Jedro

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno zaključilo, da so bila sporna plačila s strani tožeče stranke opravljena brez pravnega temelja. Odločba FURS in račun V. sta sicer bila podlaga za opravljena plačila tožeče stranke, a le v razmerju do prejemnika (FURS in V.). Glede na zgoraj navedeni pogodbeni dogovor o prevzemu izpolnitve plačila davka in drugih javnih dajatev ter nespornega dejstva, da je storitve V. koristila tožena stranka, pa v razmerju med pravdnima strankama pravnega temelja za plačilo davka in storitev V. s strani tožeče stranke (v korist tožene stranke) ni bilo.

Pojem védenja iz 191. člena OZ ne zadeva le stanja plačnikove zavesti, temveč je povezan tudi z njegovo voljo. Zato za prenehanje pravice zahtevati vrnitev plačanega ni vselej dovolj, če plačnik ve, da ni dolžan, pač pa je treba, da lahko v svoje prikrajšanje tudi prosto privoli (prim. sodba VS RS III Ips 18/2007 z dne 18.2.2009). Slednje v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno, ker je tožeča stranka trdila, da bi ji, če ne bi opravila spornih plačil, lahko nastale negativne posledice in sicer nepotrebni dodatni stroški. Tožeča stranka je torej plačila izvedla, ker je šlo v razmerju do prejemnikov plačila za njen dolg, saj sta se odločba in račun glasila nanjo, z vlaganjem pravnih sredstev pa bi ji nastali nepotrebni dodatni stroški. Glede na to tožeča stranka v razmerju do tožene stranke v prikrajšanje ni prosto privolila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1677/2018 z dne 12.1.2018 v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti razveljavilo (I. točka izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na plačilo 132,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.8.2017, zavrglo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 1.197,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 132,28 EUR od 8.3.2017 dalje do plačila in od zneska 1.064,83 EUR od 9.8.2017 (III. točka izreka) ter ji povrniti njene stroške v znesku 289,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (III. in IV. točko izreka) je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka s Prodajno pogodbo z dne 31.3.2016 (A3, v nadaljevanju Prodajna pogodba) od tožeče stranke kupila nepremičnino. V 5. členu navedene pogodbe se je tožena stranka tožeči stranki zavezala, da bo od sklenitve te pogodbe dalje prevzela plačevanje vseh davkov in drugih javnih dajatev v zvezi s kupljeno nepremičnino. Tožeča stranka je 13.2.2017 za navedeno nepremičnino prejela račun družbe V. d.o.o. za mesec januar 2017 v znesku 132,28 EUR. Dne 11.7.2017 pa je v zvezi s prodano nepremičnino prejela še odločbo FURS o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za obdobje od 1.1.2017 do 31.5.2017 v znesku 1.064,83 EUR. Tožeča stranka je oba navedena zneska plačala in ju nato prefakturirala na toženo stranko. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila tožena stranka, ker nobene od navedenih javnih dajatev ni plačala obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana za plačana zneska, zato je zahtevku na temelju neupravičene obogatitve ugodilo za glavnico v višini plačanih 1.197,11 EUR.

7. Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka s plačilom nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in plačilom računa V. plačala svoj dolg, držijo v razmerju med tožečo stranko in prejemnikom plačila (FURS in V.). Tako odločba FURS kot račun V. sta se namreč glasila na tožečo stranka. Ne drži pa navedeno v razmerju med pravdnima strankama. V razmerju do tožene stranke je tožeča stranka plačala tuj dolg. Tožena stranka je namreč tista, ki je nesporno koristila storitve V. in tista, ki se je s Prodajno pogodbo tožeči stranki zavezala, da bo od sklenitve te pogodbe dalje prevzela plačevanje vseh davkov in drugih javnih dajatev v zvezi s kupljeno nepremičnino (5. člen Prodajne pogodbe). Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno zaključilo, da so bila sporna plačila s strani tožeče stranke opravljena brez pravnega temelja. Odločba FURS in račun V. sta sicer bila podlaga za opravljena plačila tožeče stranke, a le v razmerju do prejemnika (FURS in V.). Glede na zgoraj navedeni pogodbeni dogovor o prevzemu izpolnitve plačila davka in drugih javnih dajatev ter nespornega dejstva, da je storitve V. koristila tožena stranka, pa v razmerju med pravdnima strankama pravnega temelja za plačilo davka in storitev V. s strani tožeče stranke (v korist tožene stranke) ni bilo.

8. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka nadomestilo in račun V. plačala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna plačati, zaradi česar nima pravice zahtevati nazaj, saj si tudi ni pridržala pravice zahtevati nazaj oziroma plačila ni izvedla, da bi se izognila sili (191. člen OZ). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da določbe 191. člena OZ v razmerju med plačnikom (tožečo stranko) in prejemnikom (FURS in V.) ni mogoče uporabiti, ker je tožeča stranka v razmerju do prejemnikov plačala svoj dolg.1 Tudi sicer pa je v zvezi z določbo 191. člena OZ ključno, da uporaba navedene določbe ne pride v poštev v primeru, ko stranka sicer ve, da dolg ne obstaja, vendar ga kljub temu plača, da bi se izognila morebitnim negativnim posledicam2. Pojem védenja iz 191. člena OZ torej ne zadeva le stanja plačnikove zavesti, temveč je povezan tudi z njegovo voljo. Zato za prenehanje pravice zahtevati vrnitev plačanega ni vselej dovolj, če plačnik ve, da ni dolžan, pač pa je treba, da lahko v svoje prikrajšanje tudi prosto privoli (prim. sodba VS RS III Ips 18/2007 z dne 18.2.2009). Slednje v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno, ker je tožeča stranka trdila, da bi ji, če ne bi opravila spornih plačil, lahko nastale negativne posledice in sicer nepotrebni dodatni stroški. Tožeča stranka je torej plačila izvedla, ker je šlo v razmerju do prejemnikov plačila za njen dolg, saj sta se odločba in račun glasila nanjo, z vlaganjem pravnih sredstev pa bi ji nastali nepotrebni dodatni stroški. Glede na to tožeča stranka v razmerju do tožene stranke v prikrajšanje ni prosto privolila in je oba plačana zneska tudi prefakturirala nanjo. Iz tega razloga v konkretnem primeru uporaba 191. člena OZ ne pride v poštev.

9. Pritožbena trditev, da je tožeča stranka del nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča plačala s pobotom, je nedovoljena pritožbena novota, zato jo pritožbeno sodišče ni upoštevalo (453. člen in prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, zato ti stroški niso bili potrebni in jih tožeča stranka nosi sama (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Iz istega razloga tudi ne gre za poslovodstvo brez naročila, saj se tožeča stranka ni lotila tujega posla (199. člen OZ). 2 Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 50.