Jedro

V obravnavani kazenski zadevi se je obsojenčev položaj z odločitvijo višjega sodišča bistveno poslabšal in sicer glede izvršitve zaporne kazni, saj je to sodišče ocenilo, da glede na vse obteževalne okoliščine tudi ob upoštevanju olajševalnih okoliščin ni mogoče zaključiti, da bi bila upravičena nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist, ter da je zato edino primerna izvršitev petmesečne zaporne kazni v zavodu za prestajanje kazni zapora. Ker se glede te okoliščine, oziroma glede načina izvršitve kazni, zagovornica ni mogla pritožiti, je Vrhovno sodišče vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju so bili D. H., V. Š. starejši in V. Š. mlajši spoznani za krive, da so v sostorilstvu storili kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Vsem trem obsojencem je sodišče izreklo kazen po pet mesecev zapora, ki se bo za obsojena D. H. in V. Š. mlajšega po osmem odstavku 86. člena KZ-1 izvršila z delom v splošno korist v trajanju 300 ur, ki jih morata obsojenca opraviti v obdobju največ enega leta od izvršljivosti sodbe. Tema obsojencema je na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ-1 določilo tudi varstveno nadzorstvo za čas enega leta od izvršljivosti sodbe, ki vključuje z zakonom določeno pomoč, nadzor ali varstvo, ki ga opravlja svetovalec, ki ga določa Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota Ljubljana. Številnih pogojnih obsodb pravnomočno izrečenih obsojencem v drugih kazenskih postopkih sodišče ni preklicalo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji in pritožbeno sodišče je njegovi pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je odločilo, da se izrečeni kazni obsojenima D. H. in V. Š. mlajšemu izvršita v zavodu za prestajanje kazni zapora, sicer je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornica obsojenega D. H., kot navaja uvodoma zaradi napačne uporabe materialnega zakona (osmi odstavek 86. člena KZ-1) in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni pravnomočno sodbo tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma podrejeno zadevo vrne v ponovni postopek.

4. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) menila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ocenila je namreč, da kršitev kazenskega zakona ni podana, zagovornica pa s tem, ko v vsebinskem pogledu izpodbija pravilnost odločitve višjega sodišča, z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP. V sodbi se je namreč pritožbeno sodišče izrecno opredelilo tako do generalne prevencije izrečenih kazni kot posebej tudi do individualizacije kazenske sankcije izrečene posameznim obdolžencem. V zvezi s tem je obrazložilo, da dejstvo, da je D. H. izrazil pripravljenost, da bi se izrečena mu kazen izvršila z delom v splošno korist, ne more pretehtati dejstva, da je bil že desetkrat pravnomočno obsojen za različna kazniva dejanja, od tega mu je bila že devetkrat izrečena pogojna obsodba, kaznivo dejanje pa je storil v času, ko mu je tekla preizkusna doba, določena v pogojni obsodbi. V sodbi se je pritožbeno sodišče opredelilo tudi do ugotovljenih olajševalnih okoliščin. Upoštevalo je namreč tako skrb za otroke in priznanje krivde kot tudi dejstvo, da ima H. psihične težave, pri čemer je bilo nedvomno seznanjeno tudi z dejstvom, da je H. enkrat že opravljal delo v splošno korist, saj je bilo poročilo o tem izdano dne 1. 5. 2017. Po mnenju vrhovne državne tožilke je pritožbeno sodišče tudi prepričljivo obrazložilo, da te olajševalne okoliščine ne odtehtajo izpostavljene predkaznovanosti kot tudi, da je sodišče prve stopnje ob odločitvi o načinu izvršitve kazni premalo upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen tako obsojencu kot njegovi zagovornici.

B.

6. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek istega člena ZKP). Za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa mora biti izpolnjen še poseben pogoj, to je tako imenovano predhodno izčrpanje pravnih sredstev. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme namreč vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

7. V obravnavani kazenski zadevi se je obsojenčev položaj z odločitvijo višjega sodišča bistveno poslabšal in sicer glede izvršitve zaporne kazni, saj je to sodišče ocenilo, da glede na vse obteževalne okoliščine tudi ob upoštevanju olajševalnih okoliščin ni mogoče zaključiti, da bi bila upravičena nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist, ter da je zato edino primerna izvršitev petmesečne zaporne kazni v zavodu za prestajanje kazni zapora. Ker se glede te okoliščine, oziroma glede načina izvršitve kazni, zagovornica ni mogla pritožiti, je Vrhovno sodišče vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo.

8. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča je to sodišče pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tudi pri obsojenemu H. predvsem ob upoštevanju dejstva, da je bil pred tem že desetkrat pravnomočno obsojen za različna kazniva dejanja in da mu je bila od tega devetkrat izrečena pogojna obsodba, pri čemer je obravnavano kaznivo dejanje storil v času teka preizkusne dobe določene v pogojni obsodbi, na podlagi česar je pritožbeno sodišče ocenilo, da izrečene kazenskega sankcije opominjevalne narave niso vplivale nanj do te mere, da bi ga odvrnile od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Zato mu ni mogoče zaupati, da alternativnega načina izvršitve zaporne kazni ne bi zlorabil. Nadalje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo, kljub sicer pravilno ugotovljenih olajševalnim okoliščinam (skrb za mladoletne otroke, priznanje krivde in dejstvo, da ima psihične težave), težo kaznivega dejanja (sostorilstvo, več oškodovancev, pri čemer sta dva utrpela lahki telesni poškodbi), zaradi česar po oceni tega sodišča ni mogoče zaključiti, da so podane okoliščine, ki bi opravičevale nadomestitev izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist. 9. Takšno presojo pa v zahtevi za varstvo zakonitosti graja zagovornica in meni, da je sodišče premalo upoštevalo obsojenčeve zdravstvene težave, dejstvo da je opravil 480 ur družbeno koristnega dela, skrb za otroke, okoliščine, da je do osnovne šole oziroma učiteljev vedno spoštljiv, da je upošteval navodila ali poročila šole ter redno obiskoval govorilne ure. Zato meni, da je bolj ekonomično in v skladu z načelom družbene pravičnosti, da se obsojencu zaporna kazen izvrši, kot je to odločeno v sodbi sodišča prve stopnje.

10. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma sodišču res očita kršitev kazenskega zakona, v zvezi z izrekom kazenske sankcije, vendar pa v nadaljevanju te kršitve ne obrazloži, temveč z že povzetimi navedbami izraža le svoje nestrinjanje s primernostjo načina izvršitve kazni. To pa pomeni, da sodišču očita zmotno presojo dejanskega stanja, oziroma, uveljavlja razlog iz katerega zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

11. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

C.

12. Odločitev o stroških nastalih v zvezi z odločanjem v tem izrednem pravnem sredstvu temeljijo na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.