Jedro

Sporočilo o prispelem pismu je javna listina. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar je v tem primeru dokazno breme na strani tistega, ki to dokazuje.

Toženka je imela podlago, da je za odmero letnega plačila uporabila celoten prihodek tožnika, pridobljen po podatkih AJPES-a.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo o odmeri plačila je toženka odločila, da mora zavezanec - tožnik za leto 2016 plačati letno plačilo v znesku 7.350,00 EUR. Hkrati je še določila način in rok za plačilo. V obrazložitvi je uvodoma citirala 38. člen Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (v nadaljevanju ZAvMS) kot podlago za izdajo odločbe za odmero plačila. Tožnik je vpisan v evidenco imetnikov dovoljenj za izvajanje televizijske dejavnosti. Znesek plačila je v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o načinu izračuna plačila na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (v nadaljevanju Pravilnik) zmnožek števila točk in vrednosti točke, kot veljata tisto leto, za katero se višina odmerja. Vrednost točke za leto, ki se odmerja, znaša 1,40 EUR in je določena v 2. členu Tarife o vrednosti točke za letno plačilo na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo. Število točk se določi na podlagi izračuna osnove za uvrstitev v razrede s pripadajočim številom točk. Izračun osnove določa 7. člen Pravilnika. Ker tožnik v danem roku ni obvestil toženke o višin prihodka, ki ga je pridobil z izvajanjem televizijske dejavnosti, ga je toženka k temu pozvala, vendar se tožnik nanj ni odzval. Toženka je nato v skladu s tretjim odstavkom 38. člena ZAvMS upoštevala celotni prihodek tožnika, ki je po podatkih AJPES-a znašal 200.624,00 EUR, kar pomeni, da je tožnik razvrščen v razred 5, kar pomeni 5250 točk (8. člen Pravilnika) in je dolžan plačati 7.350,00 EUR.

2. Tožnik je tožbo vložil iz tožbenih razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev določb postopka. V tožbi je uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da je glede na sodbo naslovnega sodišča I U 1135/2015 toženka dolžna, če ni imela podatka o prihodku tožnika, o tem pri njem opraviti poizvedbe. Toženka sicer v obrazložitvi navaja, da ga je s pozivom z dne 13. 4. 2016 pozvala na predložitev tega podatka, vendar mu ta poziv ni bil vročen pravilno, saj bi ga toženka morala vročiti pooblaščeni osebi za sprejem pisanj glede na tretji odstavek 91. člena ZUP, česar pa ni storila. Ker poziva tožnik ni prejel, ni sporočil podatkov. Če bi mu bil poziv vročen, bi podatke sporočil, saj je dohodek, pridobljen z izvajanjem televizijske dejavnosti, nekajkrat manjši od celotnega letnega prihodka, zaradi česar bi bila višina letnega plačila tudi nekajkrat nižja. Tožnik sicer ne more dokazati nepravilnosti vročitve poziva, zato mora toženka dokazati, da mu je bil poziv pravilno vročen. Glede na povedano je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek, hkrati naj toženki tudi naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri razlogih izpodbijane odločbe, poudarila, da je bil predmetni poziv tožniku vročen po 91. členu ZUP 15. 4. 2016, kot izrecno izhaja iz prejete vročilnice. Navedbe tožnika, da poziva ni prejel, so zato neutemeljene. Toženka je predlagala zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, zanjo pa je toženka navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

6. V predmetni zadevi tožnik izpodbija odločbo toženke o odmeri letnega plačila za izvajanje televizijske dejavnosti za leto 2016 v višini 7.350 EUR. Pri odločitvi se je toženka oprla na 38. člen ZAvMS in na njegovi podlagi izdane podzakonske predpise.

7. Po prvem odstavku 38. člena ZAvMS so na podlagi veljavnega dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo izdajatelji televizijskih programov oziroma ponudniki zavezanci za letno plačilo agenciji. Plačila po tem členu krijejo stroške, ki jih ima agencija z izvrševanjem svojih pristojnosti v skladu s tem zakonom. Način izračuna plačila je določen v drugem odstavku istega člena, v tretjem odstavku tega člena pa je še določeno, da mora izdajatelj televizijskega programa oziroma ponudnik vsako leto do 31. marca obvestiti agencijo o višini prihodkov iz prejšnjega odstavka iz preteklega leta; če izdajatelj televizijskega programa oziroma ponudnik do tega roka tega ne stori, upošteva agencija kot prihodke iz prejšnjega odstavka celotni prihodek izdajatelja oziroma ponudnika iz preteklega leta, pridobljen na podlagi podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.

8. Med strankama ni sporno, da je tožnik kot izvajalec televizijske dejavnosti zavezan k letnemu plačilu v skladu z zgoraj citiranim 38. členom ZAvMS. Prav tako ni sporno, da tožnik do 31. marca 2016 toženke ni obvestil o višini prihodkov iz opravljanje televizijske dejavnosti. Sporno pa je, ali je toženka tožnika pravilno in v skladu z določbami ZUP (naknadno še) pozvala k predložitvi podatka o teh prihodkih. Tožnik ugovarja (in se pri tem sklicuje na sodbo naslovnega sodišča, I U 1135/2015 z dne 16. 2. 2016), da mu poziv ni bil pravilno vročen glede na 91. člen ZUP, zaradi česar je šteti, da poziva ni prejel in zato podatkov ni sporočil, posledično pa je napačna tudi odmera plačila.

9. Kot je razvidno iz sodbe, I U 1135/2015 z dne 16. .2 2016, se je sodišče v v tej sodbi obravnavanem primeru, postavilo na stališče, da mora toženka v primeru, če zavezanec za plačilo odmene po 38. členu ZAvMS opravlja več dejavnosti, za katere je zavezan k plačilu, kljub nepredložitvi zahtevanega podatka s strani zavezanca do danega roka iz tretjega odstavka 38. člena ZAvMS le-tega dodatno pozvati, da sporoči prihodek, ki izhaja zgolj iz dejavnosti, ki predstavlja podlago za odmero tega plačila. Šele v primeru, če zavezanec tudi po dodatnem pozivu zahtevanega podatka ne sporoči, ima toženka podlago, da za izračun plačila uporabi podatek o celotnem prihodku, ki ga pridobi od AJPES-a. 10. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženka ravnala v skladu z zgoraj citiranim stališčem iz sodbe I U 1135/2015, saj je tožnika (po tem, ko tožnik ni sporočil podatka o svojih prihodkih iz televizijske dejavnosti za leto 2015 do 31. marca 2016) z dopisom, št. 3816-5/2016/67 z dne 13. 4. 2016, pozvala, da ta podatek zaradi izdaje odločbe o odmeri plačila sporoči. Iz vročilnice, ki se nahaja v spisu, nadalje izhaja, da je tožnik poziv prejel 15. 4. 2016, kot kaže lastnoročno izpisan datum in lastnoročen podpis na vročilnici, s katero je bil poziv poslan tožniku. Sodišče tako sodi, da je bila vročitev poziva opravljena v skladu s tretjim odstavkom 91. člena ZUP, saj je bil poziv (dokument) fizično vročen uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov, na naslovu tožnika. Če temu ne bi bilo tako, vročevalec poziva ne bi mogel vročiti (oziroma ga ne bi vročil), saj bi lahko oseba, ki je (očitno) pošiljko sprejela, njen sprejem odklonila, če dokumenta ne bi smela oziroma mogla sprejeti.

11. Kot je tudi navedlo Vrhovno sodišče v zadevi, I Up 300/2012 z dne 14. 6. 2012, je sporočilo o prispelem pismu javna listina, ki dokazuje odločilna procesna dejstva in je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar je v tem primeru dokazno breme na strani tistega, ki to dokazuje. Glede na trditev tožnika, da poziv ni bil vročen pooblaščeni osebi za sprejem pisanj, brez predložitve kakršnegakoli dokaza za to trditev, pa tožnik tega bremena ni izpolnil. 12. Ker pa je bil poziv tožniku pravilno vročen in ker se tožnik tudi na ta poziv v danem roku ni odzval, je toženka imela podlago, da je za odmero letnega plačila uporabila celoten prihodek tožnika, pridobljen po podatkih AJPES-a, in je zato izpodbijana odločba zakonita.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

14. Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne.