Jedro

Na podržavljenem objektu so bili po podržavljenju izvedeni gradbeni posegi v obliki prizidave dodatnega (novega) objekta in rekonstrukcije osnovnega (starega) objekta. Drugostopenjski organ je ugotovljena dejstva ocenil z vidika vpliva na spremembo identitete podržavljene stavbe in presodil, da so nastale takšne spremembe, da ni mogoče govoriti le o bistvenem povečanju vrednosti stavbe zaradi novih investicij (in uporabiti 25. člen ZDen), temveč da je po podržavljenju nastala nova nepremičnina.

Prvi kriterij, po katerem se je upravni organ pravilno opredeljeval o identiteti sedanjega objekta, je namen, kateremu je služila stavba ob podržavljenju in njen sedanji namen. Na spremenjeno identiteto sedanje zgradbe kaže tudi razlika v vrednosti podržavljenega objekta glede na vrednost sedanjega objekta ter primerjava vrednosti starega podržavljenega objekta z vrednostjo prizidka. Tretjo razliko, ki jo je ugotovil, organ izpeljuje iz dejstva zgrajenega prizidka - organ ugotavlja, da je stari del z izgradnjo prizidka izgubil svojo samostojnost ter le skupaj z novim delom pomeni funkcionalno celoto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Radovljica je z izpodbijano delno odločbo upravičencem A.A., v deležu do 5/8, B.B., v deležu do 1/8, C.C., v deležu do 1/8 in D.D., v deležu do 1/8, kot prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja priznala pravico do denacionalizacije, delno vračilo v naravi in delno vračilo v obliki odškodnine (1. točka izreka); pravico do denacionalizacije je priznala za nepremičnine parc. št. 147/1, 147/2 in 147/3, ki v času vračanja predstavljajo parc. št. 147/5, 147/6 in 147/8 (po parcelaciji parc. št. 147/10 in 147/11), in za nepremičnine, ki so obstajale na podržavljeni nepremičnini parc. št. 147/3 (kopalni bazen, lopa za les, vrtna uta, jama za smeti, ograja, vodni rezervoar) in danes več ne obstajajo (2. točka izreka); odločila, da je Občina ... dolžna vrniti upravičencem iz 1. točke izreka v last in posest parc. št. 147/10, travnik v izmeri 434 m2 k.o. ... (3. točka izreka); odločila, da se upravičencem za nepremičnine, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, tj. podržavljeno zemljišče v izmeri 1334 m2 s pripadajočo nepremičnino in za tiste nepremičnine, ki v naravi več ne obstajajo, prizna odškodnina (4. točka izreka); odločila, da je zavezana stranka Slovenska odškodninska družba, d.d., dolžna v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe izdati upravičencem po deležih, navedenih v 1. točki izreka, obveznice v skupni vrednosti 346.687,37 DEM oziroma 177.258,43 EUR (5. točka izreka); določila za skrbnika za poseben primer po pok. upravičenki A.A. C.C. in po pok. upravičenki B.B. E.E. (6. točka izreka); odločila, da je delna odločba podlaga za izvedbo zemljiškoknjižnega vpisa za parc. št. 147/10 k.o. ... (7. točka izreka); zavrnila zahtevo vlagateljev glede celotnega vračila nepremičnin v naravi, ki danes predstavljajo parc. št. 147/5, 147/6 in 147/8 (8. točka izreka); odločila, da bo o preostalem zahtevku, ki se nanaša na premoženje podjetja A., odločila z dopolnilno odločbo (9. točka izreka); ter ugotovila, da je bilo o stroških postopka že odločeno s posebnimi sklepi (10. točka izreka). V obrazložitvi odločbe je organ pojasnil, da je predmet odločanja s to odločbo še preostanek podržavljenih nepremičnin, 1768 m2 zemljišča, ki v naravi predstavlja podržavljeno stavbo na takratni parc. št. 147/3 z novim prizidkom in pripadajočim dvoriščem okrog stavbe, po današnjem vpisu v zemljiški knjigi parc. št. 147/5, 147/6 in 147/8. Vlagatelji so glede vračila navedenega premoženja postavili zahtevek po 25. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) tako, da se nepremičnina v celoti vrne v naravi (podržavljeni in novo dozidani del) z vsem zemljiščem, s tem da razliko v večvrednosti celotne stavbe izplačajo zavezancem v roku 15 let. Občina ... in Nepremičninski sklad B. kot lastnik novih stanovanj, izdelanih v mansardi starega dela objekta, sta takemu načinu vrnitve ugovarjala, ker sta menila, da sedanje nepremičnine, ki je celota, ni mogoče vrniti, po mnenju Slovenske odškodninske družbe pa ovira za vračilo v naravi ni izkazana. Upravni organ je ugotovil, da je bila ob nacionalizaciji stavba poslovni objekt, v času vračanja pa je poslovno stanovanjski objekt. Stari objekt je bil leta 1972 adaptiran in na desni strani vhoda je bil dograjen masivni prizidek, prav tako s kletjo in s tremi etažami. Podržavljeni objekt tako nima več samostojnega vhoda, temveč je bilo s prizidkom narejeno tudi skupno stopnišče, ki vodi v vse etaže starega in novega objekta. Objekt obsega osnovni del, ki ima klet, pritličje in mansardo. Nad kletjo in pritličjem je armirano betonska plošča. V kleti prizidka in osnovnega objekta je narejeno kegljišče. V mansardi so izdelane nove 4 stanovanjske enote v starem delu objekta in 2 stanovanjski enoti v novem prizidanem delu objekta. Iz cenitvenih poročil upravni organ ugotavlja, da povečanje vrednosti današnjega celotnega objekta glede na objekt v času podržavljenja znaša 75,53 %. S tem pa ni mogoče dokazati, da je treba upoštevati 25. člen ZDen. Meni, da gre pri današnji nepremičnini za novo stvar, saj današnji objekt predstavlja funkcionalno in gradbeno celoto. Upoštevati je treba 4. točko prvega odstavka 19. člena ZDen. Pri tem mnenju je ostal tudi po proučitvi pripomb na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve. Ugotavlja, da novi prizidek ni le investicijsko vlaganje v obstoječi objekt, saj je z izgradnjo novega prizidka in stopnišča v skupni rabi, tako za stari del objekt, ki je obstajal ob podržavljenju in za novi prizidek, spremenjen tudi vhod v podržavljeni del objekta ter novo stopnišče, ki služi vhodu v vse etaže, tako da stari del objekta nima svojega vhoda. Spremenila se je tudi namembnost sedanjega celotnega objekta, ki je poslovno stanovanjski objekt. Stari in novi del predstavlja funkcionalno in gradbeno zaključeno celoto, ki ni deljiva. V kletni etaži je zgrajeno kegljišče, ki sega tako v stari del kot v novi del objekta. Vse navedeno pomeni, da gre za funkcionalno celoto in je podana ovira po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Zato je določil denacionalizacijo v obliki odškodnine.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski organ zavrnilo pritožbo tožeče stranke (in pritožbo C.C. in D.D.), pritožbi Slovenske odškodninske družbe pa deloma ugodilo in 5. točko izreka prvostopenjske odločbe nadomestilo z novo, tako da je Slovenska odškodninska družba dolžna izdati upravičencem obveznice v skupni vrednosti 341.744,29 DEM oziroma 174.731,10 EUR, po deležih, navedenih v 1. točki izreka prvostopenjske odločbe. Ugotovilo je, da je prvostopenjski organ napačno ocenil, da so podane okoliščine, ki izhajajo iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen in je v tem delu napačno uporabil materialno pravo. Vendar pa je odločitev pravilna iz razlogov, ki jih je organ navedel v zvezi s tem, zakaj šteti nepremičnino za novo. Zato zavrača ugovore vlagateljev, da bi moral biti uporabljen 25. člen ZDen. Utemeljeno pa Slovenska odškodninska družba ugovarja obsegu odškodnine za zemljišče, saj je prvostopenjski organ nepravilno ugotovil obseg stavbnega zemljišča, ki je že zajet v odškodnini za podržavljeni objekt. Zato je bila odškodnina ponovno določena.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in kršitev materialnega prava. Ugovarja, da odločba nima razlogov glede pravnega statusa udeležencev v postopku. V spisu ni nobenega dokaza, ki se nanaša na sklad oziroma skupnost invalidskega zavarovanja, čeprav je za odločitev bistveno zemljiškoknjižno stanje. Zavezanec za vračilo, tj. občina, stavbe ne uporablja, temveč jo daje v najem. Nepomembno za zadevo in v nasprotju z 51. členom ZDen pa je izpostavljeno dejstvo, da je bila stavba dana v uporabo Nepremičninskemu skladu B. Tožeča stranka meni, da je tožena stranka (drugostopenjski organ) pravilno ugotovila, da ne gre za uporabo 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen in da je bilo v tem delu napačno uporabljeno materialno pravo. Ni mogoče govoriti o funkcionalni celovitosti objekta in bi se organa morala ukvarjati z možnostjo vračila posameznih delov stavbe. Iz spisne dokumentacije je jasno razvidno, da v objektu obstajajo funkcijsko ločeni deli objekta po svojem namenu – gostilna, kegljišče, podstrešje s stanovanji in prizidani del, ki je deloma stanovanjski, deloma pisarniški. Tožena stranka se je napačno opredelila glede uporabe 25. člena ZDen. Zmotno je razlogovanje, ki se nanaša na namensko rabo prostora. Gre za poslovni prostor in glede tega se od podržavljenja do danes ni spremenilo popolnoma ničesar. Kegljišče, gostinstvo, pletilstvo ali katerakoli oblika dejavnosti se opravlja v za to namenjenih prostorih, tj. poslovnih prostorih. Organ nima prav, da je bila v tem fragmentu ustvarjena nova stvar. Poslovni prostor je bil ob podržavljenju in poslovni prostor v delu, ki se nanaša na kegljišče in gostinski del, ostaja tudi sedaj. Funkcijska raba prostorov pa s statusom prostora nima nobene zveze. Namenska raba se torej ni spremenila. Tudi tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe govori le o rekonstrukciji objekta, kar pomeni, da se objekt ni spreminjal v osnovnem delu. Rekonstrukcija objekta je spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta, prilagajanje spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, zunanji izgled in namembnost objekta, spreminjano se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo njegove izboljšave. Tudi iz slikovnega materiala v spisu je razvidno, da je bila v osnovnem objektu izvedena rekonstrukcija kot investicijsko vlaganje v osnovni objekt. Zato ni mogoče govoriti o ustvaritvi nove stvari v delu starega objekta, temveč gre za rekonstrukcijo. Tožeča stranka podrejeno, kolikor ne bi uspela s celotnim zahtevkom za vračilo v naravi, zatrjuje, da stari objekt ni bil nadomeščen, ampak zgolj rekonstruiran v obsegu, kot je bil podržavljen. Namembnost se temu objektu ni spremenila. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka napačno ocenila izjavo priče, ki je povedala, da je družina bivala v predmetni stavbi, in napačno sklepala na neizrabo podstrešja, saj je bila na podstrešju pisarna, majhna delavnica s straniščem in del spalnih prostorov. Napačna je ugotovitev, da se je vhod oziroma stopnišče preneslo na drugo stran objekta. Predvsem pa je nesprejemljiva ugotovitev, da je objekt s preureditvijo dobil značaj večstanovanjske stavbe, ki je namenjena reševanju stanovanjskih potreb za bivanje starejših oseb. Glavnina objekta je namreč namenjena poslovni dejavnosti: celotna klet predstavlja kegljišče, pritličje osnovnega objekta predstavlja poslovni prostor za opravljanje gostinske dejavnosti, pritličje novo prizidanega objekta je namenjeno poslovnemu prostoru za opravljanje pisarniške dejavnosti. Tožeča stranka toženi stranki očita, da meša pojme kot so statusna opredelitev objekta, ki je lahko poslovni ali neposlovni in opravljanje dejavnosti, ki je lahko raznovrstna glede na standardno klasifikacijo dejavnosti. V obravnavanem primeru gre za rekonstrukcijo objekta, ki je ostal popolnoma isti. Tudi tožena stranka govori o rekonstrukciji starega podržavljenega objekta. V zvezi z rekonstrukcijo se tožeča stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 136/01, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da v primeru rekonstrukcije obstaja dolžnost vrnitve v naravi, upravičenec pa mora zavezancu plačati odškodnino za večvrednost objeta. V obravnavanem primeru gre za rekonstrukcijsko investicijo v okviru horizontalnih in vertikalnih gabaritov in torej v tem delu obstoji dolžnost vrnitve. V osnovnem delu je objekt popolnoma isti. Napačna je tudi ugotovitev, da primer I Up 1057/02 ne pride v poštev, saj je primer popolnoma isti. Glede prizidka tožeča stranka meni, da gre za minorni poseg v podržavljeno nepremičnino, ki bi se moral šteti kot investicijska vlaganja v obstoječo nepremičnino, in je zato treba uporabiti 25. člen ZDen. Ugotovitve upravnega organa glede prizidka so tudi napačne. V prizidku je samo ena stanovanjska enota, ostalo pa so poslovni prostori, ki jih občina oddaja v najem. Glede kegljišča tožeča stranka navaja, da gre za 20% povečani obseg objekta. Vztraja, da je zgradba v gradbenem smislu enoten objekt, znotraj pa je razdeljena po posameznih segmentih, zato bi se postopek moral voditi skladno s 25. členom ZDen. Predlaga odpravo izpodbijanega akta in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom Občina … je v odgovoru na tožbo predlagala njeno zavrnitev.

Stranke z interesom Nepremičninski sklad B. d.o.o., C.C. in D.D. in Slovenska odškodninska družba na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ne more slediti tožbeni trditvi, da se upravna organa nista ukvarjala s statusom udeležencev – konkretno potencialnih zavezancev za vrnitev podržavljene stavbe (na ta del odločitve se po vsebini tožba nanaša). Očitno tožeča stranka meni, da organa nista ugotavljala upravičenj Nepremičninskega sklada B., d.o.o., na predmetni stavbi. Sodišče pa ugotavlja, da sta se oba organa opredelila, da je naveden subjekt postal lastnik po podržavljenju zgrajenih stanovanj na podlagi zakona (114. člena Stanovanjskega zakona/91). Če je lastninsko pravico pridobil po zakonu, pa se za pridobitev ne zahteva vpis v zemljiško knjigo (argumentum a contrario 49. člen Stvarnopravnega zakonika) in je zato zmotno stališče tožeče stranke, ki meri na konstitutivnost zemljiškoknjižnega vpisa. Sicer pa sta oba upravna organa odločila, da je v obravnavani zadevi denacionalizacijska obveznost odškodninska, zavezanec za odškodnino v obliki obveznic pa je Slovenska odškodninska družba.

Odločitev o denacionalizaciji v obliki odškodnine sta upravna organa sprejela na podlagi ugotovitve, da obstojajo okoliščine, zaradi katerih vrnitev podržavljene stavbe v naravi ni možna. Da teh okoliščin ni mogoče podrediti zakonskemu dejanskemu stanu iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, je odgovoril že drugostopenjski organ. Vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je možno vrniti stavbo po delih kot etažno lastnino. Prej navedena določba namreč zasleduje varovanje prostorske kompleksnosti ali dejanske sopovezanosti sklopa določenih nepremičnin, v obravnavanem primeru pa gre za eno nepremičnino. Drugostopenjski organ je ugotovljena dejstva ocenil z vidika vpliva na spremembo identitete podržavljene stavbe. Presodil je, da so nastale takšne spremembe, da ni mogoče govoriti le o bistvenem povečanju vrednosti stavbe zaradi novih investicij (in uporabiti 25. člen ZDen), temveč da je po podržavljenju nastala nova nepremičnina.

Kot izhaja iz izpodbijanih odločb, so relevantna dejstva za sprejeto odločitev naslednja: na podržavljenem objektu so bili po podržavljenju, po tem, ko je bil leta 1972 objekt dan v uporabo Društvu upokojencev C., izvedeni gradbeni posegi v obliki prizidave dodatnega (novega) objekta in rekonstrukcije osnovnega (starega objekta); na zahodni strani objekta je bil zgrajen troetažni prizidek (klet, pritličje in nadstropje); v podstrešju starega objekta, ki je bil do polne višine nadzidan, so bila izdelana štiri stanovanja (prej neizdelano podstrešje ter manjša delavnica z zasilno kopalnico in straniščem); v pritličju starega objekta je nastal gostilniški prostor s kuhinjo, šankom in klubskim prostorom, sanitarije, shramba ter pisarniški prostori (prej pletilska delavnica s priključenim straniščem in provizorično kopalnico ter pisarna); v osrednjem delu je novo stopnišče, preko katerega je dostop v celotno nadstropje, tako osnovnega kot dozidanega objekta; v kleti sta vzdolž celotnega objekta (osnovnega in dozidanega) dve kegljaški stezi, prostor s kotlovnico, delavnico, sanitarije ter prostori za shrambe (prej skladišče surovin, delavnica za popravilo strojev, drvarnica in garaža); ob osnovnem objektu je zgrajena zunanja terasa, na prizidku pa balkon. Stari objekt se je uporabljal izključno za potrebe pletilne tovarne, večji del objekta je bil namenjen proizvodnim prostorom (skladišča, drvarnice, pisarne), le manjši del pa drugim namenom (kopalnice, sanitarije). Ob nacionalizaciji je bil osnovni objekt ocenjen v vrednosti 301.922,16 DEM; ob denacionalizaciji je vrednost osnovnega objekta 270.011,72 DEM, vrednost stanovanj osnovnega objekta 121.966,63 DEM, vrednost prizidka poslovnega dela 149.990,40 DEM in vrednost prizidka stanovanjskega dela 51.484,75 DEM, skupaj znaša vrednost ob denacionalizaciji 593.453,50 DEM. Spremenjena je lokacija vhoda v objekt, stari in novi del objekta sta povezana s stopniščem ter enotnim kletnim prostorom.

Pri presoji vprašanja, ali je nastala nova stvar, se je potrebno opreti na materialno pravo in sodno prakso, ki je v času nastanka sprememb na objektu urejala to vprašanje (posredno gre namreč za vprašanje izvirne pridobitve lastninske pravice na objektu). Izvirni način pridobitve lastninske pravice z ustvaritvijo nove stvari je inštitut premičninskega prava – spojitev, kar je urejal 22. člen ZTLR. Pravna ustanova, ki je na področju nepremičninskega prava v času veljavnosti ZTLR urejala podoben položaj, je bila gradnja na tujem svetu (24. - 26. člen ZTLR). Pravni standard nove stvari je bil po ustaljeni sodni praksi izpolnjen, če je šlo za nov del objekta, ki je izpolnjeval pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali če je šlo za spremenjeno identiteto zgradbe (sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 246/05, opr. št. II Ips 872/09).

Prvi kriterij, po katerem se je upravni organ, tudi po presoji sodišča pravilno opredeljeval o identiteti sedanjega objekta, je namen, kateremu je služila stavba ob podržavljenju in njen sedanji namen. Sodišče pritrjuje stališču upravnega organa, da je namen sedanjega objekta drugačen kot je bil ob podržavljenju. Ob podržavljenju je podržavljeni objekt služil za izvajanje pletilske proizvodnje, kar tudi tožeča stranka ne zanika. Po podržavljenju so bila v njegovi mansardi zgrajena stanovanja. S tem v zvezi sodišče meni, da je upravni organ na podlagi izjave A.A., dane ob podržavljenju, da v tovarniškem objektu ni bilo stanovanjskih prostorov in da so v njem stanovali zato, ker je bilo njihovo stanovanje bombardirano, pravilno sklepal, da podstrešje oziroma njegov del ob podržavljenju ni ustrezal kategoriji stanovanja. V pritličju starega objekta je bila spremenjena razporeditev prostorov, ki jih je šteti za poslovne prostore. Sedaj je podržavljeni objekt združen s po podržavljenju zgrajenim prizidkom, v katerem so stanovanja in poslovni prostori. Da prizidek in stari objekt v gradbenem smislu predstavljata enoten objekt, ni sporno niti za tožečo stranko. Iz podatkov predloženega spisa, povzetih v izpodbijanih odločbah, je razvidno, da imata oba dela objekta skupno stopnišče, ki vodi v etaže starega in novega objekta, v skupni kleti je kegljišče, kotlovnica, sanitarije in prostori za shrambe. Na podlagi navedenega opisa sodišče ne more slediti tožeči stranki, da je znotraj, sicer enoten objekt, razdeljen po posameznih segmentih. Stari objekt in novi prizidek sta fizično spojena in sta tudi komunikacijsko povezana. Oboje, tj. spremembe v starem objektu in novi prizidek, je imel v vidu upravni organ, ko se je opredelil, da gre za novo nepremičnino. Kolikor je uporabljal izraz rekonstrukcija, ga je uporabil v zvezi s starim objektom. Ker pa je ugotovil, da gre danes za enoten objekt, je pravilna njegova ugotovitev, da je se namen objekta spremenil, saj je sedaj objekt stanovanjsko poslovni. Z navedbo, da je s prizidkom in preureditvijo starega objekta objekt dobil značaj večstanovanjske stavbe, sodišče razume, da je upravni organ menil, da se je z navedenimi spremembami uresničil namen, zaradi katerega je bil podržavljeni objekt prenesen na Zvezo društev upokojencev D., to pa je bil, kot izhaja iz predloženih spisov, reševanje stanovanjskih potreb upokojencev in invalidov, za potrebe katerih je bil v objektu tudi organiziran bife. Nedvomno pa je, da upravni organ ugotavlja, da je današnji objekt poslovno stanovanjski, za kar je podlaga v podatkih upravnega spisa, to pa pomeni, da se namen podržavljenega objekta in sedanjega objekta razlikuje.

Na spremenjeno identiteto sedanje zgradbe kaže tudi razlika v vrednosti podržavljenega objekta glede na vrednost sedanjega objekta ter primerjava vrednosti starega podržavljenega objekta z vrednostjo prizidka. Osnovni objekt je bil ob nacionalizaciji vreden 301.922,16 DEM, ob denacionalizaciji je vrednost stanovanj v njem 121.966,53 DEM. Vrednost prizidka poslovnega dela je 149.990,40 DEM, stanovanjskega dela prizidka pa 51.484,75 DEM. Navedena primerjava kaže na enakovrednost vloženih sredstev po podržavljenju v primerjavi s podržavljenim objektom, kar rezultira tudi v novosti sedanjega objekta.

Tretjo razliko, ki jo je ugotovil, organ izpeljuje iz dejstva zgrajenega prizidka. Organ ugotavlja, da je stari del z izgradnjo prizidka izgubil svojo samostojnost ter le skupaj z novim delom pomeni funkcionalno celoto – skupno je stopnišče in vhod ter povezana klet. Da ga kot takega štejejo tudi upravičenci, torej da v sedanjem stanju ni deljiv (ni možna ločitev na dve samostojni enoti), izhaja iz njihovih izjav in postavljenega zahtevka. Objekt je zato presojati kot celoto in ugotoviti, da gre za povečanje objekta - bistveno povečanje in sprememba gabaritov in neto površin. Znotraj objekta – v starem delu gre za spremenjeno razporeditev prostorov in spremenjen namen uporabe ter spremembo – izdelavo stopnišča, ker je stari del izgubil svoj vhod. Spremenjena je tudi klet, gre za povezanost obeh objektov v kletnem delu. Sodišče se s stališčem, da je treba današnji objekt obravnavati kot celoto, strinja. Zato tožbeni ugovori, da je zgraditev stanovanj v mansardi starega objekta treba obravnavati v okviru 25. člena ZDen, ne morejo bistveno vplivati na pravilnost odločitve. V zvezi z ugovorom, da je upravni organ obšel stališče, izraženo v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 1057/02, sodišče le dodaja, da so mnenja o tem vprašanju deljena in da je v vsakem primeru treba ugotoviti, ali zaradi gradbenih posegov pride do položaja, ko ni več mogoče govoriti o isti nepremičnini (glej ločeno mnenje sodnika Testena k odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up 237/97 in ločeno mnenje sodnika dr. Udeta k odločbi št. U- I-129/95). Nerelevanten je tudi ugovor, da je napačno ugotovljena raba prizidka, saj je v prizidku le eno stanovanje. Prizidek sploh ni bil podržavljen, sedaj pa je del enotnega objekta, ki je, kot upravni organ pravilno ugotavlja, drug objekt kot je bil podržavljeni objekt. Če ni identitete podržavljenega in sedanjega objekta, ni več predmeta podržavljenja in zanj upravičencem pripada odškodnina. Ker sodišče ni našlo tehtnih razlogov, da bi dvomilo o pravilnosti in popolnosti dejanskih ugotovitev, je pritrdilo tudi materialnopravni presoji upravnega organa.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.