Jedro

Iz dopisa toženca povsem jasno izhaja, da tožnik ni utrpel (telesnih in duševnih) bolečin ter strahu take stopnje, da bi njihova stopnja in trajanje opravičevale denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, sploh upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo odškodnine 8.000,00 EUR s pripadki ter posledično tožniku naložilo, da je dolžan toženki plačati stroške postopka v višini 657,00 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnik ni uspel (s stopnjo prepričljivosti) dokazati svojih trditev, da naj bi ga toženka 13. 7. 2006 v njeni pisarni fizično napadla in z njim tudi fizično obračunala, tožnik pa naj bi bil popolnoma šokiran in prestrašen. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik, ki kljub pozivom toženke ni želel zapustiti njene pisarne, zaradi česar ga je ta prijela za roko in mu odprla vrata, toženko potem odrinil, ob padanju pa se je toženka očitno poskušala ujeti in je tožnika prijela za roko in majico, ob tem pa ga opraskala in udarila po licu, vendar v takem primeru ni mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja toženke, saj je tožnika poškodovala takrat, ko je poskušala preprečiti svoj padec, katerega povzročitelj je bil prav sam tožnik.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev postopkovnih določb ter nepravilne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo (v pritožbi navedeno „v izpodbijanem delu“!?) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma jo ustrezno spremeni. V obširni pritožbi najprej meni, da je sodišče prve stopnje določbe ZPP napačno uporabilo, ko ni sledilo tožnikovemu predlogu za izdajo zamudne sodbe oziroma sodbe na podlagi pripoznave. Neutemeljen je zaključek, da naj bi toženka prerekala vse zahtevke, ki jih je postavil tožnik že zato, ker je prerekala nastanek škodnega dogodka, napačen pa je tudi zaključek sodišča, da ni mogoče enačiti pravila, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana s pripoznavo tožbenega zahtevka. Opozarja, da je sporno, kdaj je toženka tožnika udarila oziroma kdo je prvi začel fizični kontakt, pri čemer graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, še posebej glede poizvedb prič E. K. in G. H.. Ni zanemarljivo niti dejstvo, da je toženka šele kasneje podala dokazni predlog za zaslišanje prič, navedeni priči pa sta bili predlagani izključno za potrebe pravde in temu prilagojene izpovedbe toženke. Nevzdržen je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi priča H. dogodek videla, saj je ta stala na hodniku in čakala, da tožnik pisarno zapusti, da bo lahko oddala dokumente. Zato je nelogičen in dokazno nepodprt zaključek sodišča, da toženka ni ravnala protipravno. Na drugi strani je tožnik prepričljivo in skladno povedal, kako je potekal dogodek in kakšno škodo je utrpel, to pa potrjuje tudi listinska dokumentacija in nenazadnje dopis tožnika takoj po škodnem dogodku z dne 13. 7. 2006 in dopis toženke z dne 19. 7. 2006. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da naj bi posegi v osebnostne pravice tožnika nastali izključno v posledici kršitve pogodbe o vodenju poslovnih knjig. Sodišče se tudi ni opredelilo do številnih navedb, ki jih je tožnik podal, kar predstavlja postopkovno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Opozarja tudi, da se toženka tekom postopka ni sklicevala na 138. člen Obligacijskega zakonika (OZ), zato v tem delu ni ustrezne trditvene podlage, sodišče pa je nedovoljeno razširilo toženkin zahtevek preko trditvene podlage in dokaznih predlogov. Kontradiktorno z navedenim opozarja tudi, da je toženka sicer navajala samopomoč, vendar se glede navedb tožnika sodišče o tem ni opredelilo.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče najprej glede predlogov tožnika za izdajo delne zamudne sodbe oziroma delne sodbe na podlagi pripoznave v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede navedenega v izpodbijani sodbi in se v izogib ponavljanju na te razloge tudi sklicuje. Poleg tega pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo s stopnjo prepričljivosti dokazati, da bi mu toženka povzročila vtoževano nepremoženjsko škodo, še posebej izhajajoč iz nespornega dejstva, da tožnik kljub pozivom toženke ni želel zapustiti njene pisarne, kar še posebej izhaja iz dopisa tožnika toženki z dne 13. 7. 2006, to je na dan zatrjevanega škodnega dogodka. In ne le to, iz navedene tožnikove vloge povsem jasno izhaja neobstoj vtoževane škode, to je pretrpljenih bolečin in strahu take intenzitete in trajanja, ki bi utemeljevali plačilo pravične denarne odškodnine po 179. členu OZ. Po citirani zakonski določbi namreč pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene bolečine in strah le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, izhajajoč pri tem iz pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ki ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z naravo odškodnine za nepremoženjsko škodo in namenom take odškodnine. Iz dopisa toženca z dne 13. 7. 2006 pa povsem jasno izhaja, da tožnik ni utrpel (telesnih in duševnih) bolečin ter strahu take stopnje, da bi njihova stopnja in trajanje opravičevale denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, sploh upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve in še posebej zaključek vloge („želim vam veliko poslovnih uspehov in čim manj takih incidentov … vedno sem bil pripravljen na normalen dialog in dogovor z vami, vendar očitno ne morete preboleti mojega odhoda … lepo vas pozdravljam“). Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in je obsežena v izreku te sodbe.