Jedro

Ob pravilnem dejanskem zaključku, da je vsebina pisma objektivno žaljiva za tožnika, in da je tožnikoma nastala nematerialna škoda zaradi toženkinega pisma, se toženka ni mogla ekskulpirati svoje odškodninske odgovornosti zgolj s trditvijo, da s pismom ni imela namena žaliti tožnikov.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke in pritožba tožene stranke se zavrnejo in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Tožeči stranki in tožena stranka nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:da je toženka dolžna plačati prvi tožnici M. L. odškodnino v znesku 250.000,00 SIT z obrestmi od 01.01.2002 do 27.12.2005 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.12.2005 dalje pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (I. odst. 1. tč. izreka),da se zavrne zahtevek prve tožnice za plačilo odškodnine za nadaljnjih 250.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih 250.000,00 SIT od vložitve tožbe 17.07.2001 do 31.12.2001 ter od 01.01.2002 do 27.12.2005 za plačilo višjih zahtevanih obresti od prisojenih (II. odst. 1. tč. izreka),da je toženka dolžna plačati drugemu tožniku A. L. odškodnino v znesku 150.000,00 SIT z obrestmi od 01.01.2002 do 27.12.2005 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.12.2005 pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (I. odst. 2. tč. izreka), da se zavrne zahtevek drugega tožnika za plačilo nadaljnjih 350.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine 150.000,00 SIT od vložitve tožbe 17.07.2001 do dne 31.12.2001 ter od 01.01.2002 do 27.12.2005 za plačilo višjih zahtevanih obresti od prisojenih (II. odst. 2. tč. izreka),da je toženka dolžna tožnikoma nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 38.432,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.Tožnika in toženka so s pravočasnimi pritožbami izpodbijali sodbo sodišča prve stopnje, na nasprotno pritožbo pa niso odgovorili. Tožnika sta izpodbijala zavrnilni del sodbe (II. odst. 1. tč. izreka in II. odst. 2. tč. izreka) ter odločitev o stroških postopka (3. tč. izreka) in pri tem uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala sta ugoditev njunima pritožbama in spremembo napadene sodbe tako, da pritožbeno sodišče ugodi tožbenemu zahtevku tudi v izpodbijanem zavrnilnem delu, toženki pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere teh do plačila. Navajala sta, da je sodišče prve stopnje bistveno podcenilo njuno nepremoženjsko škodo, premalo je upoštevalo načelo individualizacije odškodnine. Neutemeljeno je štelo, da je tožnica soprispevala, saj je zgolj povprašala toženko po vzrokih za odločitev, kar ne more predstavljati prepovedano škodljivo ravnanje, ki pomeni njen soprispevek. Ni res, da tožnika nista bila prizadeta v časti, kjer je vsebina pisma neresnična, bila sta globoko prizadeta prav zaradi tega, saj prizadene trditev, ki ni resnična. Protispisna je trditev, da sporno besedilo ni bilo dostopno javnosti, saj je bila toženka seznanjena z zahtevo za sodno varstvo sinovih pravic, obravnavanje te zadeve je v sodnem postopku, ki je javen. Toženka se tožnikoma ni opravičila, z načinom pravdanja je poglabljala že prej prizadejano žalitev, v finančnem pogledu tožnika s prisojeno odškodnino nista pridobila ničesar. Sodno varstvo po Ustavi Republike Slovenije mora biti učinkovito pravno varstvo, z izpodbijano sodbo vsebinsko ni dano adekvatno varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, saj ni bila priznana človeka dostojna odškodnina. Tožnikoma je obravnavani škodni dogodek povzročil najtežjo psihično stresno situacijo v njunem življenju, tožnica je tudi zato tako močno duševno trpela in tudi takrat, ko je morala v zvezi z bolniškim staležem nadrejenim v šoli, kjer je zaposlena, pojasniti, zakaj je tako žalostna in zakaj ne more nadaljevati z izvrševanjem nujnih delovnih obveznosti na delovnem mestu. Tožnica ob tem ni mogla mimo tega, da ne bi sodelavkam odkrito pojasnila vzroke svoje prizadetosti in dela nezmožnosti. Tožnika se ne strinja niti z odločitvijo o stroških postopka. Glede na dejstvo, da je pretežni del pravde odpadel na ugotavljanje pravnega temelja, tožnikoma glede na določbo III. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) gredo vsi stroški postopka. Tožnika vsekakor nista kriva za nastale visoke stroške postopka, zlasti pa tudi nista pretirano ovrednotila svoje nepremoženjske škode. Zgolj zaradi ugotavljanja višine pravične odškodnine niso nastali posebni stroški postopka, sodišče pa je pri odmeri za prvo obdobje do uveljavitve nove odvetniške tarife (OT) z dne 11.07.2003 napačno uporabilo OT in je tožnikoma priznalo manj stroškov, kot jo je določala takratna veljavna OT. Tožnika menita, da sta upravičena do vseh priglašenih stroškov postopka, razen glede očitno pomotno priglašenih stroških pripravljalnega spisa z dne 23.04.2004. Toženka pa je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu (to je v I. odst. 1. tč. in I. odst. 2. tč. izreka) in glede odločitve o stroških (to je glede 3. tč. izreka). Pri tem je uveljavljala vse tri pritožbene razloge po I. odst. 338. čl. ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke in ji naloži v plačilo vse stroške tožene stranke. Podredno pa je predlagala razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je bilo nesporno ugotovljeno, da je dopis sestavil toženkin partner, toženka ni bila avtorica, ni bila storilec, ne more biti povzročitelj škodnega dogodka in ne more biti odgovorna za eventuelno žaljivost teksta, ki ga je prebrala in podpisala, ni imela namena žaliti tožnikov, naslovljen je bil na odvetnika in ni mogla vedeti, da ga bo ta posredoval tožnikoma, ni imela v zavesti, da bi lahko razžalil tožnika in ni soglašati s tezo, da bi morala tožnica vedeti, da bo ta dopis predmet nove pravde. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo sokrivdo prve tožnice, ni pa določilo le-te v deležu, zato v tem delu sodba nima razlogov in je s tem storjena bistvena kršitev določb postopka. Prva tožnica se je sama predhodno s svojim angažmajem spravila v stresno situacijo, sama je izzvala dopis, če se ne bi vmešala, tega ne bi bilo, zato je za presojo sokrivde tožnice pomembno, ali je bilo njeno ravnanje objektivno primerno in normalno, po toženkinem mnenju ni bilo, saj če se kdo vmešala, mora neprijetnosti vzeti v zakup. Prva tožnica se je v postopku tudi žaljivo obnašala do toženke, če se je tako vedla pred sodiščem, ne more biti dvoma, da se je tako vedla tudi v telefonskih razgovorih z njo. V dopisu ni šlo za objektivno žaljivo pisanje, takšnega značaja ni imelo kompletno inkriminirano pisanje, ki ga je sodišče prve stopnje izpostavilo kot poseg v zasebnost tožnikov na žaljiv način, ni mogel povzročiti posledic, kot jih je ugotovilo sodišče, ni bilo utemeljene dejanske in pravne podlage za odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve. Dokazi niso izkazali, da je bilo sporno pisanje tako obremenilen življenjski dogodek, ki je z vidika psihične stroke upravičeno rezultiral zatrjevane posledice pri tožnikih, reakcija tožnikov – takojšen odhod k zdravniku – je bila neobičajna, objektivno ni šlo za hudo psihično travmo. Zahteva tožnikov je v nasprotju z naravo in namenom odškodnino za negmotno škodo. Tudi odločitev o stroških postopka ni pravilna, saj sodišče v stroških toženke ni zajelo stroškov za izvedenca v znesku 184.750,00 SIT. Ni bilo upravičenih razlogov za takšno ravnanje glede na izid spora, saj je dejstvo, da je bil uspeh pravdnih strank 40 proti 60, zato ni logično, da bi toženka še doplačevala stroške postopka tožeči stranki.

Pritožbe niso utemeljene.

O neutemeljenosti toženkine pritožbe.

Ne drži pritožbena trditev, da je bilo pred sodiščem prve stopnje kot nesporno ugotovljeno dejstvo, da je avtor pisma toženkin partner. Ob dejstvu, da je toženka že v odgovoru na tožbo priznala dejstvo, da je pismo prebrala in podpisala, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pismo poslala toženka. Dejstvo, da je pismo sestavil njen partner, glede na navedeno ni odločilno in ni nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker tega dejstva sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo. Pravno nepomembno in zato neupoštevno je, da toženka s pismom ni imela namena žaliti tožnikov. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je odločilno za ugotovitev obstoja toženkine odškodninske odgovornosti dejstvo, da je pismo poslala in ga naslovila na pooblaščenca sina tožnikov, da ga je torej posredovala tretjemu in sta ga tožnika prebrala, ker jima ga je pokazal njun sin. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo dejstva oz. očitalo toženki, da bi morala vedeti, da bo pismo predmet nove pravde. S pritožbo je mogoče izpodbijati dejanske in pravne zaključke sodišče prve stopnje, ne pa polemizirati s stališči nasprotne stranke, zato je takšna pritožbena trditev brezpredmetna oz. neupoštevna. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pritožbene graje, da sodba nima razlogov glede toženkine krivde in da je zato storjena bistvena kršitev postopka. Sodišče prve stopnje je poleg dejstev, da je toženka poslala pismo tretjemu, in da sta tožnika prebrala, ugotovilo tudi odločilno okoliščino (na strani 8, II. odstavek), to je, da pismo pomeni poseg v zasebnost obeh tožnikov, da je v pismu na žaljiv način izraženo toženkino mnenje o tožnikih kot starših, česar ni bila upravičena storiti, četudi je menila, da je njeno mnenje pravilno. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je zapisano besedilo, ki sta ga kot žaljivega zatrjevala tožnika in ga je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijano sodbo in tudi dokazno ocenilo kot žaljivo za tožnika kot starša, objektivno žaljivo za tožnika, saj nedvoumno izraža negativno vrednostno sodbo o tožnikih kot starših. Ugotovljeno je torej odločilno dejstvo, da je pismo za tožnika objektivno žaljivo in sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožnikoma dejansko nastala nematerialna škoda zaradi toženkinega pisma, to dejstvo potrjuje namreč izvedensko mnenje izvedenca psihiatra in s tem je ugotovljena tudi vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo vse odločilne okoliščine za obstoj toženkine odškodninske odgovornosti. Ob pravilnem dejanskem zaključku, da je vsebina pisma objektivno žaljiva za tožnika, se toženka ni mogla ekskulpirati svoje odškodninske odgovornosti zgolj s trditvijo, da s pismom ni imela namena žaliti tožnikov, da za njuno škodo torej ni kriva. Sodišče prve stopnje sicer ni navedlo pravne podlage za temelj toženkine odškodninske odgovornosti, to je določbe I. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), je pa pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za pravilen sklep o utemeljenosti zahtevka po temelju, zato ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, da je prva tožnica samoiniciativno, brez sinovega pooblastila posredovala (pred tem, ko je toženka poslala pismo z žaljivo vsebino) v delovno pravnem razmerju med odraslim sinom in toženko. To dejstvo ni izpodbijano. Dalje je sodišče prve stopnje v sodbi zapisalo tudi, da je pri odmeri denarne odškodnine upoštevalo to ravnanje prve tožnice kot njen soprispevek, potem pa v nadaljevanju ni pojasnilo, kako je soprispevek upoštevalo pri višini denarne odškodnine. Zapisalo je le, da je glede na dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti njunih duševnih bolečin, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenca in izpovedi tožnice, ki ji je verjelo, določilo 250.000,00 SIT denarne odškodnine kot pravično odškodnino za ugotovljeno nematerialno škodo, ki jo je pretrpela prva tožnica in ji je toliko tudi dejansko prisodilo. Pritožbeno sodišče meni, da sodba ima potrebne razloge glede višine prisojene denarne odškodnine, zaključek o obstoju sokrivde prve tožnice za nastalo škodo pa je materialnopravno zmoten. Pritožbeno sodišče se ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da nekdo zaradi lastnega ravnanja za koristi drugega, za katero nima ustreznega pooblastila, mora sam trpeti svojo nepremoženjsko škodo, ki mu jo je pri tem povzročil tretji. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje določen znesek pravične odškodnine 250.000,00 SIT prvi tožnici tudi prisodilo, pa sodišče prve stopnje svojega zmotnega pravnega zaključka o obstoju sokrivde prve tožnice pri prisoji denarne odškodnine ni upoštevalo, torej ji je pravilno prisodilo celotno določeno pravično odškodnino. Toženkina pritožba je zato neutemeljena v delu, ko očita sodišču prve stopnje storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako pa je neutemeljena v delu, ko zatrjuje, da je prva tožnica sama izzvala toženkino pismo s svojim vmešavanjem v delovno pravno razmerje med svojim sinom in toženko. Glede na obrazloženo pa presoja o objektivni primernosti ravnanja prve tožnice ni pravno relevantna. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da se je prva tožnica s predhodnim lastnim angažiranjem sama spravila v stresno situacijo. Sodišče prve stopnje je sprejelo mnenje izvedenca in dopolnitev tega mnenja, nanj toženka ni imela pripomb. Izvedenec pa se je na takšne trditve toženke v mnenju, ko je bil zaslišan kot izvedenec (l. št. 135) skliceval na svoje predhodno izdelano mnenje pod tč. 7 II. odst. (l. št. 68) in poudaril še, da je sporni tekst imel od trenutka, ko je prišel do tožnikov, učinek stresogenega dejavnika in da je bil sporni tekst v tem primeru sprožilni dejavnik (tako tudi v dopolnilnem mnenju na listni številki ...). Predmet obravnavanja v tem pravdnem postopku je bila le sporna vsebine pisma z dne 17.02.2001, zato pritožbeno zatrjevano žaljivo obnašanje prve tožnice v pravdnem postopku ni pravno pomembno dejstvo.

Trditev, da je odhod k zdravniku pomenil neobičajno reakcijo tožnikov na vsebino pisma, ni utemeljena ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra, da sta oba tožnika utrpela zaradi spornega pisma akutno stresno reakcijo, ki se uvršča med reakcijo na hud stres in prilagoditvene motnje oz. gre za prehodno motnjo, ki se razvije kot odziv na izjemne telesne ali duševne obremenitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako objektivno ugotovljenih posledic utemeljeno verjelo tožnikoma, da sta trpela duševne bolečine zaradi razžalitve in z dokazno oceno sodišča prve stopnje se strinja tudi pritožbeno sodišče, ker je obrazložena in prepričljiva.

Višina prisojene odškodnine ni izrecno izpodbijana, uraden preizkus pa je pokazal, da je za oba tožnika določena pravična denarna odškodnina glede na vse ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine primera in je tudi v skladu s čl. 200 ZOR. Prisojena denarna odškodnina v višini 250.000,00 SIT prvi tožnici in 150.000,00 SIT drugemu tožniku po presoji pritožbenega sodišča ni v nasprotju z naravo in namenom odškodnine za nematerialno škodo, saj gre za znesek, ki glede na višino predstavlja lahko zgolj zadoščenje, ne pa kakršenkoli pridobitni namen.

Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljena pritožba toženke tudi v delu glede stroškovne odločitve. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ob dejstvu, da je bil sporen tudi temelj zahtevka, so bili stroški za izvedenca psihiatra potrebni in neodvisni od pravdnega uspeha, saj je bilo izvedensko mnenje potrebno kot dokaz za ugotovitev vzročne zveze med ravnanjem toženke in škodo tožnikov in tako stališče ni v nasprotju z določbo II. odst. 154. čl. ZPP, ki govori za primer delnega uspeha v pravdi o povrnitvi ustreznega dela stroškov in ne o povrnitvi uspehu sorazmernega dela stroškov.

Glede na vse obrazloženo je pritožba toženke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (353. čl. ZPP).

O neutemeljenosti pritožbe tožnikov: Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vse dejansko ugotovljene okoliščine primera in subjektivno doživljanje tožnikov pravilno ovrednotilo in je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje bistveno podcenilo nepremoženjsko škodo tožnikov in premalo upoštevalo načelo individualizacije odškodnine. Glede na vsa ugotovljena dejstva o trajanju in intenzivnosti duševnih bolečin tožnikov, ki sta jih trpela zaradi žaljive vsebine toženkinega pisma, pri čemer njune duševne bolečine niso bile niti enako intenzivne niti enako dolgotrajne, jima je sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino.

Glede pravno zmotnega zaključka sodišča prve stopnje o sokrivdi prve tožnice se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev, ki jo je podalo že zgoraj v zvezi s pritožbenimi trditvami toženke in meni, da je v tem delu pritožba tožnikov sicer utemeljena. Ker pa, kot je bilo že obrazloženo zgoraj, sodišče prve stopnje pri prisoji višine denarne odškodnine soprispevka dejansko ni upoštevalo, pritožbeno sodišče odločitve o višini prisojene odškodnine ni spremenilo.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi zavedanja tožnikov o neresničnosti trditev v pismu zaradi takih trditev, ki so sicer bile ugotovljene kot objektivno žaljive, ni bila prizadeta tudi njuna čast. Razžalitev časti je namreč vsako dejanje, s katerim drugi nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled, ga hoče osmešiti, torej resničnost trditev ni odločilno dejstvo, ki bi vplivalo na subjektivni občutek oškodovanca, da je prizadeta njegova čast. Razžalitev je s spornim pismom bila ugotovljena, vsaka razžalitev pa pomeni prizadetost razžaljenega na področju časti in dobrega imena, kar izhaja že iz besedila določbe čl. 200 ZOR: “... razžalitve dobrega imena in časti, ...”, ker pa je nematerialna škoda v obliki duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti enotna oblika škode, zmoten zaključek sodišča prve stopnje ni vplival na višino določene odškodnine za to obliko škode.

Predmet obravnavanja v tej pravdi je bila le sporna vsebina pisma z dne 17.2.2001, zato trditve tožnikov, da se toženka ni opravičila in da je z načinom pravdanja še poglabljala že prej prizadejano žalitev, niso bile pravno relevantne trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti niso pravno relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe.

Finančni efekt pravdanja ni cilj pravde za prisojo pravične denarne odškodnine za utrpelo nematerialno škodo. Zato višina nastalih pravdnih stroškov ali finančni učinek dela v časovni enoti ne vpliva na višino odmerjene oziroma prisojene denarne odškodnine, podlaga za določitev denarne odškodnine je zgolj ugotovljena prizadetost pravno varovane dobrine. Za nematerialno škodo se prizna le pravična odškodnina, ki je zakonski inštitut, inštituta “človeka dostojna odškodnina” zakon ne pozna, zato je pritožba tožnikova v tej smeri povsem neutemeljena.

Pritožbena trditev o psihičnem trpljenju prve tožnice takrat, ko je morala v zvezi z bolniškim staležem nadrejenim pojasniti, zakaj je tako žalostna in zakaj ne more opravljati dela na delovnem mestu in da ni mogla, da tudi sodelavkam ne bi pojasnila vzroka svoje prizadetosti in dela nezmožnosti, se vse pritožbene novote v smislu določbe I. odst. 337. čl. ZPP in jih zato pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov tožnikom za pooblaščenčeva opravila do uveljavitve nove odvetniške tarife z dne 11.7.2003 priznalo manj stroškov, kot je določala takrat veljavna odvetniška tarifa (OT, Ur. l. RS 7/95 in 49/2000). Za opravila do 11.7.2003 je res veljala druga odvetniška tarifa, kot po tem datumu, vendar sta tožnika spregledala dejstvo, da sta v tej pravdi iztoževala vsak 500.000,00 SIT odškodnine iz iste dejanske in pravne podlage. Glede na določbo 11. čl. OT veljavne v času do 11.7.2001, pa se pooblaščencu za zastopanje več strank skupna ocena opravil zviša za 10 %. Zato je sodišče prve stopnje v točkah pravilno ovrednotilo opravila sestavo tožbe in vsa nadaljnja do vključno 16.4.2003, ko je upoštevalo vrednost spora 500.000,00 SIT in za sestavo odškodninskega zahtevka, tožbe, prvega pripravljalnega spisa ter pristop na prvi narok za glavno obravnavo priznalo pooblaščencu nagrado 300 točk, za pristop na drugi narok pa 75 % oziroma 225 točk. Navedlo pa je napačno pravno podlago, saj so pravilna pravna podlaga: za odškodninski zahtevek po tar. št. 32 v zvezi s tar. št. 13/1 (OT, Ur. l. RS 7/95 in 49/2000) 300 točk, za sestavo tožbe po tar. št. 13/1 300 točk, za sestavo prvega pripravljalnega spisa po tar. št. 14/1 300 točk, za sestavo drugega pripravljalnega spisa po tar. št. 14/2 225 točk in za pristop na prvi narok po tar. št. 15/1 300 točk. Torej je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno odvetniško tarifo za odvetnikova opravila, je pa navedlo napačno OT, vendar je odločitev kljub temu pravilna, pritožba pa ni utemeljena.

Glede na obrazloženo, je neutemeljena tudi pritožba tožnikov, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v po tožnikih izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče sicer paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Niti tožnika niti toženka niso uspeli s svojimi pritožbami izpodbiti pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje, zato morajo nositi vsak svoje stroške pritožbenega postopka. Takšna odločitev temelji na določbi I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP.