Jedro

Republika Avstrija je odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Avstrija.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Zahteva za povrnitev stroškov se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Avstrija.

2. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik 13. 9. 2019 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Z vpogledom v Centralno bazo EURODAC je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik v zadevno bazo vnesen 12. 11. 2016 in 4. 9. 2018 s strani Republike Avstrije. Zato je Republiki Avstriji v skladu z Uredbo EU št. 604/20131 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika ter 11. 9. 2019 prejela odgovor, da je Republika Avstrija v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Tožena stranka je nato 12. 11. 2019 s tožnikom opravila osebni razgovor na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji zavrnjena, prav tako njegova pritožba v zvezi z navedeno odločitvijo. Skupaj z negativno odločbo je prejel dopis, da mora Republiko Avstrijo zapustiti, zato je od tam tudi dejansko odšel. Glede bivanja v Republiki Avstriji ni zatrjeval nikakršnih sistemskih pomanjkljivosti. Vendar pa se ne želi vrniti, ker ga bo Republika Avstrija predala Zvezni republiki Nigeriji.

4. Tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje. V Republiki Avstriji namreč ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Kot izhaja iz tožnikovih navedb, je bilo o njegovi prošnji v Republiki Avstriji že odločeno. V kolikor bi tožena stranka ponovno odločala o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, bi o prošnji odločali dvakrat, kar je v nasprotju z Dublinsko uredbo III in v nasprotju s skupno azilno politiko EU.

5. Zoper sklep tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Toženi stranki očita, da je preprosto privzela tožnikovo navedbo na osebnem razgovoru, da naj bi mu Republika Avstrija zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito in to kljub temu, da je bilo pri podaji prošnje dano na zapisnik, da je sporazumevanje s tožnikom v angleškem jeziku zelo težko. Podatek, na podlagi katerega tožena stranka utemeljuje svoj sklep, se tako ne da preveriti, zaradi tožnikovega neznanja jezika pa je vsaj dvomljiv. Meni, da bi moral postopek teči v jeziku, ki ga tožnik razume. Ker slednjega tožena stranka tožniku ni omogočila, je kršila pravila postopka v zvezi z uporabo jezika. Iz teh razlogov bi se morala tožena stranka s stopnjo gotovosti prepričati, da je postopek v Republiki Avstriji dejansko zaključen in s strani Republike Avstrije pridobiti relevantne odločbe, kar pa tožena stranka pred izdajo odločbe ni storila. Tožnik predlaga, naj sodišče sklep odpravi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

6. Obenem predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi. Navaja, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta še pred odločitvijo sodišča o tožbi nastala težko popravljiva škoda, saj ga bo Republika Avstrija najverjetneje deportirala v Nigerijo, kjer bo izpostavljen mučenju, ponižujočemu ravnanju in bo celo ogroženo njegovo življenje. Če bi bil izpodbijani akt izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ni verjetno, da bi ga Republika Avstrija v Slovenijo vrnila, s tem pa bi tožba izgubila vsakršen smisel. 7. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. V zvezi s svojo odločitvijo se sklicuje na odgovor avstrijskega dublinskega urada, na podlagi katerega je tudi sprejela svojo odločitev. Tožena stranka nadalje navaja, da je tožnik ob podaji prošnje navedel, da razume angleški jezik ter da je razumel tolmača. Zapis uradne osebe na prošnji v zvezi z razumevanjem jezika, pa se nanaša na zgodbo – razloge, ki jih je tožnik navajal za mednarodno zaščito, ki so bili nepovezani in nerazumljivi, in ne na razloge, na podlagi katerih temelji izpodbijani sklep.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Avstrija, je določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je tudi Republika Avstrija odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Avstrija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavkom 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

10. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da naj bi tožena stranka kršila pravila postopka, ker naj ne bi vodila postopka v jeziku, ki ga tožnik razume. V prošnji za priznanje mednarodne zaščite je namreč uradna oseba tožnika vprašala, ali razume prevajanje preko tolmača v celoti in je odgovoril pritrdilno (stran 5 prošnje). Res je sicer na strani 7 prošnje navedeno, da je uradna oseba zapisala pripombo, da skupaj s prevajalcem in predstavnikom PIC-a ugotavljajo, da je sporazumevanje v angleščini s tožnikom težko in da govori zelo nerazločno in da ne razume vsega, vendar pa, kot je navedeno na strani 8 zapisnika, tožnik ni imel pripomb na zapisnik. Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožnik v prošnji sam navedel kot drugi jezik, ki ga govori, angleški jezik (stran 2 prošnje). Nadalje sodišče ugotavlja, da tudi iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da je bil zapisnik tožniku prebran v angleškem jeziku in da nanj nima pripomb (stran 3 zapisnika). Na isti strani je tudi navedeno, da je na vprašanje, ali je razumel tolmača v celoti, odgovoril pritrdilno. Glede na vse navedeno ni mogoče trditi, da bi bila tožniku kršena pravica do uporabe jezika, ki ga razume.

11. Prav tako so po mnenju sodišče neutemeljene tožbene navedbe, češ da se tožena stranka ni do stopnje gotovosti prepričala, ali je postopek v Avstriji dejansko zaključen in kakšen je rezultat tega postopka ter da bi morala pridobiti relevantne odločbe avstrijskih organov. Po mnenju sodišča je namreč z zadostno mero gotovosti izkazano, da je bil tožnik v Avstriji prosilec za mednarodno zaščito in je bila njegova prošnja zavrnjena. To med drugim izhaja iz tega, ker so pristojni organi Republike Avstrije podali odgovor organom Republike Slovenije, da je Republika Avstrija v skladu z d točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Razen tega pa je tožnik na osebnem razgovoru sam povedal, da je v Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito, da je prejel negativno odločitev, da se je zoper to odločbo pritožil, a je bila pritožba zavrnjena. Glede na navedeno ni nikakršnega dvoma v to, da je bil tožnik v Avstriji prosilec za mednarodno zaščito in je bila njegova prošnja zavrnjena, zaradi česar so tudi navedene tožbene navedbe neutemeljene.

12. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, saj je bil tožnik že dvakrat zaslišan v upravnem postopku in to tako pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru, zaradi česar še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno. Sicer pa tožnik tudi ni predlagal nobenega takega dokaza, vključno z lastnim zaslišanjem, ki bi ga bilo mogoče izvesti na glavni obravnavi in tudi ni predlagal same oprave glavne obravnave. Sodišče je tako lahko odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave ob smiselni uporabi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. K točki II izreka:

13. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik nima pravnega interesa za izdajo začasne odredbe. Zoper to sodbo namreč skladno s 73. členom ZUS-1 pritožba ni dovoljena in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje se lahko veže le do pravnomočnosti sodne odločitve, nima pravnega interesa. Ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakonu oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K točki III izreka:

14. Tožnik je v tožbi z navedbo stroškovnika smiselno predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče v zvezi s tem opozarja na zakonsko določilo ZMZ-1, ki določa, da imajo svetovalci za begunce skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po pooblaščencu odvetniku B.B., ki je hkrati tudi svetovalec za begunce, zato je ta del tožbenega zahtevka zavrglo.

1 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. V nadaljevanju Dublinska uredba III.