Jedro

Pritožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog neenakopravnega obravnavanja z odstopom od sodne prakse in se sklicuje na podoben primer, v katerem je Višje sodišče v Ljubljani odločilo, da je zavarovalnica dolžna plačati zavarovalnino. Pritožbeno sodišče tak očitek zavrača iz razloga, ker v obravnavani zadevi ne gre za podoben primer.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (2. in 3. točka izreka).

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom, opr.št. VI Pg 10/2001 z dne 15.5.2002, nadaljevalo prekinjen postopek (1. točka izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 1998/1158 z dne 19.4.2000 razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača pravdne stroške v višini 239.606,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe, v 8. dneh.

Tožeča stranka je zoper sodbo (2. in 3. točko izreka) vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške za pritožbo.

Tožena stranka, ki ji je bila pritožba vročena, nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožnikov očitek, da sodišče prve stopnje ni v celoti in popolnoma ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je zavrnilno sodbo oprlo na listinske dokaze, ki sta jih v spis predložili pravdni stranki, zavrnilo pa je ostale dokazne predloge pravdnih strank, za katere je ocenilo, da so nepotrebni za ugotovitev pravnorelevantnih dejstev. Kot pravnorelevantno dejstvo za presojo utemeljenosti toženčevega ugovora, da je v konkretnem primeru izključeno zavarovalno kritje potrošniškega kredita, po 6/a. členu Pogodbe o zavarovanju potrošniških kreditov št. 22/PK z dne 13.9.1993 v zvezi z Aneksom z dne 30.9.1993 (A2 in A3, v nadaljevanju Pogodba o zavarovanju), ker je tožeča stranka odobrila kredit B.K. mimo določb Pogodbe o zavarovanju, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo dejstvo, ali je bil kredit odobren v skladu s Pogodbo o zavarovanju.

Ker je nesporno, da je tožeča stranka z B.K. sklenila pisno kreditno pogodbo (A4), je tudi po oceni pritožbenega sodišča za presojo skladnosti določb kreditne pogodbe s Pogodbo o zavarovanju, zadostovala izvedba listinskih dokazov (načelo proste presoje dokazov) in je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, da se zasliši priča B.K. o tem, da ji je bil kredit odobren skladno s Pogodbo o zavarovanju (primerjaj s IV. točko odgovora upnika na ugovor dolžnika).

Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve prvostopnega sodišča, da kreditna pogodba ne vsebuje namena porabe kredita niti določbe, da kreditojemalka ne sme odtujiti blaga, ki ga je kupila na kredit, dokler ne odplača kredita. Zmotno pa meni, da bi morala tožena stranka, če bi hotela v pravdi uspeti, tudi dokazati, da je kreditojemalka kupljeno blago tudi odtujila, zaradi česar naj bi bila odločitev prvostopnega sodišča preuranjena. Ker tožeča stranka ni spoštovala pogodbenega določila v Pogodbi o zavarovanju, da bo kreditna pogodba vsebovala namen porabe niti določbe, da kreditojemalka ne sme odtujiti blaga, ki ga je kupila na kredit, dokler ne odplača kredita (4. člen, točka 1/č in 1/d, prva alineja), se je dokazno breme glede drugačnega dejanskega stanja, kot izhaja iz pisne pogodbe, prevalilo nanjo. Trditev o tem, da je kreditojemalka spoštovala prepoved prodaje stvari, ki naj bi jih kupila na kredit, pa tožeča stranka ni niti zatrjevala, prav tako pa tudi ni izkazala, da je kreditojemalki sploh odobrila kredit za določen namen porabe.

Pritožnica zmotno meni, da zapis o prepovedi prodaje blaga, ki je kupljen na kredit, dokler se ne odplača kupcu, nima zakonske podlage niti posledic. Tak zapis res nima podlage, če kreditodajalec odobri kreditojemalcu nenamenski kredit. V primeru namenskega kredita pa kreditna pogodba določa pogoje, pod katerimi naj bo kredit dan, uporabljen in vrnjen (drugi odstavek 1066. člena ZOR), ni pa tudi zakonske prepovedi za določilo v pogodbi o prepovedi prodaje stvari dokler ni kredit vrnjen.

Pritožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog neenakopravnega obravnavanja z odstopom od sodne prakse in se sklicuje na podoben primer, v katerem je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi, opr. št. I Cpg 235/99 odločilo, da je zavarovalnica dolžna plačati zavarovalnino. Pritožbeno sodišče tak očitek zavrača iz razloga, ker v obravnavani zadevi ne gre za podoben primer z zadevo I Cpg 235/99. V navedeni zadevi je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na določbo 918. člena ZOR in ugotovilo, da je nično pogodbeno določilo, da zavarovanec izgubi pravico do zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne izpolni katere izmed dogovorjenih obveznosti (konkretno obveznosti predložiti zavarovalnici popolno dokumentacijo). V konkretnem primeru pa tožeča stranka že ob sklenitvi kreditne pogodbe, tako kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, ni ravnala v skladu s sklenjeno Pogodbo o zavarovanju, ki v

13. členu izrecno določa, da se nanaša na vse kredite, odobrene po

13.9.1993 po pogojih te pogodbe (a contrario, se ne nanaša na kredite, ki jih je v istem času tožeča stranka odobrila mimo pogojev iz te pogodbe). Zato v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določbe 918. člena ZOR, s tem pa tudi ne gre za odmik od sodne prakse.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.