Jedro

Pritožnik tudi sicer v zvezi s svojimi navedbami glede poteka dogodkov, ki se mu očitajo, oziroma njegovi (aktualni) nevarnosti ni podal nikakršnih dokaznih predlogov. Na tak način pa v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti in prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene in izpodbiti opravljene presoje o tem, da so zaradi okoliščin v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo (pravilno sodbo in sklepom) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-82/2026-1542-4 z dne 24. 6. 2026, s katerim mu je to omejilo gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, in sicer na prostore Centra za tujce v Postojni od 23. 6. 2026 od 10.27 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 23. 9. 2026 do 10.27 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka je Upravno sodišče zavrglo.

2.Upravno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo toženki, da so za izrek ukrepa izpolnjeni pogoji iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Presodilo je, da gre pri tožniku očitanih ravnanjih (vnašanje prepovedanih drog v prostore azilnega doma, večkratno uživanje drog, udeležba v pretepu) za taka ravnanja, ki že sama po sebi zaradi svoje narave predstavljajo ogrožanje osebne varnosti, premoženjske varnosti in druge primerljive razloge javnega reda. Iz tega razloga je zavrnilo tudi očitke, da bi moral organ opraviti samostojno presojo teže, medsebojne povezanosti in časovne oddaljenosti posameznih dejanj. Neposredna nevarnost ponavljanja takšnih ravnanj je po presoji sodišča razvidna že iz tega, da je šlo pri tožniku za večkratna ponavljajoča se istovrstna dejanja. Toženka je pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, njena dokazna ocena pa je zadostno obrazložena. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča dovolj obrazložen tudi v delu, ki se nanaša na presojo nujnosti, primernosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa ter glede zavrnitve izreka milejših ukrepov od izrečenega.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V skladu z ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti navedenega ukrepa ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

7.Takšen ukrep je toženka pritožniku izrekla s sklepom z dne 24. 6. 2026, zoper katerega je ta vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo.

8.Pritožnik takšni odločitvi Upravnega sodišča nasprotuje in izraža nestrinjanje s presojo Upravnega sodišča, da okoliščine konkretnega primera dajejo zadostno podlago za zaključek toženke, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Upravnemu sodišču očita, da ni opravilo celovite dokazne ocene, temveč odločilno dokazno težo pripisalo uradnim zaznamkom, poročilom različnih služb in zapisniku zaslišanja pred upravnim organom. Namesto samostojne dokazne presoje je povzelo vsebino upravnega akta in zaključilo, da je pritožnik s svojim ravnanjem ogrožal druge prosilce, zaposlene in varnostnike. Takšen zaključek pa ne temelji na izvedbi neposrednih dokazov, temveč pretežno listinah, ki jih je pripravil upravni organ oziroma službe, povezane z nastanitvenim objektom. Nadalje Upravnemu sodišču očita, da naj bi bila ugotovitev, da je pritožnik očitana dejanja priznal, preširoka in naj ne bi imela opore v zapisniku o glavni obravnavi. Pritožnik je izrecno povedal, da ni nevaren drugim osebam, da ni ogrožal drugih prosilcev in da glede posameznih dogodkov ne sprejema opisa, kot ga je navedla toženka. Pojasnil je tudi, da s hišnim redom ni bil ustrezno seznanjen oziroma da ni razumel vseh pravil in posledic njihovih kršitev. Opozarja tudi, da iz podpisa zapisnika (o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja) pred upravnim organom ni mogoče avtomatično sklepati, da je vsebino v celoti razumel, da je bila pravilno prevedena ali da se je strinjal z vsakim posameznim očitkom. Podpis zapisnika po njegovem prepričanju sam po sebi tako še ne pomeni veljavnega in nedvomnega priznanja vseh odločilnih dejstev. Upravno sodišče naj tudi ne bi razlikovalo med priznanjem posameznega dejanja in pravno presojo njegove teže. Več dogodkov je obravnavalo kot celoto in iz njihovega števila sklepalo na pritožnikovo nevarnost, pri tem pa ni za vsak dogodek posebej ugotovilo, kaj se je dejansko zgodilo, kateri dokazi potrjujejo opis dogodka, kakšna je bila pritožnikova vloga, ali je šlo za prekršek, kaznivo dejanje, kršitev hišnega reda in ali je bil postopek končan ter kakšen pomen ima dogodek za presojo nevarnosti ob izdaji sklepa. Upravnemu sodišču očita, da je odprte policijske in prekrškovne postopke uporabilo kot potrditev nevarnost, ne da bi preverilo njihov rezultat in vsebino. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker niti upravni organ niti sodišče nista opravila vsebinske presoje vsakega posameznega dogodka. Neustrezna naj bi bila tudi presoja nevarnosti pritožnikovega prihodnjega ravnanja. Poudarja, da posedovanje droge brez dodatnih okoliščin še ne izkazuje nevarnosti za življenje, telesno integriteto ali premoženje drugih oseb, Upravno sodišče pa v tej zvezi ni pojasnilo, kako naj bi posedovanje droge za osebno uporabo povzročalo konkretno nevarnost drugim. Prav tako naj ne bi ugotavljalo, ali je bila med posedovanjem droge in domnevnim nasilnim vedenjem ugotovljena kakršnakoli vzročna zveza. Nasprotuje zaključku, da že posredovanje droge po svoji naravi pomeni resno nevarnost za javni red, saj je ta preširok in ne temelji na individualizirani presoji. Upravno sodišče bi moralo ugotavljati tudi okoliščine dogodka pritožnikovega pretepa z drugim prosilcem ter presoditi okoliščine nastanka zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja.

9.Takšni očitki pa so neutemeljeni.

10.Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo,1 da pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Glede na navedeno so tako neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da naj Upravno sodišče ne bi ugotavljalo, ali je bila med posedovanjem prepovedane droge in domnevnim nasilnim vedenjem ugotovljena kakršnakoli vzročna zveza, saj morebitna ugotovitev vzročne zveze za presojo ni relevantna. Prav tako za presojo niso relevantne okoliščine dogodka pritožnikovega pretepa z drugim prosilcem. Za presojo tudi ni ključno, kako so se zaključili policijski oziroma prekrškovni postopki v zvezi s pritožniku očitanimi dejanji (katerih storitev je priznal).

11.V tej zadevi sta dejansko stanje že ugotavljala in presojala tako toženka kot Upravno sodišče, ki ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja od tistega, ki je bilo podlaga za izdajo toženkinega sklepa z dne 24. 6. 2026.2

12.Upravno sodišče se je glede izpolnjenosti zakonskega razloga za omejitev gibanja na prostore Centra za tujcev skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sklicevalo na utemeljitev v sklepu toženke, v 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je izrecno zavrnilo tožbene očitke o nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Poudarilo je, da je tožnik večino dejanj3 (razen tega, da pri dogodku dne 4. 6. 2026 ni bil pijan in da steklenica z alkoholom ni bila njegova ter glede dogodka 1. 3. 2026, da GSM telefoni niso bili njegovi in da so bili pokvarjeni) priznal. Presodilo je, da tudi če ti dejanji zaradi tožnikovega zanikanja nista dovolj dokazani, že druga očitana ravnanja zadostujejo za oceno, da je zaradi tožnikovih ravnanj ogrožena osebna varnost in drugi primerljivi razlogi javnega reda, med katere spada tudi vnašanje prepovedanih substanc v prostore azilnega doma. Glede na tožnikovo priznanje po mnenju sodišča toženki tudi ni bilo treba dodatno izvajati in vrednotiti posameznih dokazov ter ugotavljati njihove medsebojne skladnosti. Nadalje je poudarilo, da sicer drži, da vsak uveden postopek še ne pomeni dejanske nevarnosti za javni red, vendar pa je šlo v konkretnem primeru za taka ravnanja, ki predstavljajo nevarnost za javni red. Pojasnilo je, da so primerljivi razlogi javnega reda tisti, ki pomenijo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države, kamor pa se lahko šteje tudi vnašanje prepovedanih drog v prostore azilnega doma. Prav za taka ravnanja je šlo pri tožniku, saj gre za očitke o večkratnem uživanju drog, to pa so ravnanja, s katerimi tožnik ogroža tudi samega sebe, saj le te predstavljajo nevarnost za zdravje. Poleg tega je bil udeležen v pretepu, zaradi česar je ogrožena osebna varnost drugih. Torej gre po presoji Upravnega sodišča za taka ravnanja, ki že sama po sebi zaradi svoje narave predstavljajo ogrožanje osebne varnosti, premoženjske varnosti in druge primerljive razloge javnega reda. Ta dejanja pa izpolnjujejo zakonski standard za izrek omejitve gibanja. V zvezi z očitki, da bi moral organ ugotoviti predvsem, ali očitana ravnanja kažejo na dejansko sedanjo nevarnost in ali obstaja neposredna nevarnost ponavljanja takšnih ravnanj ter ali obstaja vzročna zveza med preteklimi dogodki in potrebo po omejitvi gibanja, je ugotovilo, da so očitana ravnanja že po naravi taka, da predstavljajo ogrožanje varnosti drugih, neposredna nevarnost ponavljanja pa je razvidna že iz tega, da je šlo pri tožniku za večkratna ponavljajoča se istovrstna dejanja (posedovanje prepovedanih drog). Upravno sodišče je presodilo, da je toženka pravilno ugotovila, da glede na tožniku dokazana ravnanja (uživanje drog, vnos prepovedanih substanc v azilni dom ter nasilje), izrek katerega drugega milejšega ukrepa po ZMZ-1 ne bi bil učinkovit, saj tožnik s svojim ravnanjem ne ogroža le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu. Nujnost, primernost in sorazmernost izrečenega ukrepa je toženka po presoji Upravnega sodišča ustrezno obrazložila.

13.Po presoji Vrhovnega sodišča celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. Takšnim razlogom Upravnega sodišča pritožnik argumentirano ne nasprotuje in za drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne ponudi nobenih prepričljivih razlogov. Pritožnik tudi sicer v zvezi s svojimi navedbami glede poteka dogodkov, ki se mu očitajo, oziroma njegovi (aktualni) nevarnosti ni podal nikakršnih dokaznih predlogov. Na tak način pa v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti in prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene in izpodbiti opravljene presoje o tem, da so zaradi okoliščin v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

14.Na drugačno presojo Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pomen priznanja dejanj, ki se pritožniku očitajo (ter v tej zvezi pomen podpisa zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja), niti navedbe, ki se nanašajo na pritožnikovo seznanjenost s hišnim redom. Pritožnik namreč niti v tožbi niti na glavni obravnavi niti v pritožbi ne zatrjuje nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da njegovega priznanja ne bi bilo mogoče upoštevati (denimo, da ni bilo prostovoljno ali da glede dejanj, ki jih je priznal, listinski dokazi v spisu ne nudijo nobene opore). Celo več, pritožnik je, ko je bil na glavni obravnavi izrecno vprašan, ali vztraja pri tem, kar je povedal na zaslišanju pri toženi stranki, odvrnil, da pri povedanem vztraja. Nadalje je potrdil, da je posedoval prepovedane droge ter da je prišlo do konflikta med njim in drugim prosilcem za azil, s katerim si deli sobo v azilnem domu. Niti v tožbi niti na glavni obravnavi tudi ni zatrjeval, da ob njegovem zaslišanju pred ustnim izrekom ukrepa omejitve gibanja ne bi bil prisoten tolmač oziroma da slednjega ne bi razumel oziroma ni zatrjeval drugih konkretnih pomanjkljivosti pri seznanitvi z dejanji, ki so bila podlaga za izrek ukrepa, in katerih storitev je pred toženko priznal. Glede na navedeno pa v okoliščinah konkretnega primera tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo razloga za nadaljnjo presojo dokazne vrednosti listinskih dokazov (uradnih zaznamkov in poročil različnih služb), iz katerih izhajajo dejanja, ki se pritožniku očitajo in so bila podlaga za izrek ukrepa omejitve gibanja. Da očitanih dejanj, na katera se je v obrazložitvi izrecno sklicevalo Upravno sodišče, ni storil, nenazadnje ne zatrjuje niti v pritožbi. Kot neutemeljene pa se izkažejo tudi pritožbene navedbe o tem, da naj bi sodišče odločilno težo pri presoji pripisalo listinam, ki jih je pripravil upravni organ oziroma službe, povezane z nastanitvenim objektom.

Vrhovno sodišče poudarja, da se Upravno sodišče sicer res izrecno ni opredelilo do vprašanja, ali je bil pritožnik seznanjen z Uredbo o hišnem redu azilnega doma in posledicami kršenja le-te, ampak se je glede izpolnjenosti zakonskega razloga za omejitev gibanja po četrti alineji prvega odstavka in drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, sklicevalo na utemeljitev toženke. Ta je v izpodbijanem sklepu izrecno navedla, da je bil pritožnik seznanjen s hišnim redom, kot tudi posledicami njegovih kršitev, kar je pritožnik potrdil tudi na zaslišanju pred ustnim izrekom ukrepa. Tožnik v tožbi ni podal nobenih navedb glede svoje (ne)seznanjenosti s temi pravili oziroma posledicami njihovih kršitev, je pa na glavni obravnavi zaslišan povedal, da s pravili hišnega reda ni bil seznanjen (list. št. 22), a je hkrati potrdil, da je podpis na zapisniku o zaslišanju pred ustnim izrekom ukrepa omejitve gibanja, na katerem je potrdil, da je bil seznanjen s pravili hišnega reda in posledicami njihovih kršitev, njegov. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče4, da je obseg sodne presoje vezan na tožbene navedbe, ki opredeljujejo obseg in vsebino sodnega varstva, pri čemer z izvajanjem dokazov ni mogoče nadomestiti pomanjkljivih trditev. Ker gre prav za takšno situacijo v obravnavanem primeru, Upravno sodišče navedb, podanih (prvič) v okviru zaslišanja na glavni obravnavi, ni bilo dolžno upoštevati in o njih izrecno odločati, saj bi v nasprotnem primeru odločilo izven pritožnikove trditvene podlage. Vrhovno sodišče še poudarja, da je glede na večkratne istovrstne kršitve pritožnika v časovnem obdobju daljšem od treh mesecev (glede vnosa in uživanja prepovedanih drog v azilnem domu, kot tudi policijske obravnave zaradi prepovedanih drog izven azilnega doma) življenjsko logično, da bi pritožnik vsaj od prve kršitve oziroma obravnave dalje moral in mogel vedeti, da s svojimi ravnanji krši hišni red v azilnem domu, pa tudi pravni red v Republiki Sloveniji.

Vrhovno sodišče pripominja, da iz spisa ne izhaja, da naj bi pritožnik pojasnil, "da ni razumel vseh pravil in pomena postopka"5. Nejasne so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da gre za tujca, ki ne pozna slovenskega pravnega reda in je odvisen od tolmačenja. Pritožnik namreč nikoli med postopkom ni zatrjeval, da mu tolmačenje v jeziku, ki ga razume, ne bi bilo nudeno oziroma da ne bi bilo ustrezno.

Neutemeljeni so tudi očitki, da naj bi Upravno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj naj bi zakonski standard iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZUS-1 dejansko znižalo na ugotovitev, da je pritožnik večkrat kršil hišni red in da prejšnja opozorila niso zalegla, takšna razlaga pa po prepričanju pritožnika pomeni, da bi bila lahko omejitev gibanja izrečena že zaradi ponavljajočih se disciplinskih kršitev, čeprav te ne dosegajo ravni resni nevarnosti za osebno ali premoženjsko varnost. Izrečenega ukrepa naj tudi ne bi bilo mogoče utemeljiti zgolj s preteklimi dogodki.

Vrhovno sodišče poudarja, da je že v sodbi in sklepu I Up 287/2023 z dne 13. 12. 2023 sprejelo stališče, da se pri presoji, ali je ukrep nujno potreben zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (torej razlogov iz 84. člena ZMZ-1), sme upoštevati verjetnost ponovitve kršitve. Prav presoja, ali je verjetno, da bo prosilec s kršitvami nadaljeval, mora biti med ključnimi dejavniki ocene nujnosti preventivnega ukrepa, katerega namen je zlasti varstvo osebne in premoženjske varnosti v prihodnje.6 Prav takšna pa je tudi situacija v obravnavanem primeru, ko je pritožnik večkrat ponavljal istovrstna dejanja (prim. z 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da bi Upravno sodišče zakonski standard iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZUS-1 dejansko znižalo na ugotovitev, da je pritožnik večkrat kršil hišni red in da prejšnja opozorila niso zalegla. Nasprotno, sodišče je opravilo presojo teže pritožniku očitanih dejanj in sprejelo stališče, da gre za dejanja take narave, ki že sama po sebi predstavljajo nevarnost za javni red in ogrožanje varnosti drugih (nenazadnje pa tudi pritožnika samega), ob tem pa ni moglo spregledati dejstva, da je šlo za večkratna ponavljajoča ravnanja. Svojo odločitev je tako obrazložilo z argumenti, ki so po presoji Vrhovnega sodišča razumni in prepričljivi. Zaradi narave pritožniku očitanih dejanj, ki so bila podlaga za izrek ukrepa omejitve gibanja in že sama po sebi predstavljajo nevarnost za javni red, tako po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni bistveno, ali je šlo pri pritožniku za posedovanje droge za lastno uporabo. Obstoj dodatnih okoliščin (ki jih pritožnik niti ne konkretizira) za izkazanost nevarnosti zaradi posedovanja prepovedanih drog in njihovega vnosa v azilni dom namreč v takem primeru ni potreben.

Vrhovno sodišče zavrača tudi pritožbene očitke, s katerimi pritožnik izraža nestrinjanje s presojo sorazmernosti izrečenega ukrepa. Ne drži, da naj bi upravni organ naštevanje preteklih dogodkov uporabil kot nadomestilo za test sorazmernosti in da naj bi Upravno sodišče temu nekritično sledilo. Že iz obrazložitve izpodbijane sodbe (17. točka) izhaja, da je toženka glede na dokazana pritožnikova ravnanja (kot je uživanje drog, vnos prepovedanih substanc v azilni dom in nasilje) ugotovila, da izrek milejšega ukrepa, ne bi bil učinkovit, saj pritožnik v danem primeru ne ogroža le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu. Upravno sodišče je presodilo, da je s tem obrazložena nujnost, primernost in sorazmernost izrečenega ukrepa. Da je ta presoja v sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje v nesorazmerju s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin.

Glede na vse navedeno, se je po presoji Vrhovnega sodišča Upravno sodišče tudi ustrezno in dovolj konkretno opredelilo do pritožnikovih ključnih tožbenih navedb, kot tudi do zatrjevane kršitve pritožnikove pravice do izjave pred Upravnim sodiščem.7

Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. V zvezi s stroškovnikom pritožnikove pooblaščenke (svetovalke za begunce) dodaja le, da o plačilu nagrade za opravljeno delo in o povračilu stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki na upravnem in vrhovnem sodišču odloča pristojno ministrstvo v skladu z določbami 11. člena ZMZ-1.