-ta ni podana.

S pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1030/95-29 z dne 2.4.1998, je bila tožniku, pri katerem se je ugotovila zaradi posledic bolezni prva kategorija invalidnosti, od 10.10.1994 dalje, od istega dne dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Sodišče je v tej zadevi na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za delo, zaradi česar ga je v skladu s 1. alineo 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju razvrstilo v prvo kategorijo invalidnosti zaradi bolezni. Po 55. členu omenjenega zakona pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela vsaj s polovičnim delovnim časom (1. alinea prvega odstavka). Pridobitev pravice do invalidske pokojnine pa je po 56. členu istega zakona v primeru, da je invalidnost posledica bolezni kot v tožnikovem primeru - odvisna od izpolnitve pogoja, da je zavarovanec pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih dvajset let starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Pravice na podlagi ugotovljene invalidnosti pridobi zavarovanec po drugem odstavku 171. člena z dnem nastanka invalidnosti, a so bili do tega dne izpolnjeni tudi drugi pogoji za pridobitev pravice. Sodišče je v citirani sodbi, opr. št. Ps 1030/95-29 pri tožniku ugotovilo nastop zavarovalnega primera in mu zato z dnem 10.10.1994 priznalo pravico, ki je tožniku šla iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja - to je pravico do invalidske pokojnine. Ob nastanku invalidnosti dne 10.10.1994 je namreč tožnik izpolnjeval tudi druge v zakonu predpisane pogoje za pridobitev pravice.

Začetek uživanja posamezne pravice in pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. Pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine (tudi invalidske) je prenehanje zavarovanja. Po določbi prvega odstavka 172. člena je zavarovanec upravičen do izplačevanja pokojnine od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. V kolikor do prenehanja zavarovanja ne pride, dejstvo, da je zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, na pravico, ki bi mu šla, nima nobenega vpliva. Zato je bila v skladu s tem določilom s pravnomočno sodbo Ps 1030/95-29 tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine oziroma njeno izplačevanje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja v mesečnem znesku za nazaj (drugi odstavek III. točka izreka te sodbe).

Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je tožniku šele 5.7.1997 prenehalo zavarovanje, je pravilna njuna materialnopravna presoja, da je tožnik od prvega naslednjega dne, to je 6.7.1997, upravičen do izplačevanja dosojene mu pravice do invalidske pokojnine. Zato je bil njegov zahtevek na razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke z dne 26.10.1998 v zvezi z odločbo z dne 29.5.1998 utemeljeno zavrnjen.

Utemeljeno pa je bil zavrnjen tudi tožnikov odškodninski zahtevek, saj ni bila izpolnjena predpostavka odškodninske odgovornosti tožene stranke, to je nastanek pravno priznane škode. Škoda (pravno priznana) je namreč predpostavka odškodninske odgovornosti.

Odškodninska odgovornost obstaja samo, če je protipravnost, ki izvira od odgovorne osebe, pri oškodovancu povzročila škodo. Pri tem za obstoj odškodninske odgovornosti (torej za nastanek obveznosti odgovorne osebe povrniti škodo) ne zadošča, da je protipravnost, ki izvira od odgovorne osebe, pri oškodovancu povzročila katero koli obliko škode v najširšem pomenu. Da bi nastala odškodninska odgovornost, mora namreč protipravnost, ki izvira od odgovorne osebe pri oškodovancu povzročiti tisto obliko škode, ki je pravno priznana.

Pojma protipravnosti osebe, pooblaščene za odločanje v upravni stvari, za katero po 172. členu ZOR odgovarja pravna oseba in ki je podlaga za odškodninsko odgovornost po ustavni določbi (26. člen), pa ne gre preprosto enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila upravna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku sodnega varstva pravic. Zato tudi v primeru, da bi tožnik nastanek škode dokazal, odškodninska odgovornost tožene stranke ne bi bila podana.

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso podani in ker ob uradnem preizkusu sodbe v materialnopravnem pogledu revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.