Jedro

Višje sodišče ugotavlja, da "pristojni organ" lahko vloži predlog za prisilno likvidacijo le v 9. alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 navedenih primerih, ne pa v primeru, na katerem predlagateljica utemeljuje svoj predlog: nedelovanje poslovodstva več kot šest mesecev. Tega zakon ne določa, prav tako višje sodišče ocenjuje, da ni primerna smiselna uporaba zakonskih določb, kot jo ponuja pritožnica.

V skladu z določbo tretjega odstavka 402. člena ZGD-1 v primeru iz 3. alineje prvega odstavka 402. člena ZGD-1 (in 7. alineje 521. člena ZGD-1, ko gre za družbo z omejeno odgovornostjo) lahko vložijo pri sodišču predlog za prisilno likvidacijo družbe upnik (ali delničarji, ki predstavljajo vsaj eno desetino osnovnega kapitala; primerjaj: VSL Cst 121/2018). Namesto napačnega utemeljevanja legitimacije za vložitev predloga za prisilno likvidacijo v primeru nedelovanja poslovodstva s prej opisano "smiselno" uporabo določb ZGD-1, bi pritožnica isti cilj dosegla, če bi zatrjevala (in dokazala), da je upnica (na kar kažejo njene navedbe, da je zatrjevane "kršitve" ugotovila v postopku davčne izvršbe). Na podlagi prej navedenih določb ZGD-1 bi kot upnica lahko predlagala začetek postopka prisilne likvidacije, v primeru, da bi ugotovila, da dolžnik nima dovolj premoženja za poplačilo njene terjatve, pa bi lahko predlagala začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začetek postopka prisilne likvidacije.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje predlagateljica in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da nad dolžnikom začne postopek prisilne likvidacije, podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o delovanju poslovodstva. Trdi, da je že v predlogu za uvedbo postopka navedla, da dolžnik dejansko ne posluje. To je podkrepila z dejstvi, da dolžnik nima zaposlenih in nima odprtega računa, preko katerega bi lahko posloval. Res je sicer oddal letna poročila, vendar iz njihove vsebine izhaja, da ne posluje. Sama oddaja letnih poročil ne more biti zadosten dokaz delovanja poslovodstva družbe, temveč je potrebna njihova vsebinska presoja.

5. Višje sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

6. Pritožnica je predlog za začetek prisilne likvidacije utemeljevala na 7. alineji prvega odstavka 521. člena ZGD-1 (če poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev, je to razlog za prenehanje družbe).

7. Sodišče prve stopnje je (pravilno) navedlo, da 522. člen ZGD-1 določa, da se za likvidacijo družbe z omejeno odgovornostjo smiselno uporabljajo določbe zakona, ki veljajo za likvidacijo delniške družbe in da ZGD-1 v tretjem odstavku 404. člena določa, da v primeru, če poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev, lahko upnik pri sodišču vloži predlog za prisilno likvidacijo. Vendar pa je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predlagatelj izkazal, da je upnik.

8. Niti v predlogu za začetek prisilne likvidacije (p.d.1) niti v pritožbi pritožnica sploh ne zatrjuje, da je upnica. Čeprav trdi, da je bilo v „postopku davčne izvršbe“ ugotovljeno, da dolžnik izpolnjuje pogoj za začetek postopka prisilne likvidacije, ne zatrjuje obstoja svoje terjatve do dolžnika in o njej ne predloži dokazov. V nadaljevanju pa se v utemeljitev svoje legitimacije za vložitev predloga napačno sklicuje na smiselno uporabo določb zakona o likvidaciji delniške družbe in navaja, da je v šestem odstavku 404. člena ZGD-1(v katerem je zapisano, da v primeru iz devete alineje prvega odstavka 402. člena tega zakona (kjer piše, da družba preneha, če nima delničarjev ali če ima družba samo lastne delnice)) določeno, da lahko vloži pri sodišču predlog za prisilno likvidacijo družbe poleg oseb iz četrtega odstavka tega člena tudi pristojni organ, ki (v 9. alineji navedeno kršitev) kršitev ugotovi v postopku nadzora.

9. Višje sodišče ugotavlja, da „pristojni organ“ lahko vloži predlog za prisilno likvidacijo le v 9. alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 navedenih primerih, ne pa v primeru, na katerem predlagateljica utemeljuje svoj predlog: nedelovanje poslovodstva več kot šest mesecev. Tega zakon ne določa, prav tako višje sodišče ocenjuje, da ni primerna smiselna uporaba zakonskih določb, kot jo ponuja pritožnica.

10. V skladu z določbo tretjega odstavka 402. člena ZGD-1 v primeru iz tretje alineje prvega odstavka 402. člena ZGD-1 (in 7. alineje 521. člena ZGD-1, ko gre za družbo z omejeno odgovornostjo) lahko vložijo pri sodišču predlog za prisilno likvidacijo družbe upnik (ali delničarji, ki predstavljajo vsaj eno desetino osnovnega kapitala (primerjaj: VSL Cst 121/2018). Namesto napačnega utemeljevanja legitimacije za vložitev predloga za prisilno likvidacijo v primeru nedelovanja poslovodstva s prej opisano „smiselno“ uporabo določb ZGD-1, bi pritožnica isti cilj dosegla, če bi zatrjevala (in dokazala), da je upnica (na kar kažejo njene navedbe, da je zatrjevane „kršitve“ ugotovila v postopku davčne izvršbe). Na podlagi prej navedenih določb ZGD-1 bi kot upnica lahko predlagala začetek postopka prisilne likvidacije, v primeru, da bi ugotovila, da dolžnik nima dovolj premoženja za poplačilo njene terjatve, pa bi lahko predlagala začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

11. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP je višje sodišče odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odst. 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.