Jedro

Pravica do regresa za letni dopust je pravica delavca, ki je določena z zakonom, tako da se ji delavec ne more odpovedati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača regres za letni dopust za leto 2007 v bruto znesku 617,59 EUR, od bruto regresa obračuna in plača akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici plača regres za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 665,00 EUR, od bruto zneska regresa obračuna in plača akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 do plačila (točka II izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici plača regres za letni dopust za leto 2008 (s sklepom o popravi z dne 6. 9. 2011, ki je pravnomočen, je popravilo napako v zapisu številke tako, da je letnico 2008 nadomestilo z letnico 2009) v bruto znesku 665,00 EUR, od bruto zneska regresa obračuna in plača akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2009 dalje do plačila (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 285,26 EUR in jih nakaže na račun sodišča prve stopnje (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje v točkah II in III izpodbijane sodbe toženi stranki kar dvakrat naložilo plačilo regresa za letni dopust za leto 2008. S tem je tožnici dosodilo nekaj, česar sploh ni zahtevala, odločitev pa je tudi popolnoma neutemeljena, saj nikomur ne pripada dvojni regres za isto leto. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da se je tožnica odpovedala regresu za letni dopust. To dokazujejo tožničini podpisi na zapisnikih sestankov za leti 2005 in 2008 ter podpisi na načrtih za leti 2006 in 2009, v katerih je izrecno navedeno, da v soglasju z zaposlenimi regresa za navedeni leti ne bo. Glede na to, da je bil potek dogodkov vsa leta enak, to je najprej sestanek, nato zapisnik sestanka, pisni odpravek in podpis aneksa o strinjanju z dogovorjenim in da je bila tožnica prisotna tudi na sestanku, na katerem so se dogovorili, da ne bo regresa za leto 2008, ne more biti nobenega dvoma o tem, da se je tožnica s podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi odpovedala regresu za letni dopust. Tožnica se spreneveda tudi, ko zatrjuje, da nikoli ni prejela delnih poplačil regresa v obliki materialnih stroškov. Tožena stranka je predložila plačilne liste, na katerih so izrecno navedeni materialni stroški v višini 100,00 EUR in 50,00 EUR, takšno izplačevanje pa je bilo tudi v skladu z dogovorom na sestanku. Na sestanku je bilo namreč dogovorjeno, da regresa ne bo, če pa bodo finančne zmožnosti, bo v prihodnjih mesecih nakazan. Delavke poskušajo izplačila dodatnih materialnih stroškov prikazati kot nekakšen bonus za dobro poslovanje, čeprav je ves postopek kazal na zelo oteženo finančno situacijo pri toženi stranki in so vse delavke tudi že izgubile službo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje računovodje, ki bi gotovo najbolje vedela povedati, kaj predstavljajo sporni materialni stroški in ali so bili nakazani. Sodišče ne more zavrniti predlaganega dokaza, potem pa razsoditi, da tožena stranka trditev ni dokazala. Sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka ni dokazala, da je bila v tem času nelikvidna, spregledala pa, da to dejstvo sploh ni bilo prerekano. V kolikor je bilo podjetje nelikvidno, to vpliva na zapadlost regresa in tek zamudnih obresti. Neustrezna je tudi odločitev o stroških postopka, saj tožnici zahtevani regres za leto 2009 ni bil prisojen. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo nekaj, kar sploh ni zahtevala, je sicer možno razumeti kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP, vendar pritožba pri tem izhaja iz zmotne domneve, da je bil tožnici dvakrat dosojen regres za leto 2008. V resnici je šlo zgolj za pomoto v zapisu letnice, kar je sodišče prve stopnje medtem že odpravilo z izdajo sklepa o popravi.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi z domnevno odpovedjo pravici do regresa za letni dopust, čeprav to, ali se je tožnica s podpisom zapisnikov o sestanku in aneksov k pogodbi o zaposlitvi v resnici odpovedala pravici do regresa za letni dopust, niti ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu in se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem zelo ekstenzivno ukvarjalo s temi vprašanji. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo upoštevati uveljavljeno sodno prakso, ki temelji na odločbi Ustavnega sodišča, opr. št. Up 63/2003 z dne 27. 1. 2005. V navedeni zadevi je sicer šlo za vprašanje, ali se delavec lahko odpove pravici do odpravnine, ki je trajno presežnim delavcem pripadala na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih izleta 1990 (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), vendar je argumentacijo iz te odločbe potrebno uporabiti tudi pri presojanju, ali se delavec lahko odpove pravici do regresa za letni dopust. V citirani odločbi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da iz vsebine pravice do odpravnine in dejstva, da jo je zakonodajalec podpisal kot dolžnost delodajalca s samim zakonom izhaja, da se tej pravici delavec ne more odpovedati, saj bi bilo navedeno v nasprotju z namenom in smislom te zakonsko določene pravice. Podobno velja glede pravice do regresa za letni dopust. Tudi pravica do regresa je določena z zakonom. Tako prvi odstavek 131. člena ZDR določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Sodna praksa, na katero se je v sporu sklicevala tožena stranka, se nanaša na čas pred izdajo citirane odločbe Ustavnega sodišča. Sicer pa bi celo v primeru, če bi še vedno veljala prejšnja praksa sodišč o možnosti odpovedi pravici do regresa, iz predloženih sodb pritožbenega sodišča izhajalo kvečjemu to, da ugovori tožene stranke niso utemeljeni. Tako je bilo v sodbi in sklepu, opr. št. Pdp 430/2002 z dne 12. 6. 2003 zavzeto stališče, da se delavec pravici do regresa za letni dopust ne more odpovedati vnaprej, še pred njegovo zapadlostjo, tožena stranka pa je dokazovala ravno to, da se je tožnica pravici do regresa odpovedala še pred njegovo zapadlostjo. V sodbi Pdp 592/2003 z dne 8. 4. 2004 pa je bilo zavzeto stališče, da mora biti odpoved pravici do plačila regresa pisna oziroma izrecna, v dokaznem postopku pa je bilo ugotovljeno, da tožnica takšne izrecne izjave ni dala.

Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, da se tožnica niti s podpisom zapisnikov o sestankih, niti s podpisom aneksov k pogodbam o zaposlitvi ni odpovedala pravici do regresa za letni dopust. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da podpis aneksov k pogodbam o zaposlitvi ne predstavlja tožničine pisne izjave o odpovedi pravici do regresa za sporno obdobje.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti za dokazano, da je bila tožena stranka nelikvidna, zaradi česar bi regres za letni dopust lahko zapadel šele 1. novembra tistega leta, na katerega se regres nanaša, češ da tožnica teh navedb tožene stranke ni prerekala. Res je, da drugi odstavek 214. člena ZPP določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana, vendar tožena stranka v tem sporu niti ni izrecno zatrjevala, da je bila nelikvidna, temveč je v odgovoru na tožbo navedla zgolj to, da je zaradi likvidnostnih težav sklicala sestanke 18. 11. 2006, 1. 12. 2007 in 13. 12. 2008, na katerih so se delavke pisno odpovedale pravici do izplačila regresa za sporno obdobje. Navedba, da so bili sestanki sklicani zaradi likvidnostnih težav, še ne pomeni zatrjevanja, da je tožena stranka dejansko bila nelikvidna. Sicer pa je tožnica v prvi pripravljalni vlogi v celoti zanikala navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo. Sodišče ima zato prav, ko zaključuje, da bi tožena stranka nelikvidnost morala dokazovati, ali pa vsaj izrecno zatrditi, da je bila nelikvidna. Nelikvidnosti tudi ne dokazuje izpovedba direktorja tožene stranke o tem, da so zapadli v likvidnostne težave. V skladu s 1. točko prvega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami), je trajnejša nelikvidnost podana, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Pri tem se v skladu z drugim odstavkom istega člena šteje, da je dolžnik, ki je pravna oseba, tajno nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti. Tožena stranka ni izkazala, da bi v takšnem obsegu zamujala z izpolnitvijo svojih obveznosti, zato je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti od neplačanih regresov za letni dopust utemeljeno dosodilo od 1. 7. tistega leta, na katerega se posamezni regres nanaša. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnici regres za letni dopust delno poravnala z izplačili, ki so na plačilni listi navedena kot drugi materialni stroški. Tožena stranka šele v pritožbi navaja, katera dejstva je želela dokazovati z zaslišanjem računovodkinje M.O., saj je v odgovoru na pritožbo ta dokaz predlagala po navedbah v 1. točki odgovora, v katerih je navajala, da tožnica ni predložila prave pogodbe o zaposlitvi za čas od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2008 in da je bila v resnici podpisana drugačna pogodba. Sodišče prve stopnje je zato nesubstanciran dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, saj avtentičnost predložene pogodbe o zaposlitvi ni odločilno dejstvo v tem sporu.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo vtoževane zneske regresa za letni dopust. Pri tem je glede regresa za letni dopust za leto 2007 utemeljeno uporabilo določbo drugega odstavka 12. člena Kolektivne pogodbe o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/2006) o tem, da regres za letni dopust v letu 2007 znaša najmanj 148.000,00 SIT (617,59 EUR). Odločitev o višini regresa za letni dopust za leto 2008 je sodišče pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 5. člena tarifne priloge h kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 94/2008), ki je sestavni del Dogovora o spremembah in dopolnitvah kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije in ki določa, da minimalni regres za letni dopust za leto 2008 znaša 665,00 EUR. Toliko v skladu s 1. členom Spremembe tarifne priloge h kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 34/2009) znaša tudi regres za leti dopust za leto 2009. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Pritožba zoper sklep o stroških postopka temeljni na zmotni domnevi, da tožnici ni bil dosojen regres za letni dopust za leto 2009 (kar je posledica napake pri zapisu letnice v izreku izpodbijane sodbe) in da tožnica zato ni uspela s celotnim zahtevkom. Tožnica je uspela s celotnim zahtevkom, zato je upravičena do povrnitve vseh utemeljeno priglašenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Stroški postopka so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlog, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.