Jedro

Kljub določitvi skupnega varstva in vzgoje v obravnavani zadevi čas bivanja otrok pri enem in drugem staršu ni enak. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje pa tudi preživninske zmožnosti staršev niso enake. Če so te pri enem od staršev boljše, se lahko dogovorita, da ta krije več določenih stroškov za zadovoljevanje otrokovih potreb, ali se dogovorita o zagotavljanju ustrezne denarne izravnave glede kritja vseh stroškov. Če dogovora ne dosežeta, takšno izravnavo določi sodišče. Tudi v teh primerih izhaja iz določbe prvega odstavka 190. člena DZ, ki sodišču nalaga, da pri odločanju o preživnini za otroka upošteva njegovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja in iz temeljnega kriterija za porazdelitev stroškovnega bremena med oba starša, ki je določen v 189. členu DZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik dolžan za preživljanje mladoletnih otrok A. A., roj. 2011, B. A., roj. 2012, in C. A., prispevati po 150,00 EUR mesečno za vsakega. Hkrati je odločilo, da znaša njegova preživninska obveznost za čas od 1. 6. 2018 do 31. 8. 2018 za vsakega po 200,00 EUR mesečno, za čas od 1. 9. 2018 po 185,00 EUR mesečno in od 1. 2. 2022 do 30. 9. 2022 po 198,00 EUR mesečno in da je preživninska obveznost v navedenih zneskih že poravnana s tožnikovimi plačili na podlagi izdanih začasnih odredb. Višji tožbeni zahtevek toženke in tožbeni zahtevek tožnika je sodišče prve stopnje zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Toženka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in preživnino zviša, podrejeno pa, da jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da so ugotovljeni mesečni stroški za posameznega otroka v višini 400 do 450 EUR nepravilno ugotovljeni, saj so znatno višji, predvsem pa meni, da je nepravilna razporeditev kritja ugotovljenih stroškov, ki odpadejo na posamezno stranko postopka. Višina njene plače je od 877,66 EUR do 888,27 EUR in ne od 1.000,00 do 1.100,00 EUR kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je v osnovno neto plačo štelo tudi znesek malice in prevoza na delo in z dela. Sodišče prve stopnje je nepravilno k njeni plači prištelo znesek otroških dodatkov v višini 400 EUR. Prvostopenjsko sodišče napačno ni porazdelilo stanovanjskih stroškov tožnika na devet oseb. Stroški, ki jih je navajal tožnik so skupen strošek tudi za hišo, ki je poleg tožnikove in v kateri prebivajo brat bivše žene, tožnikova hči, njen partner ter njun otrok, bivša tožnikova žena, sin tožnika in njegova punca ter njun otrok. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da se po sodni praksi ne upoštevajo prevozni stroški na stik in s stika. Tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da stranki po enakih delih krijeta stroške, ki odpadejo na posameznega otroka. Sodišče prve stopnje je po začasnih odredbah določilo višjo preživninsko obveznost tožnika kot sedaj s sodbo. Poleg napačnega upoštevanja višine plače ter otroškega dodatka je sodišče tudi napačno upoštevalo, da je toženka relativno mlada in da bo lahko iz naslova dodatnega dela še izboljšala svoje premoženjsko stanje. Pri tem je zanemarilo, da mora poskrbeti za tri mladoletne otroke, ki potrebujejo stalno nego, skrb in učenje z njimi, napačno pa ni upoštevalo, da ima toženec približno 40 % višjo pokojnino od nje, in da ima v solasti dve hiši. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo glede stroška šolskih izletov in šole v naravi. V izpodbijani sodbi je zapisalo dogovor pravdnih strank, da bosta do naslednjič razmislila, v kakšnem deležu bosta pokrivala navedene stroške. Sodišče prve stopnje bi morala določiti način na katerega bosta stranki te stroške krili in v kakšnem deležu jih krijeta. Meni, da bi moral tožnik kriti mesečno vsaj 360,00 EUR oziroma, da bi moralo sodišče ugotovljene stroške za posameznega otroka porazdeliti v razmerju 80 % proti 20 %.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Tožena stranka je v dopolnitvi pritožbe navedla, da določena preživninska obveznost očeta tudi s stališča pravičnosti ni življenjska in je nesorazmerna premoženjskim razmeram tožnika. Če znaša njegova preživninska obveznost za vse tri otroke 450,00 EUR, to posledično pomeni, da mu ostane 1.100,00 EUR sredstev na mesec, kar mu omogoča lagodno življenje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Mladoletni otroci pravdnih strank so bili s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 996/2018-IV v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1803/2021 zaupani staršema, pravdnima strankama, v skupno varstvo in vzgojo. Skupno varstvo in vzgoja je bila določeno v t.i. rezidenčni obliki, po kateri so otroci večji del časa pri enem od staršev, vendar pa so pogosto tudi pri drugem. V obravnavani zadevi je bilo odločeno, da otroci pri očetu (tožniku) preživijo vsak drugi vikend od petka popoldne do nedelje zvečer ali do ponedeljka zjutraj, v tednu, ki sledi vikendu, ki so ga otroci preživeli pri očetu, preživijo pri njem en dan popoldne, v tednu, ki sledi vikendu, ki ga otroci niso preživeli pri očetu, pa dva zaporedna dneva v tednu, tudi čez noč. Hkrati je bilo pravnomočno odločeno, da otroci preživijo pri vsakem od staršev polovico počitnic (izmenjaje). V omenjeni odločitvi je bila tudi poudarjena avtonomija staršev, da se glede preživljanja časa vedno lahko dogovorita tudi drugače. Kot je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje, otroci preživijo pri očetu 40 % časa.

7. Predmet odločanja sodišča prve stopnje v tej zadevi je bilo, kako v obstoječem skupnostnem razmerju porazdeliti preživninsko obveznost vsakega od staršev. Starši primarno preživljajo otroka v svojem gospodinjstvu (peti odstavek 183. člena Družinskega zakonika, DZ)1. Kljub določitvi skupnega varstva in vzgoje v obravnavani zadevi čas bivanja otrok pri enem in drugem staršu ni enak. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje pa tudi preživninske zmožnosti staršev niso enake. Če so te pri enem od staršev boljše, se lahko dogovorita, da ta krije več določenih stroškov za zadovoljevanje otrokovih potreb, ali se dogovorita o zagotavljanju ustrezne denarne izravnave glede kritja vseh stroškov2. Če dogovora ne dosežeta, takšno izravnavo določi sodišče. Tudi v teh primerih izhaja iz določbe prvega odstavka 190. člena DZ, ki sodišču nalaga, da pri odločanju o preživnini za otroka upošteva njegovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja in iz temeljnega kriterija za porazdelitev stroškovnega bremena med oba starša, ki je določen v 189. členu DZ, po katerem se preživnina določi glede na potrebe preživninskega upravičenca ter glede na materialne in pridobitne zmožnosti preživninskega zavezanca, tako da je v ravnovesju med navedenimi pravno odločilnimi dejavniki. Stroški za zadovoljitev otrokovih potreb so lahko takšni in tolikšni, kot jih omogočajo preživninske zmožnosti staršev, pri čemer je treba najprej zagotoviti tiste najnujnejše, kolikor zmožnosti staršev dopuščajo, pa še druge, ki so namenjene otrokovemu zdravemu razvoju. Pravilno je sodišče prve stopnje pri tem poudarilo, da določitev preživninske obveznosti s sodno odločbo ni matematična operacija. Ker so stroški za zadovoljitev potreb otroka variabilni, jih ni mogoče določiti v natančnem znesku. Gre le za oceno, za predvidevanje višine, ki kot celota ustreza znesku, ki lahko zagotoviti zdrav razvoj otroka.

8. Pritožbeno sodišče nima pomislekov ne o pravilnosti ugotovljene višine potreb otrok pravdnih strank ne o pravilnosti ugotovljenih materialnih in pridobitnih zmožnostih staršev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo mesečni stroški za zadovoljitev potreb posameznega otroka od 400 do 450,00 EUR mesečno. Ugotovljeno višino toženka le pavšalno prereka z navedbo, da so ti višji, v pritožbi pa izrecno izpostavlja, da je pritožbena kritika usmerjena predvsem v, kot navaja, nepravilno, nezakonito in neutemeljeno razporeditev kritja ugotovljenih stroškov, ki odpadejo na posamezno stranko postopka. Toženka tudi izrecno ne prereka odločitve o višini preživnine, ki je bila določena za čas do 1. 10. 2022, in za katero je sodišče prve stopnje zaključilo, da jo je toženec na podlagi začasnih odredb redno poravnaval in zato že poravnal. 9. Prvostopenjsko sodišče je v okviru ugotovljenega skupnega zneska stroškov za zadovoljitev potreb vsakega otroka v višini 400 do 450 EUR mesečno upoštevalo strošek prehrane v višini 110 EUR, prehrane v šoli v višini 25 EUR, higiene v višini 20 EUR, šolskih potrebščin v višini 25 EUR, obleke in obutve v znesku 50 EUR, športnih rekvizitov 20 EUR, stanovanjskih stroškov 100 EUR, zunajšolskih dejavnosti 40 EUR, rojstnih dnevov 20 EUR, počitnic 20 EUR, zdravil 10 EUR in zavarovanja 3 EUR3. Kritje dela (glede na celoto) tako ugotovljenih stroškov zagotavlja oče v okviru svojega gospodinjstva, v odstotku glede na čas, ki ga otroci preživijo pri njem (40 %) oziroma za prehrano doma v višini 44 EUR, za higieno 8 EUR in za stanovanje 40 EUR. Glede posameznih stroškov pa je sodišče ugotovilo, da jih oba starša zagotavljata v primerljivih zneskih oziroma za obleko in obutev vsak po 25 EUR, za športne rekvizite po 10 EUR, za rojstne dneve po 10 EUR, za zdravila po 5 EUR in za počitnice po 10 EUR mesečno. To pomeni, da oče v času, ko so otroci pri njem in v okviru svojega gospodinjstva, skupaj (naturalno) krije za več kot 150 EUR stroškov za vsakega od otrok. Drugi del ugotovljenih stroškov krije mati naturalno v okviru svojega gospodinjstva (66 EUR mesečno za prehrano doma, 12 EUR za higieno, 60 EUR stanovanjskih stroškov, 25 EUR za obleko in obutev, 10 EUR za športne rekvizite, 10 EUR za rojstne dneve, 5 EUR za zdravila in 10 EUR za počitnice, skupaj nekaj čez 190 EUR). Poleg teh stroškov mati sama krije stroške šolske prehrane v višini 25 EUR, stroške šolskih potrebščin v višini 25 EUR, stroške zunajšolskih dejavnosti v višini 40 EUR in strošek zavarovanja v višini 3 EUR. Skupaj tako mati otrok krije 293 EUR stroškov.

10. Kot je bilo navedeno, toženka zgolj pavšalno prereka navedene ugotovitve stroškov. Izrecno nasprotuje zgolj ugotovljenim stroškom stanovanja, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo v skupnem znesku 100 EUR za vsakega od otrok. Toženka meni, da so stroški stanovanja, ki nastajajo pri očetu, nižji od ugotovljenih 40 EUR za vsakega od otrok. To utemeljuje z nedokazano trditvijo, ki predstavlja tudi pritožbeno novoto, da se stroški na očetovem stanovanju delijo med 9 oseb, in ne le na polovico med tožnika in njegovo bivšo ženo, kot je tožnik navedel v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi potrdil v svojem zaslišanju. Toženkine pritožbene trditve zato ne morejo omajati ocene sodišča prve stopnje, da znaša skupen stanovanjski strošek za vsakega od otrok pri obeh starših 100,00 EUR oziroma glede na razmerje časa, ki jih preživijo pri vsakem od staršev, 60 EUR pri toženki in 40 EUR pri tožniku.

11. Toženka v pritožbi tudi očita sodišču prve stopnje, da bi moralo pri določitvi preživnine upoštevati tudi strošek šolskih izletov in šole v naravi. Toženka je te stroške ocenila v znesku 16,66 EUR, vendar pri tem ni navedla nobene dejanske okoliščine, na kateri bi temeljila takšna ocena. Zaslišana je sicer izpovedala, da je mld. B. A. šel na tabor in da je skupen strošek tabora znašal 65 EUR, kar bi sicer na mesečni ravni predstavljalo strošek 5,5 EUR. Ker je toženka ocenila strošek šole za mld. B. A. na začetku in tekom leta v višini 138 EUR (za A. A. 255 EUR, za C. A. pa 80 EUR) sodišče pa je ta strošek na mesečni ravni ocenilo na 25 EUR (na letni ravni 300 EUR) je mogoče strošek tabora in šolskih izletov upoštevati v okviru ocene tega stroška. Ne glede na navedeno pa je mogoče od razumnih staršev in ker gre za nepredvidljive stroške, pričakovati, da si bosta, ko bo šlo za stroške, ki bodo presegali navedeni ocenjeni mesečni strošek 25,00 EUR, te korektno porazdelila v razmerju glede na delež njunih materialnih in pridobitnih zmožnosti za preživljanje otrok.4

12. Ker ima tožnik boljše materialne zmožnosti od toženke, je sodišče ugotovilo, da naj k ugotovljenim stroškom, ki jih krije mati in ki so povzeti zgoraj, prispeva po 150 EUR mesečno za vsakega od otrok. To torej dejansko pomeni, da skupaj z ugotovljenimi stroški, ki jih krije v okviru svojega gospodinjstva (nekaj čez 150 EUR za vsakega otroka), in navedenim denarnim zneskom, prispeva za preživljanje otrok približno po 300 EUR mesečno za vsakega. Glede na ugotovljeno višino stroškov v višini približno 450 EUR, znaša delež, ki odpade za preživljanje otrok nanj 67 %, na toženko pa 33 %. Navedeni delež pa ustreza tudi odstotkovnem razmerju med njunimi dohodki, tudi če se upošteva toženkin dohodek zgolj v znesku 877,00 EUR5. Glede na navedeno je preživnina v znesku po 150 EUR za vsakega otroka, ki dejansko ustreza denarni izravnavi med tistimi stroški, ki jih krije tožnik in tistimi, ki jih krije toženka, z upoštevanjem tožnikove višje preživninske zmožnosti, pravilna. Pri tem je treba še dodati, da tožnik poleg navedenih stroškov v celoti krije stroške prevoza na stike. Stiki potekajo na tožnikovem prebivališču na D., ki je oddaljeno 75 km od E., kjer otroci prebivajo skupaj z materjo. Gre za znatne stroške, ki jih je tožnik ocenil na 250,00 EUR mesečno (83,33 % EUR na otroka). Pri tem je brezpredmetna pritožbena navedba toženke, da je tožniku predlagala, da bi otroke na stik lahko peljala tudi sama. V tem primeru bi stroški nastajali njej in bi ji posledično ostalo manj dohodka za kritje potreb otrok.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče pri določitvi preživninske obveznosti staršev upoštevalo otroške dodatke, ki jih prejema toženka v skupnem znesku 400 EUR. Sodišče prve stopnje je izrecno poudarilo, da se ta socialni prejemek pri določitvi preživninske obveznosti ne upošteva. Da pa bo navedeni znesek olajševal preživljanje otrok, ne more biti sporno, saj je temu namenjen.

14. Glede na navedeno je toženkina pritožba, ki zanemari, da tožnik znaten del stroškov otrok krije v okviru svojega gospodinjstva, neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni v ničemer pripomogel k njeni presoji, zato ga ni mogoče šteti za potreben strošek postopka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (413. člena ZPP).

1 Ur. list RS, št. 15/17. 2 Odločbe Višjih sodišč v Ljubljani IV Cp 2020/2018, IV Cp 98/2021, IV Cp 1068/2021,... 3 Vsota navedenih stroškov znaša 443,00 EUR. 4 Ta je razviden iz nadaljevanja obrazložitve. 5 Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da toženka mesečno zasluži nekaj nad 1.000,00 EUR, kar ustreza njeni izpovedi, ko je bila zaslišana kot stranka, ko je navedla, da mesečno zasluži 1.020,00 EUR.