Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se po delni ugoditvi pritožbi toženke sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da je toženka dolžna plačati tožniku skupaj 3.234.548 SIT glavnice in 248.589 SIT stroškov postopka prve stopnje, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.1999 dalje, v 15 dneh. Višji tožnikov zahtevek se zavrne.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel 20.3.1996 med služenjem Slovenske vojske. Zato je toženki naložilo, da mora plačati tožniku 4.054.548 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila toženka, ki je izpodbijala višino priznane odškodnine in predlagala, da se tožnikov zahtevek v pretežnem delu (kar je razumeti več kot za polovico) zavrne. Zmotna uporaba 200. in 203. člena ZOR je po revizijskih izvajanjih podana, ker je priznana odškodnina previsoka in ni v razmerju z višinami denarnih odškodnin, ki se po sodni praksi priznava za primerljive poškodbe. Sodišče je tako priznalo tožniku previsoko odškodnino za telesne bolečine, za strah (saj v šotoru ni bil sam) in tudi za posledice.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki je v odgovoru predlagal zavrnitev revizije (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Po določilu 371. člena ZPP mora revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Ker se v reviziji izpodbija le višina odškodnine za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske sposobnosti (in ne samo odškodnina zaradi telesnih bolečin, kot zmotno meni odgovor na revizijo), je revizijsko sodišče opravilo preizkus navedenega dela odločitve. Pri tej presoji, opravljeni na podlagi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), je moralo upoštevati dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj. Iz teh izhaja, da je tožnik kot vojak Slovenske vojske ob poku dveh izstreljenih nabojev vadbenega streliva, utrpel naglušnost levega ušesa, sluh pa se slabša tudi v desnem. Po poškodbi je trpel en dan hude telesne bolečine, tri dni zmerno močne in osem dni lažje telesne bolečine. Občasne telesne bolečine lažje ali močnejše jakosti bo tožnik trpel tudi v bodočnosti. Ob strelu se je tožnik prestrašil, pozneje pa je bil zaskrbljen zaradi mogoče naglušnosti. Ob nezgodi je bil tožnik star 20 let. Prizadetost levega ušesa je zelo velika ter je pričakovati, da bo na levo uho čez nekaj let povsem oglušel. Ker gre za parni organ, se prizadetost širi tudi na zdravo desno uho ter izboljšanja ni mogoče pričakovati. Zaradi prizadetosti sluha ima tožnik številne težave, moti ga že ropot avtobusa ali glasbe, saj takoj začuti bolečine v ušesih. Nevšečnosti pa ima tudi v stikih s prijatelji in vrstniki ter je omejen pri izbiri poklica.

Navedene dejanske ugotovitve utemeljujejo po presoji revizijskega sodišča nekaj nižji odškodnini za telesne bolečine in za strah kot pa sta presodili sodišči nižjih stopenj. Pri določanju odškodnine za telesne bolečine je potrebno upoštevati, da je bilo tožnikovo zdravljenje kratkotrajno in povezano s trajnimi bolečinami le v trajanju 12 dni, od katerih so bile hude bolečine zgolj en dan.

Bodoče telesne bolečine, ki jih zajema ta oblika škode, pa so možne v bodočnosti le občasno. Ob upoštevanju vseh pravno odločilnih okoliščin za to obliko škode, je po presoji revizijskega sodišča utemeljena odškodnina za telesne bolečine v znesku 600.000 SIT in ne v višjem znesku. Pri taki presoji je revizijsko sodišče upoštevalo določbi 200. in 203. člena ZOR ter tudi višino odškodnin, ki se v primerljivih zadevah dosoja za tako škodo. Tudi odškodnina za strah po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena v višjem znesku kot 300.000 SIT. Strah ob poku je mogel biti le kratkotrajen, težišče te oblike škode pa je bilo gotovo predvsem na tožnikovi zaskrbljenosti o sluhu oziroma njegovi okvari. Vse okolnosti, ki so bile ugotovljene v zvezi s to obliko škode, pa ne utemeljujejo višje od priznane odškodnine, upoštevajoč pri tem prav tako primerjavo s podobnimi škodnimi primeri.

V preostalem delu je revizijsko sodišče zavrnilo toženkino revizijo kot neutemeljeno. Večje znižanje odškodnin za spredaj navedeni dve obliki nepremoženjske škode ni bilo utemeljeno. Prav tako ni utemeljena revizija, kolikor je naravnana zoper odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizijsko sodišče meni, da je glede na ugotovljene okolnosti, ki zadevajo obseg tožnikove okvare sluha, priznana odškodnina 2.400.000 SIT pravična denarna odškodnina in ni previsoka kot neutemeljeno meni revidentka. Že sodišči nižjih stopenj sta utemeljeno poudarili, da je tožnik trajno okvaro sluha utrpel že pri starosti 20 let, da ga bo omejitev sluha pomembno spremljala vse življenje in da bo zaradi tega omejen v vrsti svojih dejavnosti. Posledice se bodo odražale tako v slabšem sluhu na eni strani, kot v bolečinah, ki jih bo občasno trpel ob močnejšem ropotu ali drugih zvokih.

Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo mora toženka plačati tožniku, znaša po odbitku nesporne razlike 65.452 SIT, znesek 3.234.548 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V skladu z navedeno presojo je revizijsko sodišče toženkini reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP. Neutemeljeni višji zahtevek je zavrnilo. Zaradi spremenjene odločbe o glavni stvari je moralo poseči tudi v stroškovno odločitev. Ocenilo je, da je bil uspeh pravdnih strank v postopku na prvi stopnji približno enak, zaradi česar gre vsaki od pravdnih strank povrnitev polovice stroškov. Tožniku gre tako povrnitev 342.089 SIT stroškov, toženki pa 93.500 SIT. Po delnem možnem pobotu je tako toženka dolžna plačati tožniku stroške postopka prve stopnje v znesku 248.589 SIT. Stroškov pritožbenega postopka toženka ni zahtevala. Glede na rezultat revizijskega postopka pa ocenjuje revizijsko sodišče, da je utemeljena odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka (stroške revizijskega postopka sta imeli obe pravdni stranki, toženka pa je z revizijo uspela le v manjšem delu). Stroškovna odločba temelji na 154., 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP.