Jedro

Tožnik v pritožbi navaja, da je že v času do škodnega dogodka opravljal dejavnost samostojnega podjetnika in da je v tistem času iz te dejavnosti pridobival višje prihodke kot po škodnem dogodku. To bi lahko bilo ključno pri odločitvi o višini odškodnine, vendar tožnik tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, zato sodišče prve stopnje teh dejstev ni moglo ugotoviti.

Brez kakršnekoli trditvene podlage tožnika o višini škode zaradi izpada dohodka, ki naj bi mu nastajala v času čakanja na delo doma, sodišče prve stopnje samo - ne glede na razpolaganje z listinami, iz katerih izhaja dogovorjena plača tožnika - višine škode ne more ugotoviti.

Izrek

I. Pritožbi prve toženke zoper IV. in V. točko izreka sodbe se v celoti ugodi, pritožbi prve toženke zoper VI. točko izreka sodbe in pritožbi druge toženke pa se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe, popravljene s sklepom o popravi, delno spremeni tako, da se v točkah IV do VII na novo glasi: „IV. Druga toženka je dolžna v roku 15 dni plačati za tožnika stroške postopka v višini 433,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. 01100-6370501417, sklic na št. ...

V. Druga toženka je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku stroške postopka v višini 92,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti.

VI. Tožnik je dolžan v roku 15 dni plačati prvi toženki stroške postopka v višini 15.561,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti.

VII. Tožnik je dolžan v 15 dneh plačati drugi toženki stroške postopka v višini 1.676,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti.“

II. V preostalem se pritožbi toženk in v celoti pritožba tožnika zavrnejo in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe, popravljene s sklepom o popravi.

III. Tožnik in druga toženka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 13. 4. 2021 (I. točka izreka). S sodbo je naložilo toženkama, naj nerazdelno plačata tožniku 8.095,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za znesek tekočega meseca do plačila, in sicer v obdobju od 1. 4. 2017 do 31. 12. 2017 od vsakomesečnega zneska 154,83 EUR, v obdobju od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 od vsakomesečnega zneska 55,88 EUR, v obdobju od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019 od vsakomesečnega zneska 197,38 EUR, v obdobju od 1. 1. 2020 do 30. 11. 2020 od vsakomesečnega zneska 239,62 EUR, v obdobju od 1. 12. 2020 do 30. 4. 2021 od vsakomesečnega zneska 200,27 EUR in od 18. 5. 2021 od zneska 25,84 EUR (II. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek zoper obe toženki na nerazdelno plačilo zneska 6.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nerazdelno plačilo vsakomesečnih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer zneskov v višini 444,22 EUR v obdobju od 1. 4. 2017 do 31. 12. 2017, v višini 543,17 EUR v obdobju od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018, v višini 401,67 EUR v obdobju od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019, v višini 359,43 EUR v obdobju od 1. 1. 2020 do 30. 11. 2020, v višini 398,78 EUR v obdobju od 1. 12. 2020 do 30. 4. 2021, na nerazdelno plačilo 479,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na nerazdelno plačevanje mesečne rente v znesku 505,38 EUR neto do 18. dne v mesecu za tekoči mesec od vključno junija 2021, dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji (III. točka izreka). Odločilo je, da sta toženki dolžni za tožnika plačati na račun sodišča prve stopnje stroške postopka v višini 3.930,78 EUR (IV. točka izreka) in tožniku v višini 1.038,24 EUR (V. točka izreka), tožnik pa je dolžan prvi toženki plačati stroške v višini 9.339,82 EUR (VI. točka izreka) in drugi toženki v višini 1.021,84 EUR (VII. točka izreka). S sklepom o popravi je v II. točki izreka sodbe popravilo znesek 8.095,60 EUR na znesek 7.922,80 EUR in znesek 55,88 EUR na znesek 41,48 EUR, v IV. točki izreka sodbe znesek 3.930,78 EUR na znesek 3.917,74 EUR, v V. točki izreka sodbe znesek 1.038,24 EUR na znesek 1.034,79 EUR, v VI. točki izreka sodbe znesek 9.339,82 EUR na znesek 9.365,39 EUR in v VII. točki izreka sodbe znesek 1.021,84 EUR na znesek 1.024,64 EUR.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (III. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (IV. do VII. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu izgubljenega dobička v času od aprila 2017 do aprila 2021 zmotno upoštevalo njegov prihodek iz dejavnosti samostojnega podjetnika. Nesporno je, da je to dejavnost opravljal tudi v času pred škodnim dogodkom in v tistem času pridobival višje prihodke. Zaradi škodnega dogodka je bil prikrajšan tako pri dohodkih iz delovnega razmerja kot pri dohodkih iz dejavnosti samostojnega podjetnika. Sodišče prve stopnje je ravnalo pristransko, ker pri presoji utemeljenosti navedb toženk ni upoštevalo poslovnega izida samostojnega podjetnika, pri presoji tožnikovih navedb pa je te podatke upoštevalo. Razlogi sodbe glede izgube dohodka v času od 5. 5. 2021 dalje so sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je razpolagalo s tožnikovo pogodbo o zaposlitvi, iz katere je razvidna osnovna bruto plača, in s podatkom o njegovi neto plači pred škodnim dogodkom, zato bi lahko samo izračunalo neto znesek 20 % prikrajšanja. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti sodišče prve stopnje ni upoštevalo listin, izjav prič in ugotovitev izvedenca, ki potrjujejo tožnikove navedbe. Priča A. A. je enako kot tožnik izpovedal, da se s pozicijsko zanko ne vpenja v košaro, kar je potrdil tudi izvedenec. Sodišče prve stopnje ju je neutemeljeno ocenilo za neverodostojna. Iz izpovedi prič B. B. in C. C. izhaja, da se v košari do škodnega dogodka ni privezovalo, saj ni bilo na voljo ustreznih pripomočkov. Izpostavlja ugotovitev izvedenca, da je bilo v košari v času škodnega dogodka le eno uho. Ni res, da tožnik ni prerekal, da mu je bila zagotovljena vsa varnostna oprema. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženki se pritožujeta zoper odločitev o stroških postopka, in sicer prva toženka zoper IV. do VI. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, druga toženka pa zoper IV., V. in VII. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obe navajata, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da je treba pri odločitvi o stroških postopka upoštevati uspeh tožnika tako po temelju kot po višini. Sodišče prve stopnje je napačno izračunalo uspeh vsake od strank. Upoštevalo je nepravilno vrednost spornega predmeta v novem sojenju. Uspeh tožnika po višini je znašal le 7,8 % in ne 50,42 %. Uspeha ni mogoče upoštevati glede na posamezno fazo posebej, saj so bile vrednosti spornega predmeta za vsako stranko različne. V novem sojenju se dokazni postopek glede temelja ni več izvajal, uspeh tožnika pa v tem delu znaša le 9,3 %. Vrednost spornega predmeta je bila v novem sojenju zaradi spremembe tožbe 87.043,00 EUR in ne 41.218,96 EUR. Ker je imel tožnik priznano BPP, bi moralo sodišče prve stopnje njegove stroške odvetniških storitev znižati za 50 %. Sodišče prve stopnje je napačno upoštevalo vrednost točke v višini 0,60 EUR, saj je tožnikov pooblaščenec stroške, ki so nastali po BPP, priglasil v 15 dneh po opravljeni storitvi. Druga toženka navaja še, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo povračila stroškov poštnin in detektiva, ki so bili ustrezno priglašeni. Toženki predlagata, da pritožbeno sodišče njunima pritožbama ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da odloči, da je tožnik dolžan prvi toženki oziroma drugi toženki povrniti vse stroške postopka, podredno pa, naj ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Druga toženka priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik podaja odgovor na pritožbo druge toženke, druga toženka pa odgovor na pritožbo tožnika. Oba prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in pritožbenemu sodišču predlagata, da zavrne pritožbi kot neutemeljeni. Druga toženka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi toženk sta delno utemeljeni, pritožba tožnika ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe, popravljene s sklepom o popravi, v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o zavrnitvi višjega odškodninskega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo materialno pravo le pri odločitvi o stroških postopka.

7. Sodišče prve stopnje je tožniku s sodbo opr. št. I Pd 339/2015 z dne 29. 4. 2019 prisodilo 295,50 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 11.342,01 EUR odškodnine za premoženjsko škodo ter zakonske zamudne obresti, v preostalem je tožbeni zahtevek za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zavrnilo. Presodilo je, da je prva toženka objektivno odgovorna za škodo, da znaša soprispevek tožnika 60 %, pri prisojeni višini odškodnine pa je upoštevalo, da je druga toženka tožniku pred vložitvijo tožbe iz naslova zavarovanja odgovornosti plačala 15.424,50 EUR odškodnine. Na pritožbo tožnika in druge toženke1 je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 14/2020 z dne 26. 2. 2020 prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo na 8.225,50 EUR in za premoženjsko škodo na 13.231,09 EUR ter ustrezno prilagodilo odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. Presodilo je, da znaša soprispevek tožnika le 50 % in da je treba višje odmeriti posamezne postavke odškodnine za nepremoženjsko škodo. Razveljavilo je zavrnilni del prvostopenjske sodbe glede plačila premoženjske škode v znesku 6.400,00 EUR in plačevanja mesečne rente ter odločitev o stroških postopka, ki jih je dolžna plačati druga toženka tožniku in ki jih je tožnik dolžan plačati prvi toženki. Po reviziji toženk je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 46/2020 z dne 27. 10. 2020 spremenilo sodbo pritožbenega sodišča, s katero je bila na pritožbo tožnika spremenjena prvostopenjska sodba (tj. zvišana odškodnina), in sicer tako, da je bila ta potrjena. Presodilo je, da je bila pravilna presoja sodišča prve stopnje o odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo in o obsegu tožnikovega soprispevka. Sodišče prve stopnje je sedaj z izpodbijano sodbo odločilo še o delu tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo zaradi izpada dohodka in o rentnem zahtevku (o zahtevkih, o katerih zaradi razveljavitvenega sklepa še ni bilo odločeno). O preostalem delu odškodninskega zahtevka je že pravnomočno odločeno.

8. Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela za prvo toženko dne 27. 7. 2010, ko je skupaj z A. A. v dvižni košari vozila na višini približno petih metrov opravljal menjavo lesenih drogov elektro napeljave. Kovinska košara se je obrnila za približno 180 stopinj, zato sta tožnik in sodelavec, ki nista bila privezana, padla iz nje. Čeprav je stališče, da je prva toženka objektivno odgovorna za škodo (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – v zvezi s prvim odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), in da je tožnik k nastanku škode prispeval v obsegu 60 % (tretji odstavek 153. člena OZ), potrdilo Vrhovno sodišče RS, tožnik v obravnavani pritožbi ponovno podaja navedbe v zvezi s temeljem – skoraj povsem enake, kot jih je navedel že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 339/2015 z dne 29. 4. 2019. 9. Z očitanima bistvenima kršitvama določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki ureja prosto dokazno oceno, in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik v pritožbi po vsebini oporeka dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje in uveljavlja drug pritožbeni razlog – zmotno (in nepopolno) ugotovljeno dejansko stanje. Ta pritožbeni razlog ni podan; sodišče prve stopnje je vsa bistvena dejstva za presojo temelja odškodninske odgovornosti toženk ugotovilo pravilno in popolno, pri čemer je po svojem prepričanju odločilo, katera dejstva je štelo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja. Svojo dokazno oceno je natančno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe (točke 22 do 29 obrazložitve).

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe izčrpno pojasnilo, zakaj ni sledilo izvedenskemu mnenju v delu, v katerem je sodni izvedenec navedel, da varovanje v košari s pozicijsko zanko ni bilo dovoljeno. Pravilno je kot ključno izpostavilo, da bi način pripenjanja, kot ga je izbrala in o njem poučila svoje delavce prva toženka, torej s pozicijsko zanko, preprečil škodni dogodek (tožnikov padec iz košare). Prva toženka je tožnika poučila o tem, da se je treba pripeti v košari, pri čemer je imel za to zagotovljeno pozicijsko vrv. Takšno pripenjanje je bilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tehnično mogoče, tako z uporabo karabina kot brez, predvsem pa bi preprečilo škodni dogodek oziroma poškodbe, ki jih je utrpel tožnik.

11. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo izpovedi priče A. A., da je bilo pripenjanje v košaro s pozicijsko zanko prepovedano in da sta prepoved izrekla varnostna inženirja D. D. in E. E., delavci so se pripeli šele na mestu dela, ko so zapustili košaro. Pravilno je kot bistveno izpostavilo, da drugačna dejstva izhajajo iz izpovedb drugih zaslišanih prič (D. D., E. E., B. B., F. F., pa tudi C. C.), priča A. A. pa je svojo izpovedi spremenil, predvsem ob soočenju s pričo E. E., kot je natančno obrazloženo v izpodbijani sodbi. Prvič je izpovedal, da sta mu varnostna inženirja prve toženke prepovedala pripenjanje s pozicijsko zanko, drugič pa o tem ni bil več prepričan, podobno je izpovedal o obstoju ušes v košari in tako dalje. Takšno spreminjanje izpovedi ji odreka verodostojnost, pri čemer tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja na pristranskost prič D. D. in E. E., saj so njuni izpovedi potrdile tudi druge priče, ki pa jim zainteresiranosti za izid te pravde ni mogoče očitati.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo pričam D. D. in E. E., ki sta izpovedala o dveh ušesih v košari, o tem dejstvu je pravilno sklepalo iz predloženih fotografij košare, ki so priložene izvedenskem mnenju. Pravilno je upoštevalo, da je bila košara, iz katere je padel tožnik, periodično pregledana in vzdrževana, nazadnje približno en mesec pred škodnim dogodkom, pa tudi vsebino zapisnika Zavoda G., iz katerega ne izhaja, da bi bila navodila nejasna glede pripenjanja v košari ali da pripenjanje v košari ne bi bilo mogoče. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj sta vijaka ušes različnih barv oziroma različno obrabljena, predvsem pa je pravilno utemeljilo, da pravzaprav ni bistveno, ali je že proizvajalec vgradil dve ušesi ali pa je le enega, drugega pa je dodala prva toženka, ampak je bistveno, ali sta bili obe ušesi vgrajeni v času škodnega dogodka. Da je bilo tako, sta po pravilni oceni izvedenih dokazov s strani sodišča prve stopnje toženki dokazali.

13. Priča B. B. je, kot je povzelo sodišče prve stopnje, izpovedal, da so bili poučeni, da se morajo pripeti v košari pri spustu in dvigu ter tudi, na kakšen način se morajo pripeti, sam se je vpenjal s pozicijsko zanko na rob košare, ker mu je bilo to lažje, je pa bila v košari zanka, ki je omogočala pripenjanje (uho). Takšni izpovedi tožnik v pritožbi daje pomen, ki ga nima, ko trdi, da se je priča B. B. pripenjal samoiniciativno. Enako velja glede izpovedi priče E. E., ki je izpovedal, da je bilo vsem delavcem na usposabljanju pokazano, kam se morajo pripeti. O samoumevnosti je priča E. E. izpovedal v povezavi z obstojem nalepk. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, obstoj opozoril (nalepk) zunaj in znotraj košare ni bistven za presojo soprispevka tožnika kot tudi ne za ugotavljanje, ali je tožnik vedel, kam se pripeti. Bistveno je, kot je prav tako pravilno utemeljilo (ugotovilo) sodišče prve stopnje, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za delo v košari, v okviru česar je bil poučen o tem, da se mora v košari pripeti in kako oziroma kam. Poleg izpovedi prič B. B. in E. E. je sodišče prve stopnje nadalje pravilno upoštevalo še izpoved priče C. C., ki se ni spomnil, ali so jim pokazati mesto v košari, kamor bi se pripeli, kot je razvidno iz obrazložitve. Ne glede na takšno izpoved priče C. C. je utemeljeno verjelo izpovedim prič D. D., E. E., B. B. in F. F., da so jim v okviru usposabljanja pokazali, kam v košari se morajo pripeti.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik priznal dejstvo, da mu je bila izročena varnostna oprema, vključno z varnostnim pasom (točka 17 obrazložitve), ne pa, da bi priznal dejstvo, da je bila to ustrezna varnostna oprema. Kot pravočasno je štelo trditev tožnika, da so šele po škodnem dogodku delavci prve toženke prejeli kavlje (karabine), s katerimi se pripne v uho v košaro. Prva toženka trditve o tem, da tožnik karabina ni prejel, ni prerekala z nasprotno trditvijo (da ga je), ampak je zatrjevala, da se je v uho pripenjalo na drugačen način (brez karabina). To je dokazala, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, predvsem na podlagi vsebine izvedenskega mnenja, da se je mogoče v uho v košari pripeti tako z kot brez karabina.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo za odločitev bistveno dejstvo, da tožnik, ki je bil o tem poučen v okviru teoretičnega in praktičnega usposabljanja, v košari ni bil pripet, čeprav je imel zagotovljen varnostni pas s pozicijsko zanko, ki je omogočal vpetje, v košari pa sta bili v ta namen dve ušesi. Če bi bil pripet, do poškodb, ki jih je utrpel v škodnem dogodku, ne bi prišlo. Ta dejstva so ob sicer ugotovljeni objektivni odgovornosti prve toženke na podlagi 149. in 150. člena OZ vodila do pravilne presoje o podanem 60 % soprispevku tožnika k nastali škodi.

16. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za odškodnino zaradi izgubljenega dohodka v času trajanja poklicne rehabilitacije od 1. 4. 2017 do 4. 5. 2021 v višini 599,05 EUR mesečno, in sicer do višine skupaj 7.922,80 EUR, v presežku za skupno 18.406,94 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri odločitvi je upoštevalo dobiček, pridobljen iz tožnikove dejavnosti samostojnega podjetnika v letih 2017, 2018 in 2019 (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel dejavnost registrirano od 3. 3. 2010 dalje), čemur tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje. V pritožbi navaja, da je nesporno, da je že v času do škodnega dogodka opravljal dejavnost samostojnega podjetnika in da je v tistem času iz te dejavnosti pridobival višje prihodke kot po škodnem dogodku. To bi lahko bilo ključno pri odločitvi o višini odškodnine, vendar je bistveno, da tožnik tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, zato sodišče prve stopnje teh dejstev ni moglo ugotoviti (kot nespornih oziroma na podlagi izvedenih dokazov), kar je tudi pojasnilo v točki 44 obrazložitve sodbe. Navedlo je, da tožnik na ugovor toženk, da mu v tem obdobju ni nastalo prikrajšanje pri dohodku zaradi pridobljenih dohodkov iz opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika, ni navajal (ugovarjal), da bi lahko (vsaj) takšen poslovni izid (dobiček) dosegel, čeprav bi opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi za prvo toženko, torej po rednem teku stvari, če škodnega dogodka ne bi bilo. V pritožbi neutemeljeno opozarja na pristranskost sodišča prve stopnje, ker ne bi smelo upoštevati navedb tožnika o poslovnem izidu iz dejavnosti, tako kot ni upoštevalo teh navedb toženk z utemeljitvijo, da poslovni izid ne upošteva odhodkov iz dejavnosti. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe takšna utemeljitev ne izhaja. Sodišče prve stopnje izkazov poslovnega izida, ki jih je predložila prva toženka (B1/63), ni upoštevalo, ker ti dokazi niso imeli opore v njenih trditvah, druga toženka pa je podala navedbe le o tožnikovih prihodkih, ne pa tudi o odhodkih oziroma dobičku. Tožnik je, nasprotno, navedel, kakšen dobiček oziroma izgubo iz dejavnosti je imel v letih od 2015 do 2019; sodišče prve stopnje je te podatke upoštevalo, ker jima toženki nista ugovarjali. Glede na to, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožnika, povsem enaka višina dobička/izgube pa je razvidna tudi iz omenjenih listin prve toženke, pritožbene navedbe tožnika niso utemeljene.

17. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev, da se zavrne tožbeni zahtevek za odškodnino zaradi izpada dohodka v času od 5. 5. 2021 do odločitve sodišča prve stopnje 14. 6. 2022 v višini 505,38 EUR mesečno. V tem času je bil tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje na čakanju na delo doma in je po neprerekanih navedbah tožnika prejemal 80 % nadomestilo plače glede na določbo drugega odstavka 138. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Čeprav je bilo med strankama sporno, ali bi prva toženka tožnika glede na vrsto poklicne rehabilitacije in sistemizacijo delovnih mest lahko razporedila na drugo delovno mesto, je zahtevek zavrnilo, ker tožnik višine škode v tem obdobju ni opredelil. Z jasnimi razlogi odločitve2 je obrazložilo, da tožnik kljub izrecnemu pozivu na naroku za glavno obravnavo ni navedel niti višine nadomestila, ki ga je prejemal, niti višine osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, da bi sodišče prve stopnje lahko ob upoštevanju določbe sedmega odstavka 137. člena ZDR-1 samo izračunalo višino prejetega nadomestila. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje višino prikrajšanja lahko izračunalo, saj je s pogodbo o zaposlitvi razpolagalo, kot je zapisalo v sodbi. Vendar brez kakršnekoli trditvene podlage tožnika o višini škode zaradi izpada dohodka, ki naj bi mu nastajala v času čakanja na delo doma, sodišče prve stopnje samo – ne glede na razpolaganje z listinami, iz katerih izhaja dogovorjena plača tožnika – višine škode ne more ugotoviti. Ni namreč gotovo, niti tega tožnik ni trdil, da je tožena stranka tožniku višino nadomestila izplačevala ob upoštevanju dogovorjene osnovne plače iz pogodbe o zaposlitvi. Za višino škode pa je bistveno ravno to: kolikšno nadomestilo je tožnik dejansko prejemal in ne, kolikšno nadomestilo bi mu po zakonski določbi v času čakanja na delo doma pripadalo.

18. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka vrednotilo tožnikov uspeh v tem sporu ločeno po temelju in po višini. Toženki v pritožbah utemeljeno nasprotujeta takšni odločitvi sodišča prve stopnje. Drugi odstavek 154. člena ZPP določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera torej sodišče lahko oceni uspeh stranke v postopku tudi na način, da posebej ovrednoti njen uspeh glede temelja in višine zahtevka ter nato izračuna aritmetično sredino obeh ocen. Vendar je novejša sodna praksa temu vse manj naklonjena, saj ima vsak denarni zahtevek svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožeča stranka (v celoti ali delno) uspe z zahtevkom po višini.3

19. Pri odločitvi o stroških postopka sodišče prve stopnje nepravilno ni ugotavljalo uspeha vsake od strank po posameznih fazah postopka (v prvotnem sojenju pred sodiščem prve stopnje, na pritožbeni in revizijski ravni ter v novem sojenju pred sodiščem prve stopnje), ampak je ugotavljalo le končni uspeh strank v tem sporu.

20. Toženki v pritožbah utemeljeno navajata, da je sodišče prve stopnje nepravilno določilo vrednost spornega predmeta v novem sojenju, in sicer v znesku 41.218,96 EUR. Tožnik je v novem sojenju zaradi podaljšanja poklicne rehabilitacije spremenil tožbo (pripravljalna vloga z dne 12. 4. 2021), tako da je poleg zahtevka za 6.400,00 EUR (ta se nanaša na izpad dohodka v času od škodnega dogodka dne 27. 7. 2010 do konca bolniškega staleža dne 19. 4. 2013) in rentnega zahtevka v višini 505,38 EUR mesečno postavil nov zahtevek za plačilo 50.320,20 EUR zaradi prikrajšanja pri plači v času poklicne rehabilitacije, tj. od 31. 3. 2017 do 4. 5. 2021. Za to obdobje tožnik namesto (prej postavljenega) zahtevka za uveljavljanje bodoče premoženjske škode po spremembi tožbe uveljavlja (nov) zahtevek za povračilo že nastale premoženjske škode zaradi izpada dohodka. Pri tem pa vrednosti spornega predmeta ni mogoče določiti le kot seštevka razlike med mesečnim zneskom 505,38 EUR in 599,05 EUR, kot je to storilo sodišče prve stopnje, saj tožnik ni povišal rentnega zahtevka, ampak uveljavlja poleg rentnega zahtevka še zahtevek za povračilo že zapadle premoženjske škode. Posledično je to treba upoštevati tudi pri določitvi vrednosti spornega predmeta, ki se za tak zahtevek določi ob upoštevanju vrednosti zahtevka kot takšnega (prvi odstavek 39. člena ZPP), medtem ko se vrednost spornega predmeta glede rentnega zahtevka določi po seštevku dajatev največ petih let (40. člen ZPP). V novem sojenju je tako vrednost spornega predmeta znašala seštevek zneskov: 6.400,00 EUR, 50.320,20 EUR in 30.322,80 EUR (60‑kratnik zahtevanega zneska rente), kar je skupaj 87.043,00 EUR.

21. Toženki v pritožbah uveljavljata, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.) tožniku stroške odvetniških storitev brezplačne pravne pomoči priznati le v višini polovice zneskov iz odvetniške tarife. Sodišče prve stopnje je to naredilo, kar je razvidno iz končnega izračuna seštevka stroškov (priznanih 5.809,50 EUR stroškov predstavlja polovico zneska 11.619,00 EUR vseh stroškov). Obrazložilo je (točka 54 sodbe), da je tožnik v skladu z navedeno zakonsko določbo upravičen do vračila stroškov v višini polovice zneska iz odvetniške tarife, ter da to velja le za odvetniške storitve, ne pa za izdatke in potne stroške, ki se povrnejo v dejanski višini ali v pavšalnem znesku od skupne vrednosti storitve – torej v celoti.4

22. Sodišče prve stopnje je v skladu z drugim odstavkom 12. člena Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) pri določitvi cene odvetniških storitev število točk posamezne storitve pravilno pomnožilo z vrednostjo točke, veljavne v času plačila, tj. v času odločitve sodišča prve stopnje. Kdaj je pooblaščenec tožnika priglasil stroške storitev, opravljenih v okviru brezplačne pravne pomoči (BPP) Službi za brezplačno pravno pomoč, na določitev vrednosti točke ne vpliva, saj je to predmet razmerja z omenjeno službo.

23. Druga toženka neutemeljeno navaja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati stroške poštnin in detektiva, ki naj bi bili ustrezno priglašeni. Z navedenim ni mogoče soglašati, saj priglašene višine stroškov fotokopiranja v višini 30,00 EUR in poštnine v višini 5,00 EUR ni izkazala, stroškovnega zahtevka stroškov detektiva pa niti ni določno opredelila z navedbo zneska. Ni utemeljena navedba, da bi lahko sodišče prve stopnje vrednost priporočenih pošiljk razbralo iz uradno objavljenega cenika Pošte Slovenije in da bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva drugo toženko pozvati na ustrezno opredelitev in utemeljitev teh stroškovnih zahtevkov.

24. Ob upoštevanju zgoraj izpostavljenih materialnopravnih stališč je pritožbeno sodišče na novo izračunalo stroške postopka. Tožnik je v prvotnem sojenju uspel do višine 11.637,51 EUR od vtoževanih 143.040,90 EUR, kar predstavlja njegov 8,14 % uspeh in posledično 91,86 % uspeh toženk. S pritožbo (relevanten je končni pritožbeni uspeh) je tožnik uspel do višine 7.922,80 EUR od izpodbijanih 131.403,39 EUR, kar predstavlja 6,03 % uspeh in posledično 93,97 % uspeh prve toženke z odgovorom na pritožbo. Druga toženka je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem obsegu, zato ji uspeha ni mogoče priznati, tožnik pa je posledično z odgovorom na pritožbo uspel v celoti. Z revizijo sta toženki uspeli v celoti, tožnik pa posledično z odgovorom na revizijo ni. Tožnik je v novem sojenju uspel do višine 7.922,80 EUR od vtoževanih 87.043,00 EUR, kar predstavlja njegov 9,1 % uspeh in posledično 90,90 % uspeh toženk.

25. Za prvotno sojenje tožniku pripadajo stroški odvetniških storitev, opravljenih v okviru BPP, v skupnem obsegu 16.260 točk, kar znaša 9.756,00 EUR, 50 % tega pa 4.878,00 EUR ter materialni stroški v obsegu 172,6 točke, kar znaša 103,56 EUR. Skupaj s 354,35 EUR kilometrine, DDV in 840,37 EUR stroškov izvedencev tožnikovi stroški v prvotnem sojenju znašajo 7.350,18 EUR. Glede na 8,14 % uspeh je upravičen do povračila 598,30 EUR stroškov. V pritožbenem postopku tožniku pripadajo stroški odvetniških storitev, opravljenih v okviru BPP, v obsegu 1.625 točk, kar znaša 975 EUR, 50 % tega pa 487,50 EUR ter materialni stroški v obsegu 26,25 točke, kar znaša 13,13 EUR. Z upoštevanjem DDV in glede na 6,03 % uspeh je tožnik upravičen do povračila 36,83 EUR stroškov. Za odgovor na pritožbo, opravljen v okviru BPP, tožniku pripada 375 točk, kar znaša 225,00 EUR, 50 % tega 112,50 EUR ter materialni stroški v obsegu 7,5 točke, kar znaša 4,5 EUR. Skupaj z DDV stroški odgovora na pritožbo tožnika znašajo 142,74 EUR. Do tega zneska je tožnik glede na 100 % uspeh upravičen. V novem sojenju pripadajo tožniku stroški odvetniških storitev, pokritih z BPP, v skupnem obsegu 2.130 točk, kar znaša 1.278,00 EUR, 50 % tega pa 639,00 EUR ter materialni stroški v obsegu 31,3 točke, kar znaša 18,78 EUR. Skupaj s 151,77 EUR kilometrine in DDV to znaša 987,65 EUR; glede na 9,1 % uspeh je tožnik upravičen do povračila 89,88 EUR stroškov. Skupaj je tožnik upravičen do povračila stroškov odvetniških storitev, opravljenih v okviru BPP, v višini 867,75 EUR. Tožnikovi stroški odvetniških storitev v prvotnem sojenju, ki niso bile opravljene v okviru BPP, pa obsegajo 3.040 točk, kar skupaj s 35,60 EUR kilometrine in DDV znaša 2.268,71 EUR. Glede na 8,14 % uspeh je upravičen do povračila 184,67 EUR.

26. Stroški odvetniških storitev prve toženke v prvotnem sojenju obsegajo 15.700 točk, kar znaša 9.420,00 EUR. Skupaj z 89,27 EUR kilometrine, DDV, 27,00 EUR sodne takse in 840,37 EUR stroškov izvedencev stroški znašajo 12.711,68 EUR. Glede na 91,86 % uspeh je upravičena do povračila 11.676,95 EUR. Za odgovor na pritožbo prvi toženki pripada 1.625 točk, kar skupaj z DDV znaša 1.189,50 EUR. Glede na 93,97 % uspeh je upravičena do povračila 1.117,77 EUR. V zvezi z revizijskim postopkom prvi toženki pripada 850 točk, kar skupaj z DDV znaša 622,20 EUR. Do tega zneska je prva toženka glede na 100 % uspeh upravičena. V novem sojenju obsegajo stroški prve toženke 3.160 točk, kar znaša 1.896,00 EUR. Skupaj z 38,18 EUR kilometrine in DDV stroški znašajo 2.359,70 EUR. Glede na 90,90 % uspeh je upravičena do povračila 2.144,97 EUR. Skupaj je prva toženka upravičena do povračila stroškov v višini 15.561,89 EUR.

27. Stroški druge toženke v prvotnem sojenju znašajo 840,37 EUR stroškov izvedencev. Glede na 91,86 % uspeh je upravičena do povračila 771,96 EUR. V zvezi z revizijskim postopkom, v katerem je druga toženka v celoti uspela, ji pripada 867 točk, kar skupaj z DDV in 270,00 EUR sodne takse znaša 904,64 EUR. Skupaj je druga toženka upravičena do povračila stroškov v višini 1.676,60 EUR.

28. Ker je bila prva toženka po pravnomočni odločitvi iz sodbe opr. št. I Pd 339/2015 z dne 29. 4. 2019 že dolžna povrniti tožniku 172,62 EUR oziroma za tožnika 1.072,60 EUR5 (ta odločitev ni bila razveljavljena, saj prva toženka zoper to sodbo pritožbe ni vložila), je navedeno treba upoštevati pri spremembi odločitve o stroških postopka. Po zgornjem izračunu pritožbenega sodišča je tožnik v okviru BPP upravičen do povračila 867,75 EUR stroškov postopka, sicer pa 184,67 EUR. Ker bi bili te stroške dolžni kriti obe toženki v enakih delih, prva toženka pa je bila po pravnomočni odločitvi zavezana tožniku oziroma za tožnika plačati več kot polovico teh zneskov6, je le druga toženka dolžna plačati znesek v višini 433,88 EUR stroškov za tožnika na račun sodišča prve stopnje, znesek v višini 92,34 EUR stroškov pa osebno tožniku. Tožnik je dolžan prvi toženki po izračunu pritožbenega sodišča plačati 15.561,89 EUR, drugi toženki pa 1.910,18 EUR.

29. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama toženk delno ugodilo in izpodbijano sodbo, popravljeno s sklepom o popravi, delno spremenilo v odločitvi o stroških postopka, tako kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbi toženk in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, popravljene s sklepom o popravi (353. člen ZPP).

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Druga toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj priglašenih materialnih stroškov za fotokopiranje in poštnine ni izkazala. Druga toženka je s pritožbo sicer delno uspela, zato bi ji bil tožnik dolžan povrniti ustrezen obseg pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP), vendar priglašenih materialnih stroškov za fotokopiranje in poštnine ni izkazala, strošek sodne takse pa ji ni nastal. 1 Na pritožbo druge toženke je pritožbeno sodišče poseglo le v odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. 2 Zato ni podana smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 3 Prim. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1897/2021, I Cp 1489/2021, I Cp 832/2022. Enako tudi nekoliko starejša sodna praksa, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 196/2016 in odločbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 983/2016, Pdp 973/2017. 4 Pri tem se je pravilno sklicevalo na odločbo Upravnega sodišča opr. št. I U 1293/2016. 5 Navedena zneska predstavljata polovico zneskov 345,24 EUR oziroma 2.145,20 EUR, ker so bili stroški s sodbo naloženi obema toženkama, deleži pa niso bili določeni (drugi odstavek 393. člena OZ). 6 172,62 EUR je več od 92,34 EUR in 1.072,60 EUR je več od 433,88 EUR.