Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da smejo po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, le po njegovi smrti jo smejo v korist obdolženca vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena KZ-1, med katerimi zakoniti zastopnik ni naveden.

Izrek

I. Pritožbi začasnega skrbnika in obsojenca se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišča v Brežicah zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil odvetnik A. A. iz ... kot začasni skrbnik obsojenca, zavrglo kot nedovoljeno. Odločilo je tudi, da obsojenca oprosti plačila sodne takse kot stroška zavrženja zahteve za varstvo zakonitosti.

2. Zoper sklep sta se pritožila: - obsojenčev začasni skrbnik, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi; - obsojenec, brez navedbe pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

_K pritožbi začasnega skrbnika_

4. Pritožnik se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da določba prvega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zakonitemu zastopniku, v svojstvu katerega dejansko nastopa pritožnik kot začasni zastopnik, ne omogoča vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Prav tako se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je začasni skrbnik upravičeno legitimiran za zastopanje obsojenca zgolj v odprtih postopkih, kar predmetni postopek ni, ker je že bil pravnomočno zaključen.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo po obsojenčevem začasnemu skrbniku (zakonitemu zastopniku), sprejelo pravilno odločitev, ki jo je tudi argumentirano obrazložilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (točka 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da smejo po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, le po njegovi smrti jo smejo v korist obdolženca vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena KZ-11, med katerimi zakoniti zastopnik ni naveden. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izpostavilo (ista točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je po drugi strani skladno s prvim odstavkom 367. člena ZKP zakoniti zastopnik upravičen do vložitve pritožbe zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, in da se ta določba po prvem odstavku 403. člena ZKP uporablja tudi za pritožbo zoper sklep, ne pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno citiralo stališče, kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Ips 19276/2014 z dne 19. 5. 2016, da kroga taksativno naštetih oseb oz. subjektov, ki jim zakon daje pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ob upoštevanju jezikovne razlage ni mogoče širiti z uporabo analogije, kot jo predlaga tudi pritožnik, saj bi sodišče na ta način prevzelo vlogo zakonodajalca. Iz citiranega sklepa nadalje izhaja, da upravičenju zakonitega zastopnika do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti nasprotuje tudi sistematična razlaga, saj je v primerjavi s 367. členom ZKP, ki določa krog upravičencev do vložitve pritožbe zoper sodbo prve stopnje, krog upravičencev do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, kot ga določa prvi odstavek 421. člena ZKP, zožan le na vrhovnega državnega tožilca, obdolženca in zagovornika. Po presoji pritožbenega sodišča je ravno iz tega razloga, da torej zakoniti zastopnik med osebami oz. subjekti, ki jim zakon daje pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ni izrecno naštet, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da začasni skrbnik (zakoniti zastopnik) do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti ni upravičen.

6. Pritožnik ne more uspeti z izpostavljanjem okoliščine, da je bil v zgoraj citirani zadevi, ki jo je presojalo Vrhovno sodišče RS, obsojencu kot začasni skrbnik (zakoniti zastopnik) postavljen center za socialno delo, v obravnavani zadevi pa je bil obsojencu (zaradi zahtevnosti zadeve in velikega števila odprtih postopkov) za začasnega skrbnika postavljen odvetnik. Upoštevaje zgoraj povzeto določbo prvega odstavka 421. člena ZKP, ki zakonitega zastopnika ne našteva med upravičenci za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, je irelevantno, ali je bil za začasnega skrbnika postavljen center za socialno delo ali odvetnik, kot oseba z opravljenim pravniškim državnim izpitom, ki za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti sicer razpolaga z ustreznim pravnim znanjem.

7. Brezuspešno je tudi pritožnikovo sklicevanje na pritožbi priložena sklep Višjega sodišča v Celju I Cp 566/2018 z dne 4. 4. 2019 in sklep Upravnega sodišča IV U 228/2013 z dne 16. 1. 2014. V pravdnem in upravnem postopku namreč upravičenje, da stranko, ki nima poslovne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik, izhaja iz prvega odstavka 78. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2, ki se v skladu z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) uporablja tudi v upravnem sporu. Če ima zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit, pa je upravičen opravljati pravdna dejanja tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP). Takšnega splošnega upravičenja za zastopanje obdolženca v kazenskem postopku določbe ZKP ne predvidevajo, temveč določajo le posamezna upravičenja zakonitega zastopnika v kazenskem postopku, tako na primer do vložitve pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe, da pritožnik z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti v predmetnem postopku ni presegel pooblastil sodišča, kot izhajajo iz odločbe o postavitvi obsojenca pod začasno skrbništvo, so zato neutemeljene, saj iz takšne odločbe ne more izhajati več upravičenj, kot jih začasnemu skrbniku (zakonitemu zastopniku) daje zakon, konkretno določbe ZKP.

8. Ker začasnemu skrbniku (zakonitemu zastopniku) določbe ZKP torej ne dajejo upravičenja do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, so irelevantne navedbe izpodbijanega sklepa in nasprotne pritožbene navedbe o tem, ali je predmetni kazenski postopek šteti za zaključen ali ne.

9. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, s katero se pritožnik ne strinja, da bi pritožnik kot začasni skrbnik (zakoniti zastopnik) za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti lahko pooblastil zagovornika. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (točka 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa), namreč sama okoliščina, da ima pritožnik za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ustrezno pravno znanje in status odvetnika, kroga njegovih zakonskih pristojnosti ne more širiti, niti jih ne more širiti sama odločba o postavitvi obsojenca pod začasno skrbništvo.

10. Pritožnik sklepno navaja, da je on "_kot začasni skrbnik, zastopnik prav tako pa pooblaščenec, zagovornik obdolženca_" tisti, ki je upravičen vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z 421. členom ZKP. Da pritožnik ni upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti v svojstvu začasnega skrbnika (zakonitega zastopnika), je bilo pojasnjeno zgoraj, prav tako pa nima pritožnik upravičenja do vložitve takšne zahteve v svojstvu obsojenčevega zagovornika. Iz pooblastila odvetniku, priloženega pritožbi, namreč izhaja, da je obsojenec pooblastil odvetnika šele po tem, ko je že bil postavljen pod začasno skrbništvo, zato odvetnika ni mogel veljavno pooblastiti.

_**K pritožbi obsojenca**_

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz vsebine pritožbe obsojenca ter njenih dopolnitev moč razbrati njegovo nestrinjanje z ugotovitvami dosedanjih postopkov glede lastništva sporne parcele ter na splošno izražanje nezadovoljstva z rezultatom predmetnega kazenskega postopka. Konkretnih razlogov izpodbijanega sklepa pritožnik ne izpodbija. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so obsojenčeve pritožbene navedbe deloma težko razumljive in nepovezane, vendar iz njihove vsebine ni razbrati navedb, ki bi vnašale kakršenkoli dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa.

12. Upoštevaje vse navedeno in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, ki jih mora skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbi začasnega skrbnika in obsojenca zavrnilo kot neutemeljeni.

13. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (točka 24 sodbe sodišča prve stopnje) je tudi pritožbeno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98.a člena ZKP).

1 V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZKP so to obdolženčev zakonec oz. oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik. 2 Ta določa, da stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik (prvi odstavek 78. člena ZPP). Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona (drugi odstavek 78. člena ZPP).