Jedro

Tožnik je prošnjo za BPP pri nepristojnem organu vložil 12. 2. 2018, to je en dan pred iztekom roka za pritožbo, toženka pa jo je prejela 14. 2. 2018, to je po izteku roka za pritožbo, zato je tožnikovo prošnjo v obsegu dodelitve nujne BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe pravilno zavrgla na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 880/2016-23 z dne 23. 1. 2018 (I. točka izreka); zavrnila prošnjo za dodelitev redne BPP za pravno zastopanje na narokih in svetovanje na obeh stopnjah v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 880/2016-23 z dne 23. 1. 2018 (II. točka izreka) ter zavrnila prošnjo za dodelitev redne BPP za pravno zastopanje na narokih in svetovanje na obeh stopnjah in za oprostitev stroškov postopka in drugih stroškov v zadevi, ki se pred Upravnim sodiščem RS vodi pod opr. št. I U 880/2016 (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve k I. točki izreka izhaja, da je tožnik prošnjo za dodelitev BPP vložil 12. 2. 2018 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, dan pred iztekom roka za pritožbo zoper navedeni sklep z dne 23. 1. 2018, toženka pa jo je v reševanje prejela 14. 2. 2018, to je po poteku pritožbenega roka, zaradi česar je vlogo v tem delu zavrgla na podlagi tretjega odstavka 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V obrazložitvi k II. točki izreka toženka med drugim navaja, da je tožnik pritožbo zoper navedeni sklep vložil sam, ob tem pa ni izkazal, da ima njegov zakoniti zastopnik opravljen pravosodni izpiti, zaradi česar nima verjetnega izgleda za uspeh in zato ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP. V obrazložitvi k III. točki med drugim navaja, da tožnik tudi po pozivu sodišča ni izkazal, da je ravnal v skladu z 28. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar tudi v tem delu ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP. Glede postopka na prvi stopnji še dodaja, da iz stanja zadeve ne izhaja, da bi bil tožnik vabljen na narok za glavno obravnavo in da bi s tem v zvezi potreboval zaprošeno BPP, glede postopka na drugi stopnji pa še, da je prošnja v tem delu preuranjena, saj naj bi v tem delu tožnik uvedbo postopka predlagal šele, ko bi sodišče prve stopnje o vloženi tožbi pravnomočno odločilo.

3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Med drugim navaja, da je ta zadeva smiselno primerljiva z zadevo iz odločbe Ustavnega sodišča Up-2411/06 z dne 22. 5. 2008, sklicuje se zlasti na 5. in 9. točko njene obrazložitve in trdi, da gre v tem primeru „ob smiselnem razumevanju vsebine in namena tožbe“ za kršitev ustavnih pravic tožnika in njegovega ustanovitelja. Meni, da je bila toženka dolžna odločati neposredno na podlagi Ustave RS. Navaja poseg v 22., 34. in 60. člen Ustave RS. Trdi, da mu RTV Slovenije in Ministrstvo za kulturo ne omogočata dostopa do 106 avtorskih del A.A., toženka pa A.A. ne dopusti udeležbe v postopku. Iz vsebine, narave in smisla tožbe naj bi izhajala realna možnost, da bo uspel, če ne prej pa na Ustavnem sodišču ali Evropskem sodišču za človekove pravice.

4. Navaja, da je toženka prošnjo za BPP zavrnila na arbitraren način, saj je prezrla neposredno na Ustavi utemeljen vsebinski in pravni temelj postopka. Zmotno naj bi ugotovila, da v tem primeru ne bo mogoče zagotoviti osebe za izvajanje pravne pomoči, saj je že v prošnji navedel izbrano odvetnico B.B. Toženki tudi očita, da se ni smiselno ozirala na drugo alinejo prvega odstavka in drugega odstavka 24. člena ZBPP, ker ni upoštevala, da sta tožnik in njegov ustanovitelj v stiski zaradi oviranja izvajanja „pridobljene dejavnosti v javnem interesu“ ter da je sistematična kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin vselej razlog za človekovo osebno stisko. Meni, da toženkino navajanje, da nima verjetnega izgleda za uspeh, smiselno pomeni, da BPP potrebuje, v zvezi s čimer se sklicuje tudi na tretji odstavek 26. člena ZBPP. Večkrat ponovi, da je ravnanje sodišča nerazumno, saj v zvezi z I U 880/2016 ni še nič zamujenega.

5. Trdi, da je žaljiva toženkina utemeljitev, da je prizadevanje tožnika in smiselno tudi njegovega ustanovitelja nerazumno, saj prizadevanje za sodno varstvo temeljnih (avtorskih) pravic ne more biti nerazumno. Navaja tudi peti odstavek 24. člena ZBPP. Toženka naj bi imela možnost odločanja po prostem preudarku oziroma diskrecijski pravici. Poudarja tudi pomen, ki ga ima zanj ta zadeva. Vztrajanje pri stališču, ki ga je Ustavno sodišče sprejelo glede drugega odstavka 22. člena ZUS-1, naj bi onemogočalo razvoj (ustavo)sodne prakse, zlasti v povezavi z zatrjevanimi kršitvami Ustave RS. Meni, da je toženka v zadevi odločala tudi vsebinsko, ko je presojala, da je tožnikova zahteva „očitno nerazumna“ in da so „izgledi za uspeh“ za javno dostopnost 106 z javnimi sredstvi izdelanih avtorskih del nerazumni oziroma ko je napovedala zavrženje tožbe.

6. Navaja, da mu Upravno sodišče RS ni nikoli odgovorilo, da je bila v zvezi s pozivom poslana dokumentacija nepopolna, kar naj bi pomenilo, da je štelo, da je Ministrstvo za kulturo dolžno po uradni dolžnosti smiselno razumeti tožnikovo zahtevo kot zahtevo po izdaji odločbe, kar naj bi zahteva z dne 11. 4. 2016 smiselno tudi bila. Toženka naj bi tudi prihajala sama s seboj v nasprotje, ko se po eni strani sklicuje na nerazumnost zadeve, po drugi pa naj bi tožnik podal novo zahtevo za BPP, ko se bo za to pokazala potreba, kar kaže, da daje prednost zavrnitvi prošnje. Sodišču predlaga, naj razsodi, da se mu ugodi in se mu dodeli redna BPP za pravno svetovanje (pomoč za preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov in zastopanje pred sodiščem prve stopnje) v postopku Upravnega sodišča I U 880/2016 zaradi molka organa, od dne 14. 2. 2018, ter da se za izvajanje BPP določi izbrana odvetnica B.B. 7. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

8. Tožba ni utemeljena.

9. BPP ima v sistemu sodnega varstva pomembno ustavnopravno vlogo, saj omogoča uresničevanje pravice do sodnega varstva tudi za tiste pravne subjekte, ki te ustavne pravice zaradi svojega materialnega položaja sicer ne bi bili sposobni uveljaviti. Uresničevanje tega upravičenja ureja ZBPP, ki ga je organ za BPP dolžan (ob ustavnoskladni razlagi) uporabiti pri svojem odločanju. Po presoji sodišča toženka v tem primeru pri uporabi ZBPP ni zagrešila nepravilnosti, ki bi vplivale na odločitev. Tožnik tudi neutemeljeno trdi, da je obravnavana zadeva kakorkoli primerljiva z zadevo, o kateri je Ustavno sodišče odločalo z odločbo Up-2411/06 z dne 22. 5. 2008. Predmet navedene odločbe Ustavnega sodišča je bila pravica posameznika, da sodeluje v postopku, v katerem bi se lahko odločalo o njegovih pravicah ali pravnih koristih, in sicer kot razsežnost pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Iz stališč, ki jih je v navedeni zadevi sprejelo Ustavno sodišče, pa ni mogoče priti do razlage, za katero se v tožbi po presoji sodišča zavzema tožnik, in sicer da je do BPP upravičen že glede na samo vsebino upravnega spora, v zvezi s katerim BPP uveljavlja, in sicer ne glede na to, da je ena od razsežnosti navedenega upravnega spora tudi negativna odločitev o zahtevi A.A. za priznanje položaja stranke oziroma stranke z interesom v navedenem upravnem sporu. Prav tako neutemeljeno se tožnik zavzema za to, da bi toženka odločala po prostem preudarku (po diskrecijski pravici), saj bi v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZUP tako lahko ravnala le, če bi za to imela podlago v zakonu. Take podlage v uporabljenih določbah ZBPP namreč nima.

10. Iz izpodbijane odločbe, upravnega spisa in tudi tožnikovih navedb sicer izhaja, da je v upravnem sporu, v zvezi s katerim tožnik prosi za BPP, vložena tožba zaradi molka organa v zvezi z odkupom avtorskih pravic in da toženo stranko Republiko Slovenijo v navedenem upravnem sporu zastopa Ministrstvo za kulturo. V trenutku izdaje izpodbijane odločbe (in po podatkih sodnega vpisnika tudi še v trenutku izdaje te sodbe) sodišče še ni odločilo o tožbi v navedenem upravnem sporu, izdalo pa je sklep I U 880/2016-23 z dne 23. 1. 2018, s katerim je zavrnilo zahtevo A.A. za priznanje statusa stranke in statusa stranskega udeleženca na strani tožeče stranke.

11. Iz tožnikove prošnje izhaja, da prosi za odobritev nujne in redne BPP ter BPP za pravno zastopanje na narokih in svetovanje na obeh stopnjah sodišč in za oprostitev stroškov postopka ter drugih stroškov v navedenem upravnem sporu.

12. Glede na navedeno vsebino tožnikove prošnje, ob uporabi drugega odstavka 11. člena ZBPP, po katerem dodeljena BPP zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena, ter glede na stanje upravnega spora, v zvezi s katerim tožnik uveljavlja dodelitev BPP, je toženka tožnikovo prošnjo pravilno obravnavala z vidika treh vsebinskih sklopov: - nujna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep I U 880/2016-23 z dne 23. 1. 2018; - redna BPP za pravno zastopanje na narokih in svetovanje na obeh stopnjah v zvezi s pritožbo zoper navedeni sklep z dne 23. 1. 2018 ter - redna BPP za pravno zastopanje na narokih in svetovanje na obeh stopnjah in za oprostitev stroškov postopka in drugih stroškov v postopku odločanja o glavni stvari v navedenem upravnem sporu z opr. št. I U 880/2016. 13. Tožnik je namreč prošnjo za dodelitev vložil 12. 2. 2018 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani (ki jo je nato odstopilo v pristojno reševanje toženki, ta pa jo je prijela 14. 2. 2018), to je v trenutku, ko je bila tožba v zadevi I U 880/2016 že vložena, ter tik pred iztekom roka za pritožbo zoper sklep I U 880/2016-23 z dne 23. 1. 2018. 14. Tožnik ne ugovarja toženkini ugotovitvi, da je rok za vložitev pritožbe zoper sklep I U 880/2016-23 z dne 23. 1. 2018 potekel 13. 2. 2018. Ker je tožnik prošnjo za BPP pri nepristojnem organu vložil 12. 2. 2018, to je en dan pred iztekom roka za pritožbo, toženka pa jo je prejela 14. 2. 2018, to je po izteku roka za pritožbo, je tožnikovo prošnjo v obsegu dodelitve nujne BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe pravilno zavrgla na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZBPP. Po tej določbi namreč pristojni organ prošnjo za dodelitev nujne BPP zavrže kot prepozno, če prosilec prošnjo vloži po izteku roka iz drugega odstavka 36. člena ZBPP (to je tri delovne dni pred iztekom roka za opravilo nujnega pravnega dejanja), če oceni, da v tako kratkem roku prosilcu ne bo mogoče zagotoviti osebe, pooblaščene za izvajanje pravne pomoči. Presoja organa za BPP o zmožnosti zagotovitvi osebe, pooblaščene za izvajanje pravne pomoči, iz tretjega odstavka 36. člena ZBPP se namreč nanaša na kratek čas, ki v taki situaciji še ostane do izteka roka za opravilo nujnega procesnega dejanja (torej manj kot tri dni). Ker pa je toženka tožnikovo vlogo zaradi njene predhodne vložitve pri nepristojnem organu prejela po preteku roka za opravilo nujnega procesnega dejanja, to je pritožbe zoper navedeni sklep, tožnik ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da je že v prošnji navedel ime odvetnice, ki naj bi bila seznanjena s primerom in naj bi pristala na zastopanje. V taki situaciji tudi ob takojšnji dostopnosti do odvetnika namreč nujnega procesnega dejanja zaradi zamude roka ni več mogoče opraviti. Toženka je zato tožnikovo vlogo v tem delu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZBPP pravilno zavrgla kot prepozno.

15. Pravilna pa je tudi odločitev toženke o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP za pravno zastopanje na narokih in svetovanje v pritožbenem postopku v zvezi s sklepom I U 880/2016 z dne 23. 1. 2018 ter za pravno svetovanje in zastopanje in za oprostitev stroškov postopka v postopku o glavni stvari zadeve, ki se vodi pod opr. št. I U 880/2016, saj tudi po oceni sodišča niso izpolnjeni objektivni pogoji iz 24. člena ZBPP.

16. V zvezi s pravilno uporabo določb 24. člena ZBPP se tožnik neutemeljeno sklicuje na pravila, ki veljajo za odobritev BPP v obliki pravnega svetovanja iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, zlasti na s tem povezani peti odstavek 24. člena ZBPP1, saj v prošnji ni uveljavljal take oblike BPP, temveč nujno in redno BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji, torej obliko BPP iz četrte alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, torej obliko BPP iz devete alineje navedene določbe ZBPP, za katere pa uporaba prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP ni izključena. Sodišče zgolj dodaja, da oblika BPP iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP glede na svojo vsebino, kot jo opredeljuje tretji odstavek 26. člena ZBPP, praviloma pride v poštev v situaciji, ko se prosilec za BPP še odloča o tem, kaj naj stori za zavarovanje svojih pravic in pravnih koristi, v obravnavani zadevi pa je tožnik prošnjo za BPP v upravnem sporu vložil po tem, ko je tožbo v upravnem sporu že vložil. 17. Tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi, da bi toženka morala upoštevati, da je nerešena zadeva, v zvezi s katero prosi za BPP, razlog, da se je znašel v življenjski stiski. Po določbi drugega odstavka 24. člena ZBPP ta okoliščina na presojo obstoja objektivnega pogoja vpliva le, kadar prosilec uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (do sojenja v razumnem roku). Za tak primer gre, kadar prosilec BPP potrebuje za postopek s tožbo zaradi kršitve navedene pravice, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre, saj tožnik tožbo vlaga zaradi molka upravnega organa, ne pa zato, ker sodišče ne bi sodilo v razumnem roku.

18. Pravilno sta po presoji sodišča v tem primeru uporabljena tudi prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP. Navedena zakonska ureditev namreč organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Iz sodne prakse tega sodišča2 izhaja, da navedena zakonska norma glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi vsebinski preizkus zadeve. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom "očitne (ne)razumnosti" (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Podrobnejše kriterije za napolnitev tega pravnega standarda je zakonodajalec predpisal v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kjer je določil, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, pri tem pa je vse tam naštete kriterije ponovno vezal na standard "očitnosti". S tem je po presoji sodišča tudi jasno določil standard preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev BPP morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

19. V zvezi z BPP za pravno zastopanje na narokih in svetovanje v pritožbenem postopku v zvezi s sklepom I U 880/2016 z dne 23. 1. 2018 je opisan očiten - na prvi pogled spoznaven razlog, ki kaže za nerazumnost zadeve, namreč neizpolnjenost zahteve iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1. Po navedeni določbi ZUS-1 stranka lahko pravno sredstvo v upravnem sporu vloži le po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. O ustavoskladnosti te določbe ZUS-1 je (kot pravilno opozarja toženka) odločalo že Ustavno sodišče RS (odločba U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008), o njem pa obstoji tudi zelo obsežna praksa Vrhovnega sodišča RS (npr. sklepi I Up 323/2016 z dne 8. 9. 2017, I Up 74/2017 z dne 21. 6. 2017, I Up 10/2017 z dne 10. 4. 2017 in številni drugi). Na podlagi ugotovitve, da je tožnik pritožbo zoper navedeni sklep vložil po svojem zakonitem zastopniku, za katerega ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit (čemur tožnik ne oporeka), je toženkin sklep, da tožnik v navedenem pritožbenem postopku nima nobenih verjetnih izgledov za uspeh, pravilen. Tožbeni očitek, da je z vztrajanjem pri navedenem stališču Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS onemogočen razvoj (ustavno)sodne prakse, je ob navedeni dolgoletni in obsežni sodni praksi Vrhovnega sodišča neutemejen.

20. V zvezi z BPP za pravno zastopanje na narokih in svetovanje na obeh stopnjah in za oprostitev stroškov postopka in drugih stroškov v postopku odločanja o glavni stvari v upravnem sporu z opr. št. I U 880/2016 toženka svojo oceno o očitni nerazumnosti zadeve pravilno opira na neizpolnjenost zahteve iz drugega in tretjega odstavka 28. člena ZUS-1. Po navedenih določbah ZUS-1 sme namreč tožnik v primeru enostopenjskega odločanja upravni spor zaradi molka organa sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena zahteva zavrnjena le, če organ odločbe o njegovi zahtevi ne izda niti po tem, ko od organa ponovno zahteva, da to odločbo izda v nadaljnjih sedmih dneh. Po ugotovitvah toženke tožnik kljub pozivu sodišča ni izkazal, da je na organ naslovil ponoven poziv k odločitvi v smislu navedenih določb 28. člena ZUS-1. Ker tudi v tožbi ne trdi, da je na ministrstvo naslovil urgenco v smislu navedenih določb ZUS-1 (to je, da je po prvotni zahtevi z dne 11. 4. 2016 za odločitev na ministrstvo naslovil ponoven poziv za izdajo odločbe), temveč se sklicuje na svojo vlogo z dne 11. 4. 2016, s katero je (po tožbenih navedbah) od ministrstva zahteval odločitev, je tudi po presoji sodišča toženkin sklep, da tožnik v navedenem pritožbenem postopku očitno nima nobenih verjetnih izgledov za uspeh, pravilen. Ker že navedeno zadostuje za sklep, da tožnik v navedenem upravnem sporu nima verjetnih izgledov za uspeh, odločitev toženka pa je zato pravilna, se sodišče ni ukvarjalo še s pravilnostjo dodatnih razlogov, ki jih za svojo odločitev navaja toženka. Iz enakih razlogov se tudi ni spuščalo v presojo, ali gre v zadevi I U 880/2016 sploh za upravno stvar, saj tudi ob taki presoji upravni spor ne bi bil dopusten, tožnikovi izgledi za uspeh pa prav tako ne bi bili verjetni.

21. Ob pojasnjenih razlogih za očitno nerazumnost zadeve v pritožbenem delu postopka in glavni stvari, se tožnik neutemeljeno sklicuje na pomembnost, ki naj bi jo zanj imela zadeva, saj te navedbe, ki jih ne konkretizira z vidika pomena za svoj obstoj, ob neobstoju objektivnega pogoja iz prve alineje 24. člena ZBPP ne drugačno odločitev ne morejo vplivati.

22. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 23. Sodišče še dodaja, da skladno z 2. členom ZUS-1 v upravnem sporu odloča le o zakonitosti s tožbo izpodbijanega upravnega akta, v konkretnem primeru odločbe, s katero je bil deloma zavržena, deloma pa zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev BPP. O morebitni dodelitev BPP v širšem obsegu, kakor je bila predmet odločanja z izpodbijano odločbo, v tem primeru za pravno svetovanje iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, kot ga tožnik uveljavlja s tožbo, pa bo na podlagi tožnikove morebitne prošnje lahko odločal le organ za BPP, ki je za to pristojen.

1 Peti odstavek 24. člena ZBPP: „Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov se brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje po prvi alineji prvega odstavka 26. člena tega zakona dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člen.“ 2 Npr. sodba Upravnega sodišča I U I U 1412/2017 z dne 15. 9. 2017.