Jedro

Voznik, ki vozi vozilo v nalivu, ponoči, in proti neosvetljenemu podvozu ne more pričakovati zastajanja vode v podvozu, še manj pa lahko v takšnih razmerah vnaprej oceni višino vode. Za kaj takšnega bi bila potrebna najmanj dobra vidljivost. Začetni vzrok za nastanek škode je bil zanesljivo podan že, ko je vozilo obtičalo v podvozu. K nastanku škode je še dodatno prispevalo naraščanje gladine vode zaradi poplav, saj je prav zato vozilo začelo plavati. Škode zaradi enega in zaradi drugega dogodka pač ni mogoče razmejiti.

Škode toženi stranki ne bi bilo treba povrniti, če bi voznik v vozilu tožeče stranke vozil po poplavljeni cesti. Ugotovljeno dejansko stanje pa je drugačno: voznik je zapeljal v vodo, nato je zaviral in ustavil vozilo. Obstal je na mestu in s premikanjem ni hotel nadaljevati.

Izrek

I. Pritožba zoper točki 1 in 3 izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

II. Prvi toženec mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 592,43 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Zoper zavarovalnico se je spor vodil glede plačila iz kasko zavarovanja zaradi tožeči stranki nastale poškodbe osebnega avtomobila.

2. Tožeča stranka pa je uveljavljala tudi eventualne zahtevke zoper še dve toženki. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi odločilo le o zahtevku zoper (prvo) toženko. Njo se bo v obrazložitvi zato označevalo kot "tožena stranka".

3. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta tožeča in tožena stranka sklenili zavarovalno pogodbo št. ... in sicer dne 25. 4. 2012. Dogovorili sta se za uporabo splošnih pogojev tožene stranke (priloga A9). Škodni dogodek se je pripetil 11. 6. 2012. Voznik kasneje poškodovanega vozila J. Š. je pripeljal po cesti in zapeljal v neosvetljeni podvoz pod železniško progo. Pripeljal se je ponoči, v hudem nalivu, vozil je zelo počasi. Ko je pripeljal v podvoz in je prišel na ravni del, je začutil, da se je z avtom nekaj dogodilo. Spustil je plin, pritisnil na zavoro. Avto se je ustavil in čez nekaj sekund je motor vozila sam od sebe prenehal delovati. Ko je prišel v podvoz, je bil podvoz že napolnjen z vodo, vendar tega voznik ni videl. Voznik je nato poklical po telefonu policijo. Voda je, ko je stal v podvozu, močno naraščala in čez nekaj minut je avto začel plavati (prvostopenjska sodba, r. št. 15, 17 in 18). Kasneje je bil avto potegnjen na suho. V vodi je avto plaval okoli 10 minut (prvostopenjska sodba, r. št. 27). Ker je plaval v vodi, je na njem nastala škoda.

4. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska (v nadaljevanju: SP) v v 2. in 3. alinei točke 1.a 1. odstavka določajo, da se zavarovanje ne krije škode na zavarovanih stvareh, ki nastane zaradi vode, ki je vdrla iz kanalizacijskega omrežja, razen če je do izliva prišlo zaradi poplave. Prav tako zavarovanje ne krije škode, ki je nastala zaradi vožnje po poplavljeni cesti.

5. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da se je škodni dogodek pripetil zaradi poplav. Zavzelo je stališče, da tožena stranka zato ne more zavrniti zahtevka na temelju 2. alinee 1.a točke 1. odstavka 10. člena SP. Ne more ga zavrniti niti na temelju 3. alinee 1.a točke 1. odstavka 10. člena SP. Voznik vozila tožeče stranke namreč po poplavljeni cesti ni vozil krivdno. Ni mogel namreč pričakovati, da bi lahko zapeljal v večjo količino vode pod nadvozom.

6. Višino škode je prvostopenjsko sodišče ocenilo na skupaj 8.781,85 EUR. Sestavljena je iz dveh delov. Škoda je nastala v višini 8.036,97 EUR. Ta znesek je izvedenec izračunal tako, da je od po A. d. o. o. ocenjene škode v višini 16.247,07 EUR odštel stroške za popravilo motorja brez prigradnih delov in vrednost glavnega zavornega agregata ABS (l. št. 160 (prvostopenjska sodba, r. št. 25). V dopolnitvi izvedenskega mnenja je menil, da je manj verjetno, da je nastala škoda še v višini 744,88 EUR. Ta škoda bi nastala zaradi preventivne menjave olja v motorju, oljnega filtra, olja avtomatskega menjalnika, zavornega olja in olja variabilnega servo volana (prvostopenjska sodba, r. št. 32).

7. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevkom na plačilo 8.781,85 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 29. 7. 2012 naprej do plačila. V preostanku je glavnični in obrestni zahtevek zavrnilo. Obrestni zahtevek je utemeljilo s tem, da je tožeča stranka javila škodo toženi stranki 12. 7. 2012. Glede na s 29. členom SP v povezavi s 1. in 2. odstavkom 943. člena OZ je bila tožeča stranka v zamudi od 29. 7. 2012 naprej.

8. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi navaja, da naj bi sodišče zmotno presodilo, da je odgovornost zavarovalnice izključena le, če vozi voznik po poplavljeni cesti krivdno. Takšna omejitev naj bi v SP ne bila določena. Zaveza tožene stranke naj bi bila izključena že, če vozi po poplavljeni cesti. Voznik je zapeljal na poplavljeno cestišče, in je takrat še stal na cesti. Voda takrat še ni bruhala iz kanalizacijskega sistema. Voznik je zapeljal v podvoz, ki je bil poplavljen, še preden se je raven vode dvignila tako zelo, da je vozilo začelo plavati. Nepravilno naj bi bilo tudi stališče sodišča, da obveznosti tožene stranke ni mogoče izključiti niti na temelju 2. alinee 1.a točke 1. odstavka 10. člena SP. Neposredni vzrok škode je bilo to, da je voznik zapeljal na poplavljeno cestišče. Pritožba še navaja, da naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Po njenem mnenju je namreč nemogoče spregledati zastoj vode na cesti in poplavljeno cestišče. 9. Pritožba ne izpodbija le temelja odločitve, temveč tudi odločitev o višini odškodnine, vendar le glede odškodnine v višini 744,88 EUR. Pritožba izrecno ni bila vložena zoper odločitev o plačilu 8.036,97 EUR. Glede odškodnine v znesku 744,88 EUR pa tožena stranka meni, da tožeča stranka ni izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti, da je škoda resnično nastala.

10. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka podrobno ukvarja z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča o poteku škodnega dogodka in s pritožbenimi trditvami o njemu. Podrobno je poskušala odgovoriti tudi na druge pritožbene navedbe, ne le tiste, ki se nanašajo na sam potek dogodka. Glede odškodnine v višini 744,88 EUR meni, da je do nje upravičena, ker naj bi utemeljenost tega dela zahtevka izhajala iz dopolnjenega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca.

11. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

12. Med strankama nikoli ni bilo sporno, da sta sklenili zavarovalno pogodbo (921. člen OZ), niti ne njegova vsebina. Zavarovan je bil avtomobilski kasko, in sicer delni avtomobilski kasko, kombinacija B (naravne in elementarne nesreče). Dogovorjena je bila uporaba SP. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke je tako bil prav 921. člen OZ v povezavi s sklenjeno zavarovalno pogodbo.

13. Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje ugotovilo pravilno. Ključne in tudi pritožbeno neizpodbijane ugotovitve prvostopenjskega sodišča so bile že povzete v tej obrazložitvi. Tudi pritožbeno sodišče je mnenja, da voznik, ki vozi vozilo v nalivu, ponoči, in proti neosvetljenemu podvozu ne more pričakovati zastajanja vode v podvozu, še manj pa lahko v takšnih razmerah vnaprej oceni višino vode. Za kaj takšnega bi bila potrebna najmanj dobra vidljivost, ki pa je pri konkretnem dogodku ni bilo.

14. Ni povsem jasno, na kaj meri pritožba v delu, v katerem se nanaša na razlog za izključitev obveznosti tožene stranke po 2. alinei 1.a točke 1. odstavka 10. člena SP. Zdi se, da želi poudariti, da je izključni vzrok za škodo v tem, da je osebno vozilo obstalo v vodi v podvozu. Začetni vzrok za nastanek škode je bil zanesljivo podan že, ko je vozilo obtičalo v podvozu. K nastanku škode je še dodatno prispevalo naraščanje gladine vode zaradi poplav, saj je prav zato vozilo začelo plavati. Škode zaradi enega in zaradi drugega dogodka pač ni mogoče razmejiti. V vsakem primeru pa obveznost tožene stranke ne more biti izključena po 2. alinei 1.a točke 1. odstavka 10. člena SP. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je prišlo na širšem področju Ljubljane do poplav in da je voda drla iz kanalizacijskega sistema (prvostopenjska sodba, r. št. 12). Te ugotovitve pa pritožba niti ne izpodbija. Pri takšnem poteku dogodka pa je tožena stranka dolžna plačati odškodnino, saj kritje škode po 2. alinei 1.a točke 1. odstavka 10. člena SP ni izključeno.

15. Pritožba ima sicer prav, da je obveznost tožene stranke, tožeči stranki povrniti nastalo škodo, ni vezana na krivdno ravnanje. Krivde besedilo 3. alinee 1.a točke 1. odstavka 10. člena SP v resnici nikjer ne omenja. Vendar pa kljub temu ni izključena dolžnost tožene stranke, povrniti škodo. Škode ji ne bi bilo treba povrniti, če bi voznik v vozilu tožeče stranke vozil po poplavljeni cesti. Ugotovljeno dejansko stanje pa je drugačno: voznik J. Š. je zapeljal v vodo, nato je zaviral in ustavil vozilo. Obstal je na mestu in s premikanjem ni hotel nadaljevati. Ker je motor kmalu po prostovoljni zaustavitvi vozila s strani voznika ugasnil, voznik J. Š. s premikanjem niti ni mogel nadaljevati. V vodo je zapeljal, vendar po njej ni vozil. 16. Končno je pritožbeno sodišče še presodilo, da prvostopenjsko sodišče ni neutemeljeno prisodilo plačila v višini 744,88 EUR. Ta škoda se je nanašala na preventivno menjavo različnih olj in oljnega filtra. Izvedenec je v resnici ocenil, da je manj verjetno, da je takšna škoda nastala. Ne glede na to mora pritožbeno sodišče samostojno oceniti tudi dokaz z izvedencem, saj sodišče odloča po svojem prepričanju (8. člen ZPP). Izvedenec ni ocenil nastanka te škode kot neverjetne ali malo verjetne, temveč le kot manj verjetne. Odločilen za odločitev pritožbenega sodišča pa je bil naslednji razmislek. Olja so v mehanskih sklopih med drugim tudi zato, da mažejo in hladijo premikajoče se mehanske dele. To izrazito velja za olje v motorju in v menjalniku. V vsakem primeru pa se v vozilu uporabljajo specialna olja. To na primer velja za zavorno olje. Tako ni brez razloga. Le s posebnimi olji naprave, v katerih je olje, delujejo zanesljivo.

17. Če pride voda v olje, potem se voda zaradi svojih drugačnih lastnosti posledično vede drugače kot olje. Kjer na primer olje maže in hladi, se bo voda zaradi nižjega vrelišča, kot ga ima olje, lahko začela uparjati. Sklop, v katerem je olje, ne bo več opravljal svoje naloge in bo odpovedal. Iz tega razloga bi bilo po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno zamenjati olja in oljni filter, ker je bilo vozilo pač izpostavljeno vodi, že zaradi zanesljivosti delovanja vozila, in tudi njegove varnosti.

18. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus po uradni dolžnosti. Odločilo je, da je bila odločitev pravilna (2. odstavek 350. člena ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

20. Povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo. Ti se odmerjajo glede na preostalo vrednost spornega predmeta (8.781,85 EUR) in ne glede na prvotno vrednost spornega predmeta. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve 465,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), do povrnitve 20,00 EUR po tar. št. 6002 in do DDV od vsote prejšnjih dveh zneskov. Skupaj je dolžna povrniti 592,43 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.