Jedro

Odločitev o ugovoru je odvisna od dejstva, ki je med strankama sporno, to je od vprašanja, kakšna je bila prava volja strank ob sklepanju aneksa k notarskemu zapisu, zato mora sodišče dolžnika napotiti, naj v roku začne pravdo za nedopustnost izvršbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep o neutemeljenosti ugovora se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev o ugovoru.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o izvršbi je sodišče prve stopnje na podlagi notarskega zapisa opr. št. SV 516/97 zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave glavnice v znesku 930.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter stroškov izvršilnega postopka v znesku 620.154,00 SIT od 6. 5. 1999 dalje, in sicer z nalogom Agenciji RS za plačilni promet, naj prenese z dolžnikovega računa sredstva na upnikov račun pri Bank Austria d. d., Ljubljana, po pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

Zoper tak sklep je upnik ugovarjal. Navaja, da sta se z upnikom s Pogodbo o spremembah in dopolnitvah odločitve o ustanovitvi družbe z enim ustanoviteljem za trgovino, gostinstvo in prevoz I. p. o. in o plačilu kupnine z dne 15. 10. 1997 res dogovorila, da bo dolžnik prevzel firmo I., ki je bila last upnika, in sicer za dogovorjeno plačilo 930.000,00 DEM. Zaradi spremenjenih razmer - dolžnik je bil takrat v fazi lastninskega preoblikovanja, ki pa še ni bilo vpisano v sodni register in je bilo to dejansko obdobje dvovladja, novi tuji solastnik pa je želel preveriti strategijo širitve poslovanja v BIH - sta upnik in dolžnik sklenila Aneks št. 2 z dne 14. 5. 1998 k pogodbi z dne 15. 10. 1997 in k aneksu k isti pogodbi z dne 1. 12. 1997. V aneksu stranki ugotavljata, da trenutno ni mogoče izpolniti 3. člena osnovne pogodbe, ker nadzorni svet dolžnika še ni potrdil investicije, ker dolžnik še ni pridobil soglasja Ministrsva za finance RS in ker enkratnega izplačila vsote ne potrjuje upravičenost investicije.

Aneks deli plačilo v znesku 930.000,00 DEM na dve fazi, in sicer 430.000,00 DEM naj bi bilo izplačanih v 3 dneh po pridobitvi obeh soglasij, preostali znesek pa, ko in če I. doseže letno prodajo 2.000 ton plina v jeklenkah. Nadzorni svet dolžnika se z nakupom ni strinjal, tako tudi ni bil izpolnjen pogoj za pridobitev soglasja Ministrstva za finance. Promet I. pa tudi ni dosegel opredeljenega uspeha. Dolžnik podjetja ni nikoli prevzel in ga ne vodi v svoji bilanci premoženja. Dolžnik in upnik sta sicer poslovno sodelovala in ima dolžnik na dan 31. 4. 1999 odprte terjatve v višini 393.074,00 DEM. Dolžnik želi odprte probleme reševati skupaj z upnikom, ki pa zavrača kakršnokoli dogovarjanje. Kot dokaz prilaga Aneks št. 2 z dne 14. 5. 1998. Upnik je na ugovor dolžnika odgovoril. Navaja, da je bilo s pogodbo, to je z notarskim zapisom SV 516/97 dogovorjeno, da bo dolžnik prevzel kot edini družbenik družbo I. p. o., upnik pa je iz te družbe izstopil in osnovni kapital prenesel na dolžnika, ki je postal lastnik družbe. Dolžnik je torej kupil upnikovo podjetje, za kar je bil dolžan plačati dogovorjeno kupnino 930.000,00 DEM.

Brezpredmetno je, kakšne so bile razmere na strani dolžnika v času sklenitve pogodbe. Res je bil sklenjen aneks št. 2., s katerim je bilo določeno, da se znesek plača v dveh fazah, vendar pa je bil aneks sklenjen pod odložnim pogojem, kot je razvidno iz druge oz.

hrbtne strani. Izrecno je bilo dogovorjeno, da je aneks veljaven le pod pogojem, da se s strani dolžnika izvede dokapitalizacija kupljene družbe I. v obsegu 700.000,00 DEM na račun vlaganj v projekt izgradnje polnilnice. Dolžnik tega pogoja ni izpolnil in tudi sam priznava, da je prekinil z vsemi aktivnostmi v BIH. Zato aneks nikoli ni veljal. Nadalje tudi ni res, da se dolžnikov nadzorni svet ni strinjal z investicijo v BIH, saj je dne 17. 7. 1998 sprejel sklep, da soglaša z vlaganji v družbo I., in sicer v obsegu 850.000,00 DEM.

Dolžniku je Ministrstvo za finance dne 24. 7. 1998 tudi izdalo soglasje za kapitalsko naložbo v podjetju I. v višini 850.000,00 DEM.

Če bi dolžnik izpolnil pogoj po Aneksu št. 2, bi I. lahko uresničil predvideni obseg letne prodaje. Dolžnik je lastnik kupljenega podjetja I., ker je upnik svojo obveznost po pogodbi z dne 15. 10. 1997 izpolnil, z enostranskimi dejanji dolžnika njegova obveznost plačila ne more prenehati. Ni res, da bi upnik in dolžnik še naprej sodelovala in da ima dolžnik terjatve proti upniku. Kot dokaze predlaga pogodbo SV 516/97, hrbtno stran Aneksa št. 2, predlog sklepa dolžnika z dne 16. 7. 1998 in zapisnik seje nadzornega sveta z dne 17. 7. 1998 ter odločbo Ministrstva za finance z dne 24. 7. 1998. Na naroku za obravnavo ugovora sta stranki vztrajali pri svojih navedbah. Dolžnik je na vprašanje, ali je bil aneks sklenjen pod odložnim pogojem, povedal, da je bil v aneksu spremenjen način plačila oz. da je šlo za novacijo, in sicer je bil postavljen pogoj, da upnik dokapitalizira podjetje, kar je bil sploh pogoj za plačilo 930.000,00 DEM. V vsakem primeru je izvršilni naslov odpadel, ker aneks ni bil sklenjen v notarskem zapisu. Po navedbah upnika je bila dolžnikova dolžnost, da podjetje dokapitalizira.

Sodišče prve stopnje je ugovor štelo za neutemeljen in ga je poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Dolžnik uveljavlja ugovorni razlog v smislu 8. točke 1. odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.

l. RS, št. 51/98), da je terjatev iz notarskega zapisa prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po njegovem nastanku. Stranki sta nesporno sklenili Aneks št. 2, ki posega v pogodbeno razmerje z dne 15. 10. 1998. Vendar je med strankama sporno, ali pomeni zapis na hrbtni strani te listine pogoj za veljavnost aneksa ali pa je listino v celoti razlagati kot povsem novo pogodbo, s katero sta stranki sporazumno razveljavili ali nadomestili pogodbo, sklenjeno v obliki notarskega zapisa. Za odločitev o tem vprašanju pa mora sodišče ugotoviti pravo voljo strank.

Sodišče druge stopnje meni, da ni razlogov za to, da stranki ne bi mogli spremeniti ali razvezati razmerja, ki sta ga uredili z notarskim zapisom, s kasnejšimi neobličnimi dogovori. Stranke lahko še vedno prosto razpolagajo celo z razmerji, urejenimi s sodno odločbo, saj je učinek pravnomočnosti omejen s časovno mejo konca glavne obravnave in glede na dejstva, ki so dotlej nastopila trenutka oz. v primeru notarskega zapisa do trenutka njegovega nastanka. V smislu določbe 68. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) lahko stranke tako razvežejo oblično pogodbo z neobličnim sporazumom, razen če je za določen primer z zakonom predvideno kaj drugega ali če namen, zaradi katerega je za sklenitev pogodbe predpisana oblika, zahteva za razvezo pogodbe enako obliko. Pogodba z dne 15. 7. 1997 je pogodba o prenosu poslovnega deleža, ki mora biti na podlagi določbe 3. odstavka 416. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 - 28/98) izdelana v obliki notarskega zapisa, je bila tako lahko s spornim aneksom tudi razvezana.

Ker je tako odločitev o ugovoru odvisna od dejstva, ki je med strankama sporno, bo moralo sodišče prve stopnje napotiti dolžnika, naj v roku, ki ga bo določilo, začne pravdo za nedopustnost izvršbe (1. odstavek 59. člena ZIZ).

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi dolžnika ugodilo in razveljavilo sklep o neutemeljenosti ugovora ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.