Jedro

Pri določanju višine penalov premoženjsko stanje dolžnika ni relevantno.

Za omejitev sodnih penalov na najvišji skupni znesek ni podlage. Nastanka očitnega nesorazmerja med vrednostjo nedenarne obveznosti in višino sodnih penalov ni mogoče ugotavljati že ob izdaji sklepa o določitvi sodnih penalov, saj je v tem sklepu dolžniku določen dodaten rok, v katerem lahko svojo nedenarno obveznost še izpolni in se s tem izogne plačilu sodnih penalov. Ob izdaji takega sklepa o višini nateklih sodnih penalov še ni mogoče govoriti, saj sodni penali do izteka dodatnega roka še ne začnejo teči, pa tudi sicer je eventualno nesorazmerje med višino nateklih sodnih penalov in vrednostjo nedenarne izpolnitve bodoče negotovo dejstvo, saj vnaprej ni mogoče vedeti, kdaj bo dolžnik svojo obveznost izpolnil oziroma kdaj bo upnica vložila predlog za izvršbo in s tem ustavila tek določenih sodnih penalov.

Dolžnik vseskozi zatrjuje svojo pripravljenost izpolnjevati obveznosti iz sodne poravnave in navaja razloge na strani upnice, zakaj tega ne izpolnjuje, to pa ni zatrjevanje izpolnjevanja obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi upnice se delno ugodi in se sklep v točki I.2. v delu, ki se nanaša na omejitev seštevka vseh sodnih penalov na 8.000,00 EUR razveljavi, v preostanku pa se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem delu zavrne.

II. Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

III. Upnica in dolžnik vsak sam nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne poravnave z dne 4. 7. 1994 na predlog upnice dolžniku naložilo:

1. da v dodatnem roku 30 dni od prejema tega sklepa upnici nudi kompleten preužitek, ki obsega hrano pri odprti mizi, potrebno obleko in obutev, pomoč in nego vsak dan in v bolezni, v primeru bolezni ustrezno zdravniško oskrbo in zdravila, pravico do obdelovanja vrta, ki ga je obdelovala že do sedaj, 45 kokoši in piščancev ter 30 m³ drv za kurjavo, vključno s prostim gibanjem po hiši in vrtu, in

2. v primeru, da dolžnik niti v dodatnem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, mora upnici za vsak dan zamude od izteka 30-dnevnega roka za izpolnitev do dne, ko dolžnik izpolni svojo obveznost oziroma do dne, ko upnik vloži predlog za izvršbo, plačati sodne penale v višini 50,00 EUR dnevno, vendar tako, da se seštevek vseh sodnih penalov ne presega zneska 8.000,00 EUR (I. točka izreka).

Kar je upnica zahtevala več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da upnici povrne stroške postopka v višini 398,04 EUR (III. točka izreka), višjo zahtevo upnice za povračilo stroškov, pa je zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Zoper I., II. in IV. točko izreka vlaga pritožbo po pooblaščenki upnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa in odločitev v zadevi oziroma podredno vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ter naložitev plačila pritožbenih stroškov dolžniku. Bistveni razlogi za njeno pritožbo so: odstop sodišča prve stopnje od uveljavljene sodne prakse; dolgotrajnost odločanja; dvoumnost in neizvršljivost izpodbijanega sklepa (po mnenju upnice ne gre za eno, temveč za devet obveznosti dolžnika, zaradi česar bi sodišče moralo določiti penale za vsako izmed devetih obveznosti); odsotnost razlogov, na podlagi katerih elementov je sodišče določilo višino sodnih penalov v višini 50,00 EUR dnevno ter omejitev na 8.000,00 EUR in razlogov o premoženjskem stanju dolžnika, zaradi česar po mnenju upnice sklepa ni mogoče preizkusiti; ter po mnenju upnice neutemeljen očitek zlorabe pravice z njene strani. Nasprotuje prenizko določeni višini sodnih penalov in določenemu dodatnemu roku 30 dni, ki je po njenem mnenju neprimeren in neživljenjski, saj je upnica stara 88 let in bolna, v dodatnem 30-dnevnem roku pa bo umrla, če ne bo jedla, ne bo imela nege in pomoči. Sklicuje se na uveljavljeno sodno prakso, po kateri je rok za take vrste nedenarne obveznosti en dan. Navaja še, da se sodni penali ne omejijo v postopku določitve sodnih penalov, temveč v postopku na podlagi drugega odstavka 212. člena ZIZ glede na okoliščine primera na podlagi pravnomočnega sklepa o plačilu sodnih penalov. Meni še, da je sodišče nepravilno odločilo o ugovoru zastaranja, ki je najmanj petletni iz naslova neupravičene obogatitve, pravica do zakonitega preživljanja pa sicer tudi nikoli ne zastara. Trdi, da izpodbijani sklep nima razlogov za zavrnitev upničinih trditev iz odgovora na ugovor in je tudi zato treba izpodbijani sklep razveljaviti, enako pa velja tudi za zavrnitev priglašenih stroškov upnice za sestavo odgovora na ugovor. Meni, da sklep tudi nima razlogov, zakaj sodišče ni ugodilo oziroma je zavrnilo predlog za zaslišanje strank. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper sklep pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo tudi dolžnik, ki kot bistveno navaja, da je sodišče bistveno kršilo postopek, saj dolžniku ni posredovalo odgovora upnice na njegov odgovor na predlog za določitev sodnih penalov, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa se je na navedbe iz njega sklicevalo, čeprav ta dolžniku ni bil vročen. V zvezi s tem zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navaja, da je na mediacijskem srečanju zatrdil upnici, da je pripravljen v celoti izpolnjevati vse svoje obveznosti in da tudi ne nasprotuje temu, da se upnica vrne živet na njegov dom, obenem pa se sklicuje na 11. člen Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ), po katerem so zaupni vsi podatki, ki izvirajo iz mediacije. Nasprotuje navedbam upnice, da naj ne bi bilo dogovorjeno izvajanje preužitka na domu dolžnika na naslovu Z. 7 ter svoje stališče pojasnjuje na podlagi določil sodne poravnave. Trdi, da nikoli ni odrekel upnici dogovorjenih drv, kokoši in piščancev ali obdelave vrta, niti česarkoli drugega, k čemur se je zavezal v sodni poravnavi in kar je še vedno pripravljen izpolniti. Trdi, da so neresnične navedbe upnice o tem, da naj bi zamenjal ključavnico na vhodnih vratih in da upnici ni izročil novega ključa. Meni, da ne obstaja pogoj za določitev sodnih penalov, saj v postopku na noben način ni bilo izkazano, da dolžnik ne bi želel izpolniti svojih obveznosti iz sodne poravnave, zatrdil pa je še, da upnica z nobenim materialnim dokazom ne dokazuje, da dolžnik ne bi želel izpolnjevati svojih obveznosti ali da bi upnica kadarkoli aktivno terjala dolžnika zaradi izpolnitve obveznosti po sklenjeni sodni poravnavi. Nerazumljivo mu je, kako je sodišče ugotovilo, da dolžnikova obveznost ni izpolnjena, saj je to povzeto izključno iz navedb upnice, kar za popolno ugotovitev dejanskega stanja po njegovem mnenju ne zadošča. Meni, da razloga za izrek sodnih penalov ni, saj tekom postopka ni bilo izkazano, da dolžnik svojevoljno ne bi želel izpolniti svojih obveznosti. Zatrjuje šikaniranje s strani upnice, čeprav je ves čas pripravljen izpolnjevati svoje obveznosti. Meni, da pa ne glede na to, kje želi prebivati upnica, obstaja dolžnikova obveznost izročitve dogovorjenih dobrin na njegovem domu, kar pomeni, da ima upnica iskalno terjatev, ter da se mora zaradi prevzema drv, kokoši in piščancev oglasiti pri dolžniku in prevzeti to, kar ji gre. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče zaradi ugotovitve dejanskega stanja samo opravi obravnavo in zasliši dolžnika ter upnico ter tekom postopka predlagane priče. 4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki sta nanju pravočasno odgovorili, nasprotovali pritožbenim navedbam nasprotne stranke ter priglasili stroške odgovorov na pritožbi.

5. Pritožba upnice je delno utemeljena, pritožba dolžnika pa ni utemeljena.

Glede pritožbe dolžnika:

6. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da dolžniku ni bila kršena pravica do kontradiktornega obravnavanja iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ in tudi ne pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Odgovor upnice na odgovor dolžnika na predlog za določitev sodnih penalov ni z zakonom predvidena vloga, ki se jo obvezno pred odločitvijo vroča nasprotni strank, poleg tega pa višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer povzelo vsebino te vloge v začetnem delu razlogov izpodbijanega sklepa, da pa se pri samem odločanju na navedbe iz nje ni oprlo. To je razvidno tudi iz obrazložitve odločitve o stroških, kjer je izrecno zapisalo, da odgovor na odgovor dolžnika ni bil potreben za odločitev in ni pripomogel k rešitvi zadeve. Višje sodišče je tako izpodbijani sklep v delu, v katerem dolžnik ni uspel (I. in III. točka izreka) preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ.

7. Pritožbena navedba, da iz sodne poravnave izhaja dogovor o izvajanju preužitka na domu dolžnika na naslovu Z. 7, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da iz sodne poravnave, ki je izvršilni naslov v predmetni zadevi, ne izhaja dogovor med upnico in dolžnikom, da ji bo nudil kompleten preužitek na svojem domu oziroma, da bosta pogodbo o preužitku izvajala tako, da bo upnica živela v življenjski skupnosti z dolžnikom. Tudi višje sodišče ugotavlja, da glede določila I.a. sodne poravnave ni mogoče priti do drugačnega zaključka, saj v njem kraj izvajanja preužitka ni naveden. Skladno z določbo prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika - OZ se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo. Šele v primeru, da bi šlo za sporna določila, bi bilo mogoče uporabiti nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank (drugi odstavek 82. člena OZ), ki torej v predmetni zadevi ne pride v poštev, saj za ugotovitev zavez strank iz sodne poravnave zadostuje jezikovna (gramatikalna) razlaga. Skladno z ustaljeno sodno prakso namreč velja, da jasna pogodbena določila ne potrebujejo (dodatne) razlage (in claris non fit interpretatio, prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 179/2003 z dne 1. 4. 2004). Pravno nepomembne so torej dolžnikove pritožbene navedbe, da je bilo mišljeno, da se bo preužitek izvrševal na njegovem domu, na kar kaže dejstvo, da je bila dogovorjena hrana pri odprti mizi (v dolžnikovem gospodinjstvu), prosto gibanje po hiši in vrtu na dolžnikovem naslovu ter dejstvo, da je upnica v času sklepanja sodne poravnave bivala v hiši dolžnika. V kolikor je po preselitvi upnice z naslova dolžnika slednji štel, da ne more izvrševati obveznosti tako, kot je določeno v sodni poravnavi, bi se svoje obveznosti lahko razbremenil (ali jo spremenil) tako, da bi sporazumno z upnico ali v pravdnem postopku dosegel spremembo ali razvezo pogodbe o preužitku. (1) Vse dotlej pa je na podlagi sodne poravnave, ki je izvršilni naslov, dolžan izpolnjevati prevzeto nedenarno obveznost, tako, kot se glasi, upnica pa ima za uveljavitev svoje terjatve na voljo tudi institut sodnih penalov. Trditve o tem, da svojih obveznosti ne more izpolnjevati zaradi ravnanja upnice ob veljavnem izvršilnem naslovu za postopek po predlogu za določitev sodnih penalov niso pravno pomembne.

8. Dolžnik v pritožbi trdi, da upnici ni nikoli odrekel dogovorjenih drv, kokoši in piščancev ali obdelave vrta, niti česa drugega, kar se je zavezal v sodni poravnavi in kar je še vedno pripravljen izpolniti. Višje sodišče ugotavlja, da dolžnik izhaja iz napačnega izhodišča, da je dogovorjeni kraj izpolnitve njegove obveznosti na naslovu Z. 7. V sodni poravnavi kraj izpolnitve ni izrecno določen, zato ga je treba skladno z določbo 294. člena OZ določiti skladno z namenom posla. Namen sklenitve pogodbe o preužitku je zagotovitev dosmrtnega preživljanja upravičenca v zameno za premoženje. (2) Sámo preživljanje je vselej vezano na osebo upravičenca, zato je razen pri izrecno drugače dogovorjenih obveznostih dolžnika (hrana „pri odprti mizi“ in dopustitev obdelave vrta ter hoje po hiši) lahko kraj izpolnitve le tisti, kjer se nahaja upnica, obveznost dolžnika pa torej t. i. prinosnina. Dolžnik torej zmotno meni, da bi upnica morala pri njem zahtevati izpolnitev obveznosti iz sodne poravnave, saj bi jih glede na vse navedeno (razen zgoraj navedenih izjem) moral on izpolniti na njenem naslovu (ali pa si v ustreznem postopku izposlovati drugačen izvršilni naslov). Tako so pravno nepomembne trditve dolžnika, da je pripravljen izpolnjevati svoje obveznosti ter da bi sodišče moralo v tem postopku določitve sodnih penalov ugotavljati, ali dolžnik svoje obveznosti želi izpolnjevati oziroma, ali je upnica kadarkoli aktivno terjala dolžnika zaradi neizpolnitev obveznosti po sklenjeni sodni poravnavi. Posledica neizterjave zapadlih obveznosti s strani upnice je nezmožnost njihovega uveljavljanja za nazaj (to velja glede dopustitev in iskalne terjatve „hrane pri odprti mizi“) oziroma zastaranje (občasnih obveznosti dolžnika za obdobje do tri leta pred vložitvijo predloga upnice), ne pa prenehanje nedenarne obveznosti dolžnika in posledično neutemeljenost predloga za določitev sodnih penalov.

9. Pritožbena navedba, da ni razumljivo, kako je sodišče ugotovilo, da dolžnik svojih obveznosti že 20 let ne izpolnjuje, ter pritožbena navedba, da je sodišče to povzelo izključno iz navedb upnice, sta protispisni, saj dolžnik v odgovoru na predlog ni nasprotoval trditvi upnice iz predloga, da ne izvršuje obveznosti iz sodne poravnave, oziroma ni trdil (niti tega ne trdi v pritožbi), da bi svoje obveznosti izpolnjeval. Dolžnik vseskozi zatrjuje svojo pripravljenost izpolnjevati obveznosti iz sodne poravnave in navaja razloge na strani upnice, zakaj tega ne izpolnjuje, to pa ni zatrjevanje izpolnjevanja obveznosti. Zgolj izpolnjevanje nedenarnih obveznosti iz sodne poravnave bi pomenilo neupravičenost predloga za določitev sodnih penalov. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni izvajalo dokazov v smeri razlogov za neizpolnjevanje obveznosti dolžnika iz sodne poravnave, saj to za ta postopek ni pravno relevantno.(3) Kot je bilo že obrazloženo zgoraj, lahko namreč dolžnik to uveljavlja zgolj v postopku razveze ali spremembe pogodbe o preužitku, za postopek določitve sodnih penalov pa to ni odločilno.

10. V tej fazi postopka so pravno nepomembne navedbe dolžnika, da ni zamenjal ključavnice na vhodnih vratih, tako da upnici ni onemogočen vhod v njegovo hišo. Z vprašanjem, ali dolžnik dolžnici onemogoča vhod v svojo hišo, se bo sodišče ukvarjalo, če dolžnik v roku, ki ga je določilo sodišče v izpodbijanem sklepu, ne bo izpolnil svoje obveznosti kompletnega preužitka v celoti, kot je dogovorjeno v sodni poravnavi in bo upnica upravičena do sodnih penalov. Glede na to se višje sodišče s pritožbenimi navedbami v tej smeri ni ukvarjalo.

11. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dogajanje v mediacijskem postopku med strankama tega postopka ter zatrjevano kršitev zaupnosti podatkov, ki izvirajo iz mediacije, ter navedbe v zvezi s tem, kaj je kdo prejel iz zapuščine po pokojnem očetu dolžnika, za odločitev o pritožbah niso pravno pomembne, zato se do njih višje sodišče ne opredeljuje.

12. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v predmetni zadevi popolno in pravilno ugotovilo, vprašanja v zvezi s pritožbo dolžnika pa so tako le pravne narave, zato izvajanje v pritožbi predlaganih dokazov ni potrebno. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede pritožbe upnice:

13. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep tudi v zvezi z upničino pritožbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ.

14. Pritožbena navedba, da gre v predmetni zadevi za 9 obveznosti dolžnika in ne za eno obveznost, zaradi česar naj bi bil izpodbijani sklep dvoumen in neizvršljiv, je neutemeljena. Dolžnikova obveznost po sodni poravnavi je v nudenju „kompletnega preužitka“ upnici, ta pa res obsega več različnih storitev in dopustitev dolžnika. Izpodbijani sklep določa, da mora dolžnik v dodatnem 30-dnevnem roku nuditi upnici kompleten preužitek, ki obsega hrano pri odprti mizi, potrebno obleko in obutev, pomoč in nego vsak dan in v bolezni, v primeru bolezni ustrezno zdravniško oskrbo in zdravila, pravico do obdelovanja vrta, ki ga je obdelovala že do sedaj, 45 kokoši in piščancev ter 30 m³ drv za kurjavo, vključno s prostim gibanjem po hiši in vrtu. V kolikor te svoje obveznosti dolžnik ne bo (v celoti oziroma vseh) izpolnil v dodatnem roku, bo moral plačati sodne penale v določeni višini 50,00 EUR dnevno. Zavzemanje upnice, da bi sodišče določilo za vsak del dolžnikove obveznosti (vsako storitev oziroma dopustitev) samostojni znesek sodnih penalov v višini 100,00 EUR, nima podlage v zakonu niti v izvršilnem naslovu, zato mu sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo.

15. Upnica v pritožbi zatrjuje, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zakaj je določilo sodne penale v višini 50,00 EUR dnevno, zato naj sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pritožbena navedba je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je glede višine odmerjenih sodnih penalov navedlo zadostne razloge, pri tem pa je sledilo pravni teoriji in sodni praksi, da morajo biti sodni penali določeni v višini, ki bo na dolžnika vplivala tako, da bo izpolnil obveznost, zato je kot kriterij za določitev njihove višine pomembno le to, kolikšen znesek je potreben, da bo dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost. Iz celotne obrazložitve izpodbijanega sklepa je mogoče razbrati, kako sodišče prve stopnje ocenjuje pomen dejanja in kakšne so okoliščine primera, zgolj dejstvo, da teh ni ponovno navajalo v delu obrazložitve, ki se nanaša na sámo višino dnevnih sodnih penalov, pa ne pomeni kršitve zahteve po obrazloženi sodni odločbi. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sodne penale primerno odmerilo, saj bodo sodni penali tudi po prepričanju višjega sodišča prav v odmerjeni višini dosegli svoj namen.(4) Pri določanju njihove višine po prepričanju višjega sodišča in po prevladujoči sodni praksi(5) premoženjsko stanje dolžnika zaradi namena tega instituta ni relevantno, zato se višje sodišče do pravno nerelevantnih navedb upnice v zvezi s tem ni opredeljevalo. Slediti tudi ni mogoče pritožbenemu sklicevanju upnice na odločitev Višjega sodišča v Celju v zadevi št. I Ip 788/2008 z dne 3. 4. 2009. Sodna praksa v Republiki Sloveniji namreč ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih (ZS) sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Poleg tega na podlagi enega drugačnega primera tudi ni mogoče trditi, da gre za ustaljeno sodno prakso. Pritožbene navedbe v zvezi z višino oskrbnine za upnici najbližji dom oskrbovancev za odločitev niso pravno pomembne, saj niso povezane z vprašanjem določitve višine sodnih penalov, zato se do njih višje sodišče ne opredeljuje.

16. Utemeljeno pa pritožba opozarja na to, da za omejitev sodnih penalov na najvišji skupni znesek 8.000,00 EUR ni podlage. Sodišče prve stopnje je v točki I.2. napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da seštevek vseh sodnih penalov ne sme presegati 8.000,00 EUR. Sodna praksa v zvezi s tem vprašanjem ni enotna in ustaljena, niti zahteva po omejitvi skupne višine sodnih penalov ne izhaja iz odločitve Ustavnega sodišča RS št. Up-181/99 z dne 13. 7. 1999, ki se nanaša na sklep o določitvi sodnih penalov. Nastanka očitnega nesorazmerja med vrednostjo nedenarne obveznosti in višino sodnih penalov(6) ni mogoče ugotavljati že ob izdaji sklepa o določitvi sodnih penalov, saj je v tem sklepu dolžniku določen dodaten rok, v katerem lahko svojo nedenarno obveznost še izpolni in se s tem izogne plačilu sodnih penalov. Ob izdaji takega sklepa o višini nateklih sodnih penalov še ni mogoče govoriti, saj sodni penali do izteka dodatnega roka še ne začnejo teči, pa tudi sicer je eventualno nesorazmerje med višino nateklih sodnih penalov in vrednostjo nedenarne izpolnitve bodoče negotovo dejstvo, saj vnaprej ni mogoče vedeti, kdaj bo dolžnik svojo obveznost izpolnil oziroma kdaj bo upnica vložila predlog za izvršbo in s tem ustavila tek določenih sodnih penalov. V tem delu je višje sodišče pritožbi upnice ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Do pritožbenih navedb v zvezi s tem se torej višjemu sodišču ni bilo treba opredeljevati.

17. Neutemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na dodatni rok za izpolnitev nedenarne obveznosti dolžnika iz sodne poravnave. Upnica se sicer sklicuje na odločitve sodišč v drugih sodnih odločbah, vendar pa so dodatni roki zelo različno določeni in splošne usmeritve, kaj je ustrezna dolžina dodatnega roka, iz povsem neenotne sodne prakse ni mogoče izluščiti,(7) poleg tega je treba ponovno opozoriti, da (tudi ustaljena) sodna praksa pri nas ni formalni pravni vir. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep zadostno obrazložilo tudi glede dolžine dodatnega roka za izpolnitev ter da je ta rok glede na okoliščine primera ustrezen. Upnica sicer navaja, da bo v dodatnem 30-dnevnem roku umrla, če ne bo jedla, imela pomoči in nege, vendar s takimi trditvami glede na okoliščine primera v konkretnem primeru pravilnosti in zakonitosti odločitve ni izpodbila. Upnica v skoraj 20 letih po sklenitvi sodne poravnave - pogodbe o preužitku, ki se po njenih lastnih trditvah nikoli ni izvajala, vse do leta 2013 ni predlagala ne določitve sodnih penalov in tudi ne izvršbe za izterjavo nedenarne terjatve, kar pomeni, da je imela ustrezno prehrano, pomoč in eventualno nego v tem času očitno zagotovljeno na drugačen način. Ni pa v predlogu za določitev sodnih penalov navajala trditev, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo, da so se okoliščine v zvezi z zadovoljevanjem njenih navedenih potreb spremenile tako, da je izvajanje preužitka s strani dolžnika zanjo edina možnost preživetja v času določenega dodatnega roka za izpolnitev obveznosti dolžnika. Višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je rok 30 dni glede na vsebino obveznosti dolžnika primeren dodatni rok za njeno izpolnitev.

18. Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek o napačnosti odločitve sodišča prve stopnje glede zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dolžnikov ugovor zastaranja občasnih terjatev. Upnica zmotno meni, da gre pri dolžnikovi obveznosti iz sodne poravnave za obveznost zakonitega preživljanja, saj je dolžnik ni dolžan preživljati na podlagi zakona, pač pa ji je na podlagi medsebojne sodne poravnave dolžan nuditi preužitek, katerega vsebina je v tem aktu tudi opredeljena. Ne glede na to, da je pravna podlaga take pogodbe preživljanje preužitkarskega upravičenca, ne gre za preživljanje na podlagi zakonske obveznosti, zato določba tretjega odstavka 348. člena OZ za predmetni primer ni uporabljiva. Protispisna je navedba, da gre v konkretnem primeru za zakonito preživljanje vdove po zapustniku v zvezi z zaščiteno kmetijo na račun njenega nujnega deleža, saj gre za obveznosti iz preužitkarske pogodbe, sklenjene pred sodiščem v obliki sodne poravnave. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za uporabo 5-letnega zastaralnega roka iz naslova neupravičene obogatitve, saj v predmetni zadevi ni prišlo do razveze pogodbe o preužitku, na podlagi katere bi vsaka stranka morala vrniti drugi stranki, kar je prejela, temveč gre za zahtevek za izpolnjevanje obveznosti iz sodne poravnave, ki so po svoji naravi občasne terjatve, saj dospevajo letno ali v določenih krajših presledkih. V izogib ponavljanju se v zvezi s tem višje sodišče sklicuje na pravilne in izčrpne razloge v izpodbijanem sklepu.

19. V zvezi s pritožbeno navedbo, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem strank, višje sodišče ugotavlja, da je upnica predlagala zaslišanje strank v zvezi s trditvijo, da upnica nima pravice zahtevati izvajanja preužitka samo na domu dolžnika, ter trditvijo, da dolžnik ni izpolnjeval nobene svoje obveznosti iz sodne poravnave. Glede na to, da je sodišče prve stopnje že na podlagi dokazov v spisu ob pravilni uporabi materialnega prava sledilo upničini trditi, da ji gre preužitek, čeprav živi na drugem naslovu kot dolžnik, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati še dodatnih s strani upnice predlaganih dokazov za ugotovitev tega dejstva. Dokaz z zaslišanjem strank pa tudi v zvezi z neizpolnjevanjem dolžnikovih obveznosti po sodni poravnavi ni bil potreben, saj tega dolžnik ni zanikal, zato dokazovanje tega dejstva ni bilo potrebno.

20. Pritožbene navedbe o zapuščinskem postopku oziroma drugih postopkih v zvezi z različnimi nepremičninami za odločitev v zadevi niso pravno pomembne, zato se višje sodišče do njih ni opredeljevalo, enako tudi ne do drugih navedb v pritožni, ki na odločitev o pritožbi ne vplivajo, pa jih v tem sklepu ni še posebej navedlo.

21. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče upnici moralo priznati stroške za odgovor na odgovor dolžnika na predlog za določitev sodnih penalov, saj ne gre za stroške, ki bi bili v postopku potrebni. Navedena vloga ni po ZIZ ali ZPP predvidena vloga upnika, niti se na trditve v njej pri odločanju sodišče prve stopnje ni oprlo, zato upnici sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo tega stroška. Prav tako je treba zavrniti pritožbeno navedbo, da bi sodišče moralo upnici priznati 22 % DDV, kolikor je v času odmere znašal. Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o pravočasno priglašenih stroških upnice, ki je priglasila 20 % DDV, ne glede na to, da se je v času po priglašenih stroških spremenila davčna zakonodaja, saj sodišče ne sme odločati brez ustreznega zahtevka oziroma mimo njega.

Glede stroškov pritožbenega postopka:

22. Upnica je s svojo pritožbo uspela deloma, dolžnik pa s pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ ob upoštevanju vseh okoliščin primerja odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

(1) Primerjaj s sklepoma Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2100/93 z dne 22. 12. 1993 in št. III Cp 2178/2004 z dne 4. 5. 2005. (2) Primerjaj: B. Podgoršek v: N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, 2004, str. 571 in sl. (3) Primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1610/2001 z dne 3. 10. 2001. (4) Primerjaj s sklepoma Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2127/1999 z dne 13. 1. 2000 in št. III Cp 1610/2001 z dne 3. 10. 2001. (5) Sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2127/1999 z dne 13. 1. 2000 in št. III Cp 1610/2001 z dne 3. 10. 2001. (6) Glej točko 12. navedene odločbe Ustavnega sodišča. (7) Primerjaj: J. Mayr: Sodni penali - prikaz sodne prakse, Pravnik 128 (2011) št. 3-4, str. 157.