Jedro

Če dolžnik obveznost prereka le delno, mora določno navesti, v katerem delu jo prereka oziroma v katerem delu obveznost ni sporna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor zavrne.

II. Dolžnik mora upniku v roku osmih dni plačati nadaljnje izvršilne stroške v znesku 1.040,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo dovolilni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in odločilo, da se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim okrožnim sodiščem.

2. Zoper sklep se pritožuje upnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zavrne. Dolžnik v tem postopku ni vložil obrazloženega ugovora po 53. in 54. členu ZIZ. Vrhovno sodišče je v odločbi RS III Ips 117/2005 navedlo, da je šteti kot obrazložen ugovor tisti ugovor, s katerim dolžnik v ugovoru navaja pravno pomembna dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka. Slednjega pa dolžnik ni storil. Dolžnikov ugovor namreč ni zadosti konkretiziran, hkrati pa bi ga bilo potrebno zavreči tudi iz formalnih razlogov. Po prepričanju upnika je potrebno obrazloženost ugovora razlagati glede na vedenje dolžnika o pravnem razmerju, ki je predmet postopka. V konkretni zadevi dolžnik ne prereka obstoja pogodbenega odnosa, kakor tudi ne prereka, da mu niso znane terjatve, ki jih upnik v tem postopku izterjuje. Dolžnik ne prereka, da so bile med njima sklenjene leasing pogodbe, katerih terjatev upnik v tem postopku izterjuje, celo priznava, da obveznost v določeni višini obstoji, vendar pa ne v višini kot jo izterjuje upnik. Takšen ugovor ni obrazložen, saj ni konkretiziran. Dolžnik le pavšalno zatrjuje, da je skupni znesek obveznosti nižji kot ga upnik izterjuje, istočasno pa ne zanika, da obstoji upnikova terjatev v določenem obsegu. Upnik nadalje v pritožbi navaja, da dolžnikov ugovor ni pravilno podpisan. Na ugovoru namreč ni žiga dolžnika, zato bi ga bilo potrebno ob smiselni uporabi tretjega odstavka 105. člena ZPP šteti za nepodpisanega. Dolžnik sicer v drugem izvršilnem postopku (VL XXXXX/2010) uporablja žig, kar napotuje na sklepanje, da splošni akti dolžnika ne izključujejo uporabe žiga v pravnem prometu in v postopkih pred sodišči ter upravnimi organi. Poleg tega pa je podpis L. U., ki je v poslovnem registru sicer naveden kot direktor dolžnika, na pritožbi VL XXXXX/2010 očitno različen od njegovega podpisa v tem postopku. To napotuje na sklep, da ugovora ni vložil dolžnik, temveč nekdo tretji. Priglaša nadaljnje izvršilne stroške.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. Dolžnikov ugovor (red. št. 3) je podpisan z navedbo firme dolžnika in zakonitega zastopnika, ki je tudi lastnoročno podpisan. Ni dvoma, da je pod ugovor podpisan dolžnikov zakoniti zastopnik, žig podjetja pa ni nujna sestavina lastnoročnega podpisa. Ugovor je ustrezno podpisan, zato ni podana kršitev tretjega odstavka 105. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

7. Po drugem odstavku 53. člena in drugem odstavku 61. člena ZIZ mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlagati dokaze zanje. Če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je naloženo, da poravna terjatev, mora navesti tista pravno pomembna dejstva, ki bi pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, če bi se izkazala za resnična. Če dolžnik ne izpolni zahteve za uveljavljanje pravno pomembnih dejstev, se šteje, da je ugovor neobrazložen in s tem tudi neutemeljen. Na to posledico je bil dolžnik opozorjen v pravnem pouku sklepa o izvršbi. Kot je odločilo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-854/05 z dne 07. 02. 2007, se kot neobrazložen ugovor lahko šteje le tak ugovor, ki ne navaja prav nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami.

8. Dolžnik je v ugovoru navedel, da iz upnikovega predloga za izvršbo izhaja, da upnik v tem postopku uveljavlja terjatve iz posameznih pogodb o leasingu. Po pregledu celotnega poslovanja med strankami postopka je bilo ugotovljeno, da upnik izkazuje proti dolžniku terjatve v skupnem znesku, ki ne ustreza dejanskemu stanju obveznosti. Saldo tudi ni pravilno izkazan po posameznih pogodbah. Zato je višina terjatve iz posamezne pogodbe nepravilna in sporna. Stranki sta medsebojno poslovali vse od leta 2007 naprej. Na podlagi pogodb o leasingu je dolžnik dolgoval upniku obveznosti, kot so razvidne iz medsebojnih pogodb, ki so temelj za ugotavljanje odprtih postavk, vendar pa slednje niso takšne, kot jih v tem postopku zatrjuje upnik. Dolžnik je obveznosti delno že plačal, zato je njegova obveznost bistveno nižja. Plačila dokazuje s priloženimi bančnimi potrdili. Upnik je do sedaj že večkrat izkazoval dolžnikove obveznosti z izpiskom odprtih postavk, ki pa so bili med seboj različni. Predlaga, da upnik napako popravi tako, da predloži izkaz stanja, ki bo upošteval časovno kontinuiteto opravljenih plačil, in uskladi dejansko stanje plačil s pravilnim knjižnim izkazom kot osnovo za pravilen izkaz terjatve. Kot dokaze predlaga drugopise nakazil in zaslišanje strank.

9. Upnik v pritožbi pravilno opozarja, da dolžnikov ugovor ni obrazložen, ker ni konkretiziran. Ustavno sodišče (odločba v 6. točki razlogov) je postavilo negativno definicijo obrazloženega ugovora – kot neobrazložen ugovor je šteti le ugovor, ki ne vsebuje prav nobenih pravno pomembnih dejstev in zanje dolžnik ne predlaga nobenih dokazov. Vendar pa takšna definicija obrazloženosti ugovora še ne pomeni, da na dolžniku ni breme konkretizacije ugovora (ugovornih navedb) v primerih, kot je ta. Če dolžnik obveznost prereka le delno – konkretno je dolžnik navedel, da je skupni znesek obveznosti bistveno nižji, mora določno navesti, v katerem delu jo prereka oziroma v katerem delu obveznost ni sporna (1). Ne zadošča le navedba o vzroku prerekanja (delna plačila in delno nestrinjanje z upnikovim knjiženjem plačil). Upnik v tem postopku izterjuje terjatve na podlagi verodostojnih listin, to je izpiskov iz poslovnih knjig (kataloška št. 4 pri označbi verodostojne listine), in sicer tako, da pri vsaki verodostojni listini (le-teh je 36) natančno označi pogodbo o finančnem leasingu z navedbo številke le-te. Dolžnik je temu ugovarjal tako, da obveznosti ni v celoti izpodbijal. Ker ob tako jasno določeni verodostojni listini dolžnik v ugovoru ni določno označil očitno (ne)sporni del obveznosti, je ugovor neobrazložen in s tem neutemeljen.

10. Ugovor dolžnika ni obrazložen, zato je višje sodišče pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 62. člena ZIZ).

11. Odločitev o stroških pritožbe temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ. Višje sodišče jih je odmerilo po priglašenem stroškovniku, ki je skladen z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah (sodna taksa je odmerjena v višini 100,00 EUR; tar.št. 4031 ZST-1).

(1) Tako tudi VSL sklep II Ip 20/2012 z dne 29. 02. 2012.