Jedro

Če je iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, se taka prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.3.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in hkrati odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku 3 dni po pravnomočno končanem azilnem postopku.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi v obravnavanem primeru navedla tožena stranka. Tudi samo je menilo, da iz tožnikove prošnje za azil izhaja, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje in da je v Slovenijo prišel iz ekonomskih razlogov, kar pa je zadosten razlog za zavrnitev vloge v tako imenovanem pospešenem postopku, na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnik je namreč kot razlog za zapustitev izvorne države navedel ekonomski razlog in da so ga družine, ki so izgubile svojce ob pokolu v vasi K. med vojno na Kosovu, spraševale, če ve, kaj se je zgodilo z njihovimi družinskimi člani. Tudi v tožbi ni navedel drugih razlogov za zapustitev izvorne države. Strinjalo se je s presojo tožene stranke, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito, in vsebini priznane zaščite (v nadaljevanju Direktiva). Pritiska članov družin, ki so izgubile svojce ob pokolu v vasi K., namreč ni mogoče šteti za preganjanje v smislu določb ZAzil oziroma Direktive in mednarodnih konvencij. Tožnik je v zaslišanju tudi sam izrecno pritrdil, da je v Slovenijo prišel zaradi slabih življenjskih razmer v izvorni državi, iskanja zaposlitve, torej iz ekonomskih razlogov. Kot neutemeljene je prvostopno sodišče zavrnilo tožbene ugovore, da bi morala tožena stranka ugotavljati dejansko stanje, saj tožnik ni navedel nobene podrobnosti, dogodkov oziroma razlogov, ki bi kazali na to, da dejansko stanje v tej zadevi ne bi bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Ker takšnih okoliščin ne navaja niti v tožbi, prvostopno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi ugovor zmotne uporabe materialnega prava, ki ga je presojalo po uradni dolžnosti, kajti tožnik ni obrazložil, v čem naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Zavrnilo je tudi ugovor, da je kršeno načelo o nevračanju, saj so za vrnitev tožnika v izvorno državo izpolnjeni pogoji iz 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo po svojem odvetniku, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Vztraja pri tem, da mu v izvorni državi grozi preganjanje, in da je okoliščine v zvezi s tem navedel že v prošnji za azil. Teh okoliščin pa tožena stranka ni dokazno ocenjevala, saj je odločala na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Zato meni, da je sklepanje prvostopnega sodišča in tožene stranke glede razlogov za zapustitev izvorne države, preuranjeno. Meni tudi, da niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v tako imenovanem pospešenem postopku. Preuranjeno je namreč sklepanje tožene stranke in upravnega sodišča, da je tožnik v Slovenijo prišel le iz ekonomskih razlogov. V prošnji za azil je sicer navajal tudi slabo ekonomsko situacijo v izvorni državi, vendar to ni bil niti edini niti odločilni razlog za zapustitev te države. Pojasnil je namreč, da družine, ki so v pokolu v vasi K. izgubile svoje družinske člane, pritiskajo na tožnika, zaradi česar se ne čuti varnega v izvorni državi in se tja tudi ne more vrniti. Zato bi morala tožena stranka izvajati dokaze v smeri razjasnitve teh razlogov.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih azilnih zadevah, enako kot prvostopno sodišče in tožena stranka, pojasnilo, da ZAzil za meritorno odločanje o prošnjah za azil ureja dve vrsti azilnega postopka, in sicer tako imenovani redni postopek, v katerem se opravi posebni ugotovitveni postopek in se odloča na podlagi 1. odstavka 35. člena ZAzil; in tako imenovani pospešeni postopek, v katerem odloča tožena stranka brez posebnega ugotovitvenega postopka, na podlagi prosilčeve prošnje za azil in splošno znanih okoliščin v njegovi izvorni državi, če je iz tožnikove vloge razviden eden od razlogov, navedenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V obravnavanem primeru je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka o tožnikovi prošnji za azil pravilno in utemeljeno odločala v tako imenovanem pospešenem postopku. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč že iz tožnikove prošnje za azil očitno, da je v Slovenijo prišel iz ekonomskih razlogov in da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, Direktive in mednarodnih konvencij. Tožnik je ob podajanju prošnje pritrdil, da je v Slovenijo prišel iz ekonomskih razlogov, res pa je navajal tudi, da preživeli družinski člani žrtev pokola v njegovi vasi pritiskajo nanj z vprašanji v zvezi s tem pokolom. Teh vprašanj, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za preganjanje v smislu ZAzil, Direktive in mednarodnih konvencij.

Ker je bilo torej o tožnikovi prošnji mogoče pravilno in zakonito odločiti že na podlagi njegove prošnje same in opreti odločitev na 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil, v tem primeru ni bilo niti razlogov in tudi ne pravne podlage za to, da bi morala tožena stranka opraviti posebni ugotovitveni postopek in ugotavljati neke okoliščine, ki bi dokazovale, da je bil tožnik v izvorni državi preganjan, saj takih okoliščin tožnik ni zatrjeval niti v prošnji za azil, niti v tožbi in jih ne zatrjuje niti sedaj v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.