Jedro

Sodišče je ugotovilo, da nobeden od kriterijev ni bil uporabljen pravilno. Kriterij strokovne izobrazbe je tožena stranka izvedla v nasprotju z določbami 22. in 25. člena pravilnika, ker ni pravilno upoštevala določb o strokovni izobrazbi, delovna uspešnost pa ni bila v skladu s predpisom o ugotavljanju delovne uspešnosti, saj ni bilo zagotovljeno načelo enakega obravnavanja. Oboje ima za posledico, da tožniku, ki je bil opredeljen kot trajno presežni delavec, šele po naslednjem kriteriju (delovne izkušnje), delovno razmerje ni prenehalo v skladu z veljavnimi predpisi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 21.1.1994, 7.4.1994 in 15.6.1994, s katerimi je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežnemu delavcu in posledično tudi tožbenemu zahtevku, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je ta dolžna pozvati nazaj na delo.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je tožena stranka postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev vodila zakonito in v skladu z odločitvami Višjega delovnega in socialnega sodišča in da se je trudila za čim večjo enakopravnost obravnavanih delavcev. Trije delavci niso imeli ustrezne izobrazbe, kar bi tožnika prestavilo samo za tri mesta, to pa pomeni, da bi bil v vsakem primeru presežek. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je revizijsko sodišče lahko odločalo le na podlagi ugotovitev dejanskega stanja ugotovljenega s strani nižjih sodišč.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka, glede na to, da je dokazno breme na njej (36.h člen zakona o delovnih razmerjih - ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), v postopku ni dokazala, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnika, glede na določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 39/93) in kolektivne pogodbe za dejavnosti železniškega prometa (panožna pogodba - Uradni list RS, št. 1/92) in pravilnika o ugotavljanju presežnih delavcev in zagotavljanju njihove materialne varnosti (pravilnik) z dne 12.7.1993. Tudi Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, 15/92) v točki a. drugega odstavka 9. člena določa, da je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu. O razlogu za prenehanje delovnega razmerja po točki b. istega člena odločajo nepristranski organi (sodišče) na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke.

Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči in na katerega je revizijsko sodišče vezano glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, je pravilen zaključek, da revidentka postopka ugotavljanja delavcev, katerih delo trajno ni potrebno, ni izpeljala v skladu s predpisi. V postopku niso bile upoštevane zahteve ZDR, ker postopek ni bil izveden v skladu z določbo 36.b člena ZDR. Ta določa, da se pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, upoštevajo kriteriji. Kriteriji so bili določeni v SKPG in predvsem panožni pogodbi (55. člen) pa tudi v pravilniku tožene stranke. V teh je bil kot prvi kriterij določena strokovna izobrazba, delovna uspešnost pa je bila prvi izločilni kriterij. Sodišče je ugotovilo, da nobeden od kriterijev ni bil uporabljen pravilno. Kriterij strokovne izobrazbe je tožena stranka izvedla v nasprotju z določbami 22. in 25. člena pravilnika, ker ni pravilno upoštevala določb o strokovni izobrazbi, delovna uspešnost pa ni bila v skladu s predpisom o ugotavljanju delovne uspešnosti, saj ni bilo zagotovljeno načelo enakega obravnavanja. Oboje ima za posledico, da tožniku, ki je bil opredeljen kot trajno presežni delavec, šele po naslednjem kriteriju (delovne izkušnje), delovno razmerje ni prenehalo v skladu z veljavnimi predpisi. Pri tem ne drži revizijska navedba, da bi se tožnik zaradi napak premaknil samo za tri mesta, ampak gre za premik za dvanajst mest (sodba sodišča prve stopnje na 4. strani), kar zadevo bistveno spremeni, saj tudi po izračunu revizije, v tem primeru, tožnik sploh ne bi bil na seznamu presežnih delavcev. Zato zaradi nezakonitega postopka ni mogoče ugotoviti resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja tožnika.

Ob upoštevanju povedanega, ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da je bilo s strani revidentke zmotno uporabljeno materialno pravo pri ugotavljanju trajno presežnih delavcev, je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.