Jedro

S tem, ko si je obtoženka, ki je bila v banki zaposlena prilastila 59 praznih čekovnih blanketov zato, da jih je kasneje izpolnila in vnovčila, je storila le nadaljevano kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka po členu 253/I KZ, ne pa tudi kaznivega dejanja poneverbe po členu 245/I KZ. Protipravna prilastitev praznih čekovnih blanketov v obravnavanem primeru predstavlja le pripravljalno dejanje za storitev obtoženki drugoočitanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtoženko storitve kaznivega dejanja poneverbe oprostilo.

Izrek

Ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazni glede kaznivega dejanja poneverbe (opisanega pod tč. 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka, po uradni dolžnosti spremeni tako, da se: - obtožena L. R. iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP o p r o s t i obtožbe, da si je protipravno prilastila premične stvari, ki so ji bile zaupane v zvezi z njenim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti s tem, da je neugotovljenega dne v času od 12.5.1995 do 12.5.1996 v Krškem, kot uslužbenka X banke Krško, ne da bi jih zavedla v evidenco v banki, vzela in si prilastila 59 čekovnih blanketov serijskih številk 7851096-17851100, 7852201-785210, 7538481-7538489, 7006901-7006930 in 7622152-7622156, vrednih vsaj 590.000,00 SIT; s čimer naj bi storila kaznivo dejanje poneverbe po členu 245/I KZ.

Po členu 96/I ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženke in potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika, proračun.

- Obtoženki za preostala kazniva dejanja, opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje po členih 50 in 51 KZ izreče pogojna obsodba, v kateri se ji določijo kazni: - za kaznivo dejanje ponarejanja listin po členu 265/I KZ 3 (tri) mesece zapora; - za nadaljevano kaznivo dejanje neupravičene uporabe po členu 246 KZ 4 (štiri) mesece zapora; - za nadaljevano kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka po členu 253/I KZ 6 (šest) mesecev zapora; in - za kaznivo dejanje zlorabe bančne kartice po členu 253/II KZ 6 (šest) mesecev zapora; ter se ji nato po 2. točki II. odstavka 47. člena KZ določi enotna kazen 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženka v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja; sicer pa se pritožba državnega tožilca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obtožena L. R. spoznana za krivo kaznivih dejanj ponarejanja listin, poneverbe, neupravičene uporabe, izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne kartice ter ji je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za našteta kazniva dejanja določilo kazni treh mesecev, šestih mesecev, štirih mesecev, šestih mesecev in šestih mesecev zapora ter ji nato določilo enotno kazen dve leti zapora in preizkusno dobo štirih let, plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa jo je oprostilo.

Zoper to sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožil okrožni državni tožilec in predlagal, da pritožbeno sodišče obtoženki izreče nepogojno zaporno kazen. Na pritožbo državnega tožilca sta odgovorila obtoženka in njen zagovornik ter oba predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Višja državna tožilka N. L.-R. iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani je v pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi državnega tožilca, enakega mnenja pa je bil tudi na seji senata sodišča druge stopnje prisoten višji državni tožilec.

Pritožba ni utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti in spemembami ustrezno tudi znižati enotno kazen.

Ker je bila vložena le pritožba zaradi odločbe o kazenski sankciji, je v skladu z določilom člena 383 ZKP sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti ter pri tem ugotovilo, da je bil v škodo obtoženke prekršen kazenski zakon glede kaznivega dejanja poneverbe, opisanega pod točko 2 izreka sodbe in sicer v vprašanju, ali je navedeno dejanje, za katerega je bila obtoženka spoznana za krivo, kaznivo dejanje. Ne le iz zbranih podatkov v kazenskem spisu, pač pa celo iz samega izreka sodbe jasno izhaja, da je bila obtoženka v obravnavanem primeru dvakrat obsojena za isto ravnanje, ki je bilo v prvem primeru opredeljeno kot kaznivo dejanje poneverbe po členu 245/I KZ in opisano pod točko 2 izreka sodbe in drugič kot nadaljevano kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka po členu 253/I KZ in opisano pod točko 4 izreka sodbe. Vsi čekovni blanketi, ki si jih je obtoženka nedvomno prilastila zato, ker zaradi visokega negativnega stanja na svojem tekočem računu ni mogla več legalno prejeti čekovnih blanketov za ta tekoči račun, so ji služili za pridobitev premoženjske koristi, opredeljene v skupnem znesku 1.026.479,00 SIT pri nadaljevanem kaznivem dejanju izdaje nekritega čeka ter zato ni mogoče istočasno trditi, da si je protipravno prilastila 59 čekovnih blanketov, ki naj bi bili vredni vsaj 590.000,00 SIT. Že preizkus vsote nominalnih vrednosti posameznih čekov, navedenih pri opisih obeh kaznivih dejanj namreč pokaže, da so bili ti čeki izpolnjeni na zneske preko 800.000,00 SIT in tako predstavljajo večji del obtoženki dokazane pridobitve premoženjske koristi s storitvijo nadaljevanega kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po členu 253/I KZ. Ravnanje obtoženke, opisano v izreku sodbe kot kaznivo dejanje poneverbe, predstavlja torej le pripravljalno dejanje za storitev kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in ga tako v nobenem primeru ni mogoče opredeliti kot samostojno kaznivo dejanje, kot to zmotno menita državni tožilec v obtožnici in sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ob ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona je zato sodišče druge stopnje v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženko očitka storitve kaznivega dejanja poneverbe oprostilo in s stroški tega dela kazenskega postopka obremenilo proračun.

Državni tožilec v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ni primerno ovrednotilo tako teže, kakor celotne kriminalne količine obtoženkinega ravnanja ter istočasno precenilo pomen vseh olajševalnih okoliščin. Dvomi tudi, da je obtoženka kazniva dejanja storila zaradi nuje, saj je čeke vnovčevala v različnih trgovinah za svoje lastne potrebe, za posojilo nikoli ni zaprosila in do konca postopka ni pojasnila, kateremu zdravniku naj bi plačevala visoke vsote za popravilo zob. Opozarja tudi, da je obtoženka s storitvijo kaznivih dejanj nadaljevala in jih izvrševala še v večji meri celo potem, ko ji je bilo delovno razmerje podaljšano za določen čas in da je svoj dolg banki poravnala šele dve leti in pol potem, ko je zoper njo že stekel kazenski postopek. Te ugotovitve bi po oceni pritožnika morale rezultirati v izreku nepogojne zaporne kazni.

Vse naštete okoliščine, na katere pritožnik opira svoj predlog za izrek zaporne kazni, je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije izrecno upoštevalo in jih v povezavi z drugimi okoliščinami tudi ustrezno ovrednotilo. Ni mogoče spregledati neoporečnega življenja obtoženke do storitve kaznivih dejanj, očitno pa je bilo tudi njeno priznanje in obžalovanje iskreno in pristno, ko je že ob prvem zaslišanju (dne 16.11.1998) zagotovila, da bo vso škodo poravnala v roku enega tedna, kar je tudi storila, saj je dne 19.11.1998 poplačala ves dolg do Y banke v višini 1.716.298,00 SIT (priloga C1) in tako ne drži pritožbena navedba državnega tožilca o velikem časovnem zamiku poravnave dolga. Celoten dolg je namreč obtoženka poravnala še pred pravnomočnostjo sklepa o preiskavi (23.11.1998) in ne dve leti in pol po uvedbi preiskave kot to zmotno zatrjuje državni tožilec. Očitno je tudi, da so tudi vse ostale okoliščine, na katere se kot na razloge za izrek pogojne obsodbe sklicuje sodišče prve stopnje (izguba zaposlitve, negativna stigmatizacija v okolju, v katerem obtoženka živi, nezmožnost pridobitve nove zaposlitve, življenje v socialni stiski) tako tehtne, da tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da je glede na osebnost obtoženke, njeno prejšnje življenje, njeno obnašanje po storjenem kaznivem dejanju in stopnjo njene kazenske odgovornosti mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljala kaznivih dejanj in da je zato izrek pogojne obsodbe utemeljen ter strožje kaznovanje obtoženke ni potrebno, saj bo že opozorilo ob primerno visoki zaporni kazni obtoženko odvrnilo od ponavljanja kaznivih dejanj. Ker je sodišče druge stopnje obtoženko oprostilo storitve kaznivega dejanja poneverbe po členu 245/I KZ, ji je moralo v okviru pogojne obsodbe ponovno določiti za preostala kazniva dejanja posamične kazni in nato enotno kazen ter preizkusno dobo. Iz vsebinsko enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tako obtoženki določilo enake posamične kazni, glede na manjši obseg celotne kriminalne dejavnosti pa ji je nato določilo tudi ustreznejšo enotno kazen ter istočasno tudi skrajšalo preizkusno dobo na tri leta prepričano, da bo s tem namen kazensko pravnega varstva pri njej v celoti dosežen.

Ob oceni, da je pritožba državnega tožilca v celoti neutemeljena, jo je kot takšno zavrnilo in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, saj razen že upoštevane, ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP.