Jedro

Pogoji AO-plus zavarovanja oškodovancu ne nalagajo, da mora ali kako mora poizkusiti izterjati odškodnino od povzročitelja, da bi dokazal njegovo plačilno nesposobnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 29.06.1991 je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka, pri kateri je imela tožnica sklenjeno zavarovanje po pogojih AO-plus-86, le tej plačati 2,100.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, medtem ko je v presežku za 1,900.000 SIT tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da povzročitelj nesreče ni bil zmožen plačila odškodnine, njegova zavarovalnica Sarajevo osiguranje d.d. Sarajevo pa svojih predvojnih obveznosti zaradi razglašenega moratorija ne izpolnjuje. Tako ne gre za rizično izključitev po pogojih AO-plus. Za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem je tožnici prisodilo 700.000 SIT od zahtevanih 1,000.000 in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,400.000 SIT od zahtevanih 1,600.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo, ker se je strinjalo z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča. Za povzročitelja nesreče je bilo ugotovljeno, da ni zaposlen in da nima nepremičnega premoženja, proti zavarovalnici v Sarajevu pa tožnica ni mogla uveljavljati zahtevka zaradi političnih razmer in ni bila dolžna čakati z zahtevkom do konca vojne. Odškodnina je bila primerno odmerjena.

Tožena stranka izpodbija obe sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo sodišče tako spremeni, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je povzročiteljeva zavarovalnica v BiH v času dogodka delovala in bila plačilno sposobna in da takrat ni bilo vojnega stanja. Predpis o pretvarjanju kapitala v zavarovalnicah BiH je začel veljati šele leta 1996. Odškodnino bi lahko tožnica terjala že septembra 1991. Ni dokazano, da povzročitelj ni bil plačilno sposoben, tožnica pa sploh ni izkazala, da bi skušala od njega izterjati škodo. Zavarovanje AO-plus pride v poštev, kadar za škodo ne odgovarja drug. Previsoko je odmerjena odškodnina za telesne bolečine, saj je tožnica iskala zdravniško pomoč šele 09.08.1991, v času delovne nezmožnosti pa ni mogla trpeti toliko bolečin in neugodnosti, da bi to upravičevalo znesek 700.000 SIT. Telesne bolečine in glavoboli, upoštevani pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, so bili upoštevani že pri odškodnini za telesne bolečine. Gre za zidanje zahtevkov.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ne drži revizijska trditev, da sta nižji sodišči šteli, da povzročiteljeva zavarovalnica v času škodnega dogodka ni bila zmožna plačila, saj nista svojih ugotovitev v zvezi s tem vezali na čas škodnega dogodka. To ni bilo niti treba, ker tega ne terjajo ne revidentkini pogoji AO-plus-86, niti ni po naravi stvari to potrebno, saj se odškodnina uveljavlja običajno šele, ko je zdravljenje končano in ko se zdravstveno stanje stabilizira. Po drugi strani pa revidentkini pogoji ne nalagajo zavarovancu, (do) kdaj mora uveljavljati plačilo odškodnine. Bistveno za rešitev vprašanja, ali je bila povzročiteljeva zavarovalnica plačilno sposobna, je ugotovljeno dejstvo, da je bila ta, celo upoštevaje čas škodnega dogodka, v tuji državi, da je bilo v tej državi vojno stanje od 20.06.1992 do 01.01.1996, torej v času vložitve obravnavane tožbe in da v času sojenja ta zavarovalnica sploh ni izpolnjevala svojih obveznosti, ki so izvirale iz časov pred vojno, ker je bila na podlagi 9. člena Zakona o preoblikovanju kapitala zavarovalnic v Republiki BiH (Službeni list R BiH, št. 2/96) pod moratorijem. Ta zavarovalnica je res ves čas vojne izvrševala obveznosti, vendar le tiste, ki so nastale iz zavarovanj, sklenjenih med vojno, kakor je o tem sporočilo veleposlaništvo Republike Slovenije v Sarajevu z dopisom z dne 17.11.1998. Ali je bil povzročitelj nesreče plačilno sposoben ali ne, je dejansko vprašanje. Ko revizija trdi nasprotno, kot sta ugotovili nižji sodišči, pomeni revizijska navedba o njegovi plačilni sposobnosti nedovoljen poseg v dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sicer pa prej omenjeni revidentkini pogoji ne nalagajo zavarovancu, da mora in kako mora poizkusiti izterjati odškodnino od povzročitelja. Zadostna je torej ugotovitev o njegovi plačilni nezmožnosti.

Pravilne ugotovitve nižjih sodišč, da je bil v času odločanja sodišča prve stopnje povzročitelj nesreče plačilno nesposoben, prav tako pa tudi njegova zavarovalnica, pomenijo, da ne gre za rizično izključitev iz drugega odstavka 1. člena pogojev AO-plus-86. Odgovornost tožene stranke iz zavarovanja je torej podana.

V delu revizije, kjer tožena stranka izpodbija višino prisojene odškodnine, gre spet za nedovoljen poskus posega v ugotovljeno dejansko stanje z novo trditvijo, ki je v nasprotju z izvedenskim mnenjem, da je tožnica iskala medicinsko pomoč šele 09.08.1991. Povedano velja tudi za trditev, da tožnica ni mogla trpeti toliko bolečin glede na kratko obdobje bolniškega dopusta. Bolečinsko obdobje je bilo namreč ugotovljeno v skupnem trajanju dveh mesecev in 20 dni. Omenjenih dveh izhodišč revizije za njeno trditev o previsoko odmerjeni odškodnini za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem torej ni mogoče upoštevati. Tudi sicer ob uradnem preizkusu z vidika pravilne uporabe materialnega prava odškodnina v višini 700.000 SIT ni previsoko odmerjena.

Pravkar povedano velja tudi za prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Na konkretno revizijsko trditev, da so bolečine in glavoboli, ki se in se bodo trajno pojavljali pri tožnici, že upošteti pri odškodnini za telesne bolečine in da je prišlo do neutemeljenega zidanja zahtevkov, pa je treba odgovoriti, da gre za zidanje zahtevkov takrat, kadar se ločujejo in posebej uveljavljajo zahtevki, denimo za telesne bolečine po posameznih obdobjih. O čem takšnem v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti ne v zvezi s tožbenimi trditvami ne v zvezi z odločitvami nižjih sodišč. Revizija bržkone načenja vprašanje prehajanja telesnih bolečin kot ene izmed oblik škode v trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. V takšnih primerih, kot je tudi obravnavani, pa ena vrsta škode ne izključuje druge in tako je mogoče upoštevati glavobole in občasne bolečine tako v postavki telesnih bolečin kakor v postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ko imajo te težave svoj odsev v duševnosti prizadetega. Ta se kaže v nerazpoloženju, slabem počutju, nejevolji in podobnem. Sodišči z odmero 1,400.000 SIT iz tega naslova nista povzročili, da bi bolečine in glavoboli dobili preveliko težo v obeh obravnavanih oblikah škode in v odmeri pravične odškodnine zanju.

Revizija se je tako pokazala kot neutemeljena v celoti. Zato jo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).