Jedro

V primeru, da opis kaznivega dejanja po čl. 223 KZS ne vsebuje posebnega naziva uradnega dejanja, katerega izvršitev je storilec preprečil uradni osebi, je pa to dejanje opisano, izrek sodbe ni nerazumljiv in ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 364. čl. ZKP.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženca se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 10.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po čl. 165/I KZ RS, zanj mu je sodišče določilo kazen dva meseca zapora in kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po čl. 223/III in I KZ RS, zanj mu je bila določena kazen tri mesece zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen štiri mesece zapora. Sodišče je tudi odločilo, da se pogojna obsodba istega sodišča, s katero je bila obtožencu za kazniva dejanja po čl. 177/I, 71 in 165/I KZ RS določena enotna kazen 10 mesecev zapora, ne prekliče. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obtožencu pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. tč. I. odst. 364. čl. ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožil obtoženčev zagovornik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Pritožba ni utemeljena.

Ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi opis dejanja pod tč. 2. izreka izpodbijane sodbe ne vseboval, katero uradno dejanje je obtoženec s svojim ravnanjem preprečil, prav tako ni izrek v tem delu sam s seboj v nasprotju, ker se najprej navaja, da je obtoženec skušal zbežati, nato pa da je zbežal. Iz opisa dejanja pod tč. 1. in 2. izreka izpodbijane sodbe je povsem jasno razvidno, da je delavec policije D. P. obtoženca po izvršeni tatvini skušal prijeti, pri čemer se je tudi pravilno legitimiral in predstavil kot delavec policije, obtoženec pa je prijetje prepričil s silo. Navajanje, da je obtoženec najprej dejal, da se bo predal, nato pa skušal zbežati in delavca policije s čelom udaril v predel nosu, nakar je zbežal, ne vsebuje nikakršnega nasprotja, gre le zaporedje posameznih dogodkov v sklopu celotnega dogajanja, zatrjevana kršitev po 11. tč. I. odst. 364. čl. ZKP torej ni podana.

Dejansko stanje je po oceni drugostopnega sodišča pravilno in popolno ugotovljeno. Prav nobenega dvoma ni, da je obtoženec storil dejanja opisana v izpodbijani sodbi. Izvedeni dokazi, predvsem pa očividci D. P., P. in L. potrjujejo, da je tatvino kolesa in preprečitev uradnega dejanja uradni osebi izvršil moški, ki je neposredno pred dogajanjem v osebni avtomobil Zastava 750 zaprl psa.

Za avtomobil se je kasneje izkazalo, da je last obtoženčeve matere, obtoženec sam pa pove, da je bil on tisti, ki je v ta avto zaprl psa. Poleg tega je policist P. tudi na glavni obravnavi obtoženca prepoznal kot storilca obeh dejanj, sodišče je nadalje ugotovilo, da je obtoženec neposredno po dejanju za 14 dni odšel z doma in v zvezi s tem navajal neprepričljive razloge, tako da je prvostopno sodišče to ravnanje utemeljeno ocenilo kot skrivanje pred delavci policije.

Pritožbena izvajanja glede obtoženčevih oblačil v dokaznem pogledu niso pomembna, saj se opirajo na to, ali je obtoženčeva mati posamezna oblačila prepoznala kot obtoženčeva ali ne, v zvezi s tem prvostopno sodišče utemeljeno opozarja na sorodstveno razmerje.

Zatrjevanje, da je moral biti storilec, ki ga je med begom zadel avtomobil, poškodovan, obtoženec pa ni bil, saj se je ves čas udeleževal športnih treningov, temelji na domnevi, ki ni preverljiva, glede na izvedene zaključke, da je storilec dejanja obtoženec pa je očitno, da udarec ob trčenju ni bil hud. Konec koncev je storilec takoj po trčenju nadaljeval z begom. Izvajanje dokazov v tej smeri (zaslišanje voznika, ki je trčil v bežečega obtoženca, postavitev izvedenca zaradi ocene, kako hudo je moral biti poškodovan pešec, pribava spisov sodnika za prekrške), je glede na navedeno nepotrebno. Pritožba obtoženčevega zagovornika torej v celoti ne daje podlage za tehten dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožnik neutemeljeno napada sodbo tudi glede odločbe o kazni. Tako posamezni kot tudi enotna kazen so primerne glede na težo storjenega dejanja, pri čemer med drugim ni moč prezreti motiva, iz katerega je bilo izvršeno kaznivo dejanje po čl. 223/III in I KZ RS. Prvostopno sodišče je pri tem tudi pravilno upoštevalo, da je bil obtoženec do sedaj že dvakrat pravnomočno obsojen, kot tudi, da je obravnavano dejanje storil v preizkusni dobi že izrečene pogojne obsodbe.

Navedene okoliščine ne dopuščajo znižanja določenih in izrečene kazni.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje ocenilo, da pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo čl. 384 ZKP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu čl. 98/I in 101 ZKP, višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zapletenosti pritožbenega postopka ter premoženjskih razmer obtoženca.