12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 4. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 87/2000 z dne 29. 5. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 268/99 z dne 18. 11. 1999 in s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju št. K 157/95 z dne 17. 4. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po četrtem odstavku 255. člena v zvezi s tretjim in s prvim odstavkom 251. člena Kazenskega zakona (Uradni list SRS št. 12/77 in nasl. – KZ77). Izrečena mu je bila kazen petih mesecev zapora in naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče je pritožbo pritožnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija tudi sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pritožnikov zagovornik.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z izpodbijanimi sodbami in meni, da kazenski postopek ni bil pošten. Zatrjuje kršitve drugega odstavka 14. člena, prvega odstavka 19. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave. Nasprotuje dokazni oceni sodišč in pri tem pojasnjuje svoje videnje dejanskega stanja. Po mnenju pritožnika sodišča niso z gotovostjo ugotovila, ali je dotik pritožnikovega vozila povzročil nalet nasproti mu vozečega vozila v otroka. Zlasti naj ne bi bilo jasno, ali bi nasproti vozeče vozilo naletelo na otroka tudi v primeru, če ne bi prej trčilo v pritožnikovo vozilo. Ker naj sodišča ne bi upoštevala dvoma glede obstoja pravno relevantnih dejstev, kot so to storila v primeru drugih kazenskih postopkov, naj bi bila podana kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave. V utemeljitev kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnik navede, da se nobeno od sodišč ni opredelilo do pravno relevantnih dejstev (obstoj pritožnikove krivdne odgovornosti in vzročne zveze med očitanim prepovedanim ravnanjem ter nedovoljeno posledico) in da sodišča v izpodbijanih sodbah niso navedla razlogov za svoje odločitve. Zaradi kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave naj bi bila podana tudi kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja navedbe, s katerimi ni uspel v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in ugotovitvi dejanskega stanja ter se tudi ne spušča v pravilnost dokazne ocene sodišč. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnik zgolj z zatrjevanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe prava ter z nestrinjanjem glede dokazne ocene sodišč ne more utemeljiti ustavne pritožbe.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi v bistvu zatrjuje, da kazenski postopek, voden zoper njega, ni bil pošten. Zapoved o poštenem postopku v temelju pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Pošteno sojenje zagotavljajo zlasti 22. člen, prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen Ustave.

5.Ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je v sodnih postopkih izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pomeni ustavno procesno jamstvo. Kršitve ustavnega procesnega jamstva pa ni mogoče utemeljiti z navedbo, da je odločitev po vsebini napačna, ker izhaja iz zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

6.Z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave bi bila lahko relevantna pritožnikova navedba, da izpodbijane odločitve neutemeljeno odstopajo od odločitev v drugih enakih primerih, ko se sodišču pojavi dvom glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Vendar pritožnik te kršitve zgolj s sklicevanjem na poimensko navedeni primer iz prakse Vrhovnega sodišča še ni izkazal.

7.Pritožnik z navedbami, da se sodišča, ki so odločala v kazenskem postopku, niso opredelila do obstoja pravno relevantnih dejstev in da v izpodbijanih sodbah niso navedla razlogov za svoje odločitve, zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Izpodbijanim sodbam očita, da niso obrazložene oziroma da niso zadosti obrazložene. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga že z vidika pravice do enakega varstva pravic zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te pravice izhaja tudi obveznost sodišča, da se v obrazložitvi odločbe opredeli do navedb strank, ki so po pravni presoji sodišča bistvene. Glede na to se je moralo Ustavno sodišče opredeliti do očitkov pritožnika o neobrazloženosti sodnih odločb. Izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati, da ne vsebujejo razlogov o obstoju pravno relevantnih dejstev in da so neobrazložene. Iz njih izhaja, da so sodišča s pomočjo izvedenca z gotovostjo ugotovila, da do trčenja med pritožnikovim in nasproti vozečim vozilom ne bi prišlo, če obtoženec ne bi prešel sredine ceste in vozil po levi polovici ceste. Sodišča so odločitev o tem, da je med pritožnikovim protipravnim ravnanjem (vožnja prek sredine vozišča kot neposredni vzrok prometne nesreče) in nastalo prepovedano posledico (smrt oškodovanca in huda telesna poškodba oškodovanke) vzročna zveza, razumno in zadovoljivo utemeljila. Sklepanju sodišč, da je pritožnik tisti, ki je storil očitano kaznivo dejanje in je zanj tudi kazensko odgovoren, prav tako ni mogoče odreči razumne presoje. Sodišča so svoje odločitve obrazložila in podprla z argumenti, ki so glede na načelo proste presoje dokazov in glede na pravila razlage pravnih norm mogoči. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave očitno ne gre. Zgolj to, da je bil izid kazenskega postopka za pritožnika neugoden in da mu je bila izrečena obsodilna sodba, še ne pomeni, da kazenski postopek ni bil pošten, kar bi lahko pomenilo kršitev 22. člena oziroma prvega odstavka 23. člena Ustave.

8.Po prvem odstavku 19. člena Ustave ima vsakdo pravico do osebne svobode. Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Navedena ustavna določba se nanaša tudi na izrek prostostne kazni. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave utemeljuje pritožnik posredno s kršitvijo prvega odstavka 23. člena Ustave, za katero pa očitno ne gre. Pritožnikov očitek kršitve pravice do osebne svobode že zato ni utemeljen. Glede na navedeno za kršitev prvega odstavka 19. člena Ustave očitno ne gre.

9.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločitvami očitno niso bile kršene človekove pravice , kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer