Jedro

Dokazno breme glede obstoja ustrezne razselitvene alternative v okviru prosilčeve izvorne države je na toženi stranki, saj z njo odkloni zaščito v Republiki Sloveniji.

Ukrajina je sicer res sprejela določene predpise, katerih namen je zagotavljanje pomoči notranje razseljenim osebam, vendar tožena stranka pri tem ni preverjala, kako se navedeni predpisi in ukrepi dejansko izvajajo. To bi tožena stranka morala storiti v skladu z deveto alinejo 23. člena ZMZ, ki določa, da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem, med drugim, specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-94/2014/38 (1312-15) z dne 8. 12. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je v ponovljenem postopku s sklepom združila upravni zadevi obeh tožnikov v en postopek in nato z izpodbijano odločbo ponovno zavrnila prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovila je, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnica navedla v prošnji, kaj je napisala v lastnoročni izjavi ter kaj je povedala na osebnem razgovoru. Nadalje je glede tožnika navedla, kaj je povedal v prošnji in kaj na osebnem razgovoru. Tožena stranka je ugotovila, da oba tožnika prošnjo utemeljujeta s tremi razlogi in sicer tožnica zaradi groženj s strani dveh moških, ker je v svoji trgovini imela določen material in simboliko stranke Batkivščina, tožnik pa svojo prošnjo utemeljuje zaradi groženj, ki jih je prejemala njegova mama. Oba tožnika se pri razlogih sklicujeta tudi na stranko Batkivščina in na proteste, katerih sta se udeleževala od decembra 2013 do marca 2014. Tožena stranka ugotavlja, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca. Tožnica je navedla, da je bila preganjana zaradi političnih razlogov in ravno tako tožnik. Nihče od njiju ni navedel, da bi imel zaradi svojega mnenja, stališča ali prepričanja kakršnekoli težave v izvorni državi. Tožnica je navedla, da je imela v izvorni državi trgovino z igračami, na katero je obesila zastavice Evropske unije in Ukrajine. Do njene trgovine sta prišla dva moška in jo zmerjala ter zahtevala, da umakne zastavice. Čez dva dni sta zopet prišla in opazila, da je imela v trgovini različen propagandni material z obrazom Julije Timošenko. Spet sta jo začela zmerjati. Po tem dogodku sta se še večkrat vrnila v njeno trgovino, čez nekaj časa pa so jo začeli klicati po telefonu in ji groziti, da jo bodo ubili. Od teh dveh moških nikoli ni bila fizično napadena, ampak samo verbalno. Na policijo navedenih groženj ni prijavila, ker se ji je to zdelo brez smisla. Dejanja, ki jih opisuje tožnica, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj občasne verbalne žaljivke s strani dveh moških ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Tožnik pa je v zvezi z razlogi navajal grožnje, ki jih je prejemala njegova mama. Osebno ni imel težav zaradi teh dveh moških. Torej se izjave sploh ne nanašajo nanj, ampak na njegovo mamo. Tudi ta dejanja ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja. Tožena stranka pojasnjuje, da se po 24. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) nedržavni subjekti štejejo kot subjekti preganjanja ali resne škode, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem in resno škodo. Osebe, ki grozijo tožnikoma, se ne morejo šteti kot subjekt preganjanja, saj tožnika v postopku nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma jim nočejo nuditi zaščite. Nista namreč poiskala zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi in ne moreta uveljavljati z uspehom mednarodne zaščite.

3. Oba tožnika sta tudi navedla, da ju preganjajo, ker sta člana stranke Batkivščina. Vendar pa je na vprašanje, kako ji grozijo, tožnica odgovorila, da ima njihova stranka veliko privržencev, z ničemer pa ni pojasnila, kako in na kakšen način ji grozijo separatistične organizacije. Na izrecno vprašanje, ali je imela kakšne težave, ker je članica te stranke, je navedla, da jih ni imela vse do dogodkov v trgovini. Tudi tožnik ni odgovoril neposredno na vprašanje, naj pojasni, kako ga preganjajo, ker je član stranke Batkivščina. Torej nista znala konkretno obrazložiti, zakaj ju preganjajo in jima grozijo zaradi tega, ker sta člana navedene stranke.

4. Nadalje sta oba tožnika uveljavljala mednarodno zaščito tudi z navedbo, da sta v izvorni državi hodila na proteste. Vendar pa je tožnica glede udeležbe na protestih odgovorila, da se ji tam ni nič posebnega zgodilo, so pa sina udarili z leseno palico. S policijo na teh protestih ni imela težav, ker je le-ta proteste samo opazovala. Tožnik pa je v zvezi z udeležbo na protestih omenil na osebnem razgovoru, da so ga enkrat udarili z leseno palico po hrbtu, sicer pa ni bil deležen nobenih nevšečnosti. Vendar se ni obrnil na policijo in niti ni šel po zdravniško pomoč, ker ni bilo nič kaj resnega, saj ni imel resne poškodbe. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni navedel konkretnih razlogov, zaradi katerih bi njegova udeležba na protestih lahko prešla v preganjanje. Razen tega tožena stranka meni, da bi oba tožnika lahko za mednarodno zaščito zaprosila že prej. Bivala sta na Madžarskem in Hrvaškem, pa tam nista zaprosila za mednarodno zaščito. Od prosilcev je upravičeno pričakovati, da za zaščito zaprosijo v za njih prvi varni državi.

5. Tožnika utemeljenega strahu pred preganjanjem nista izkazala, saj nista navedla nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Nadalje tožnika tudi nista uveljavljala nobenega razloga za preganjanje iz 27. člena ZMZ.

6. Glede s strani tožnikov dne 3. 12. 2015 predloženih informacij o državi izvora je tožena stranka navedla, da tožnika nikdar nista navedla, da naj bi bila na tako imenovanem seznamu za ustrelitev, ker sta člana stranke Batkivščina, tako hudih težav nista navajala niti na zaslišanju na glavni obravnavi dne 11. 11. 2014. Na obravnavi je tožnica sicer omenila ugrabitev člana stranke Aleksandra Vjuničenka, vendar je tako Upravno kot Vrhovno sodišče presodilo, da prosilca nista uspela izkazati, zakaj bi bila ogrožena, ker sta člana stranke Batkivščina. Tudi sicer se pri zaključku, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca, tožena stranka sklicuje na predhodne sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča. 7. Glede presoje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite je tožena stranka navedla, da je natančno presojala, ali v vzhodnem delu Ukrajine poteka oborožen spopad in ali je možna notranja razselitev tožnikov. Za potrebe presoje tretje alineje 28. člena ZMZ je tožena stranka preučila vrsto informacij o državi izvora, ki jih v odločbi obširno povzema. Tožena stranka je na tej podlagi presodila, da v regiji Doneck še vedno poteka oborožen spopad, vendar da situacija ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Pri tem je upoštevala, da iz sodb SEU C-465/07 in C-285/12 izhaja, da je mogoče obstoj takšne škode priznati le v izjemnih situacijah. Nadalje je za oceno stopnje samovoljnega nasilja upoštevala kriterije, kot npr. število žrtev v spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva in (ne)zmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, dostave hrane in pitne vode. Tožena stranka je ugotovila, da se je število žrtev močno zmanjšalo, da je odstotek neposredno prizadetega civilnega prebivalstva zelo nizek, da so humanitarne razmere sicer zaskrbljujoče, da pa ta kriterij ne more nadvladati kriterija civilnih žrtev, saj gre za oceno o ogroženosti življenja in osebnosti zaradi samovoljnega nasilja samega in ne morebiti drugih posledic tega nasilja. Tožena stranka tudi ni zaznala kakšnih posebnih okoliščin na strani tožnikov, ki bi povečale verjetnost ogroženosti glede na ostalo prebivalstvo. Nadalje je tožena stranka presodila, da bi bila z vrnitvijo na območje Donecka tožnika soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ, tj. nečloveško ali poniževalno ravnanje. Zaradi tega je tožena stranka nazadnje še preverila, ali bi tožnika lahko bivala v kakšnem drugem kraju v Ukrajini v smislu 68. člena ZMZ. Tožena stranka je preučila informacije o izvorni državi in zaključila, da bi tožnika lahko izkoristila notranjo zaščito vsaj v regiji Dnepropetrovsk, saj tam ni spopadov, veliko se posluje in investira, tam ima tožnica sestrične. Ukrajina tudi nudi finančno pomoč notranje razseljenim osebam, prihaja sicer do določenih težav pri najemanju stanovanj, vendar ker večina notranje razseljenih oseb biva v najetih stanovanjih, je stanovanje vendarle mogoče najeti. Zaposlitev notranje razseljenih oseb je težavna, vendar je država sprejela ukrepe, ki so dovolj stimulativni, da bodo dejansko prispevali k izboljšanju zaposlovanja notranje razseljenih oseb. Tožnica je bila v preteklosti samozaposlena, kar pomeni, da si zna sama ustvariti delovno mesto, kar je določena prednost. Še vedno ima tudi odprt s.p. in bi lahko nadaljevala s svojo dejavnostjo kjerkoli v Ukrajini. Nazadnje se je tožena stranka opredelila še do informacij, predloženih s strani tožnikov. Pri tem se do navedb, da se notranje razseljene osebe vračajo na svoje stare domove, ker v drugih delih Ukrajine ne morejo preživeti, ni opredelila, češ da je možnost notranje razselitve že obrazložila. Na koncu se tožena stranka sklicuje še na sodbo tega sodišča I U 1449/2015 z dne 28. 10. 2015, kjer je sodišče zavrnilo tožbo dveh Ukrajink in navedlo, da bi bila tožnicam v drugem delu izvorne države zagotovljena učinkovita notranja zaščita.

8. V tožbi tožnika najprej nasprotujeta zaključkom tožene stranke, da ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca. Navajata, da je sicer Upravno sodišče v sodbi z dne 18. 6. 2015 zavzelo stališče, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca, vendar tožnika zaključkom sodišča nasprotujeta, tudi sicer pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi presojala tudi izpolnjevanje pogojev za status begunca. Glede očitka tožene stranke, da se oseb, ki so jima grozile s smrtjo, ne more šteti za subjekte preganjanja, saj tožnika nista izkazala, da jima država ni sposobna oziroma noče nuditi zaščite, tožnika navajata, da sta obrazloženo pojasnila, da jima policija zaščite ne bi ponudila, ker pripada bivšemu predsedniku in podpira proruske aktiviste. Neutemeljena je tudi navedba tožene stranke, da nista konkretno navedla, kakšne težave naj bi imela zaradi članstva v stranki Batkivščina, da so bile njune izjave vzete iz konteksta in da sta navedla, da so jima ravno zaradi jasno izražene podpore tej stranki grozili s smrtjo. Tožena stranka ne pove, katere njune izjave naj bi bile preveč skope, tožnika sta se trudila čim bolj natančno pojasniti svoje težave, kar je bilo za njiju zelo težko, zlasti tožnica ima namreč zaradi travmatičnih dogodkov psihične posledice. Vse dogodke, ki so se jima zgodili v izvorni državi, je treba presojati skupaj in v celoti, kar skupaj dosega kriterij preganjanja. Tožnika sta izkazala zadostno verjetnost bodočega preganjanja po standardih, ki se uporabljajo v postopkih priznanja mednarodne zaščite. Tožnika se strinjata s presojo tožene stranke, da v pokrajinah Doneck in Lugansk poteka oborožen spopad, vendar pa je nepravilna nadaljnja presoja tožene stranke, da situacija ni takšna, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Podobno se tožnika strinjata s presojo tožene stranke, da so trenutne humanitarne razmere v Donecku takšne, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bila tožnika ob vrnitvi soočena z utemeljenim tveganjem nečloveškega oziroma poniževalnega ravnanja, neutemeljen pa je nadaljnji zaključek tožene stranke, da bi se lahko tožnika preselila v kakšen drug kraj v Ukrajini. Od njiju namreč ni razumno pričakovati, da bi se lahko naselila v kateremkoli drugem delu Ukrajine glede na kriterije, ki izhajajo iz novejše sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014), in kar utemeljujeta tožnika s sklicevanjem na več informacij o državi izvora.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka glede izpodbijanja odločbe v delu, ki se nanaša na status begunca, poudarja, da je Upravno sodišče v sodbi I U 731/2015 z dne 18. 6. 2015 že navedlo, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca, saj dogodki, ki sta jih opisala, ne dosegajo kriterijev preganjanja oziroma ne kažejo na preganjanje zaradi političnega prepričanja, nadalje tudi nista izkazala, da jima država ni sposobna oziroma ne želi nuditi zaščite. S tem stališčem se je strinjalo tudi naslovno sodišče in Vrhovno sodišče v predhodno izdanih odločbah v tej zadevi. Glede izpodbijanja ocene tožene stranke o možnosti notranje razselitve, tožena stranka opozarja, da so v tožbi navedene informacije o izvorni državi obstajale že v času odločanja v upravnem postopku, pri čemer tožnika ne pojasnita, zakaj jih nista predložila že takrat. Poleg tega pa so navedene informacije zastarele, saj se je v tem času situacija v zvezi z notranje razseljenimi osebami spremenila, v izpodbijani odločbi pa so bile uporabljene novejše informacije. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

10. V pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2016 tožnika navajata, da na osebnih razgovorih nista mogla povedati, da sta na t. i. seznamu za ustrelitev, ker sta člana stranke Batkivščina, saj tega nista mogla. Julija Timošenko je namreč šele 19. 9. 2014 objavila sporočilo o tem seznamu. Ko sta tožnika zaprosila za mednarodno zaščito, sta predvidevala, da bo prišlo do načrtnih umorov članov stranke v njuni regiji, čas pa je njune strahove potrdil. Informacija o seznamu za ustrelitev ni zastarela. Treba jo je presojati skupaj z informacijami o izjavi vodje DNR Zaharačenka, da se bodo morali vrnjeni begunci, ki so jih v preteklosti kritizirali, spokoriti za svoje grehe, dokazati svojo koristnost, čaka pa jih tudi sojenje, če so bila njihova dejanja sovražna in so škodovali Republiki. Tožnika torej čaka sodno preganjanje ob vrnitvi v izvorno državo. Tožnika se sklicujeta tudi na poročila o tem, da oblast DNR spreminja „republiko“ v center za trgovino z organi in da je že izginilo več sto ljudi iz Donetska, še posebej veliko tistih, ki so bili nezadovoljni oziroma nasprotniki DNR in so to tudi javno izrazili. Tožnika navajata, da bosta postala žrtvi nezakonite presaditve organov, začelo se bo ravno pri članih pro-ukrajinskih strank. Obstaja tudi nevarnost, da bo tožnik v primeru vrnitve takoj „padel“ pod t. i. sedmi val mobilizacije in ga bodo kot vojaka obvezno poslali na območje vojnih razmer blizu Donetska. V tem primeru bi moral uporabiti orožje zoper svoje prijatelje, sorodnike in sošolce. Obstaja tudi velika verjetnost, da bo v Ukrajini letos razglašena popolna prepoved izstopa iz države za moške mlajše od 45 let, zaradi izvedbe sedmega vala mobilizacije in stalnega poslabšanja konflikta v regiji Doneck. Glede ugovora prekluzije se tožnika sklicujeta na sodno prakso ESČP glede 3. člena EKČP in navajata, da mora ESČP v takšnih primerih po uradni dolžnosti presojati vse okoliščine, ki obstajajo v času njegovega določanja. Ker so trenutne okoliščine odločilnega pomena, je treba upoštevati informacije, ki so se pojavile po tem, ko je nacionalni organ že izdal odločbo. V nasprotnem primeru je lahko vračanje tožnikov v izvorno državo v nasprotju s 3. členom EKČP. V nadaljevanju tožnika navajata novejše informacije o stanju v Ukrajini, ki potrjujejo njune navedbe, da jima nikjer v Ukrajini ni zagotovljena realna možnost ekonomskega preživetja.

11. Tožba je utemeljena.

12. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka prvotno odločbo št. 2142-94/2014/10 (1312-15), s katero je prvič zavrnila prošnji tožnikov za mednarodno zaščito, izdala 29. 5. 2014. Zoper to odločbo sta tožnika vložila tožbo, prvostopenjsko sodišče pa je s sodbo I U 1015/2014 z dne 25. 7. 2014 njuno tožbo zavrnilo. Zoper navedeno sodbo sta tožnika vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče ugodilo in s sklepom I Up 310/2014 z dne 25. 9. 2014 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Upravno sodišče je po opravljeni glavni obravnavi s sodbo I U 1594/2014 z dne 11. 11. 2014 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in prošnjama tožnikov ugodilo tako, da jima je priznalo subsidiarno obliko zaščite, ter odločilo, da sodba z dnem pravnomočnosti velja kot dovoljenje za začasno prebivanje za čas dveh let. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, Vrhovno sodišče pa je pritožbi ugodilo in s sklepom I Up 3/2015 z dne 13. 5. 2015 razveljavilo navedeno sodbo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Upravno sodišče je nato izdalo sodbo I U 731/2015 z dne 18. 6. 2015 s katero je tožbi ugodilo, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Ta sodba je postala pravnomočna s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 164/2015 z dne 28. 10. 2015. 13. Tožnika v tožbi izpodbijata tako zavrnitev statusa begunca kot subsidiarne oblike zaščite.

O statusu begunca

14. Po drugem odstavku 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ),1 ki je veljal v času sprejema izpodbijane odločbe ter se zato nadalje uporablja tudi za postopke sodnega varstva,2 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države.

15. Sodišče ugotavlja, da se vsebina izpodbijane odločbe tožene stranke v delu, kjer presoja izpolnjevanje pogojev za status begunca, ne razlikuje od prvotno izdane odločbe z dne 29. 5. 2014, razen v kolikor se je tožena stranka dodatno opredelila do navedb iz vloge tožnikov z dne 3. 12. 2015 na str. 21 in 20 odločbe. Navedbe tožnikov v tej vlogi, ki so relevantne glede presoje pogojev za status begunca, so po vsebini enake tistim, ki sta jih podala na glavni obravnavi dne 11. 11. 2014 in do katerih sta se Upravno in Vrhovno sodišče že opredelila.

16. Sodišče pritrjuje toženi stranki in vztraja pri presoji, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca, in to iz enakih razlogov, kot jih je navedlo že v sodbah I U 1015/2014 z dne 25. 7. 2014, I U1594/2014 z dne 11. 11. 2014 in I U 731/2015 z dne 18. 6. 2015. S takšno presojo Upravnega sodišča se je strinjalo tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 310/2014 z dne 25. 9. 2014, sklepu I Up 3/2015 z dne 13. 5. 2015 in sodbi I Up 164/2015 z dne 28. 10. 2015. 17. Med razlogi preganjanja je sicer tudi politično prepričanje (peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ), vendar se po 24. členu ZMZ kot subjekti preganjanja ali resne škode v postopku po tem zakonu lahko štejejo: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti pa le, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. ZMZ v 26. členu določa, da morajo biti dejanja preganjanja (1) dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ni mogoče omejiti, ali (2) predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.

18. Sodišče tudi tokrat pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da opisanih dejanj, kot so se dogajala tožnikoma, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, razen tega pa se oseb, ki so grozile tožnikoma, ne more šteti kot subjekt preganjanja, saj tožnika v postopku nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma jima nočejo nuditi zaščite. Upravno sodišče je v vseh izdanih sodbah v tej zadevi zavzelo tudi stališče, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni bilo konkretno izkazano, zakaj bi bila tožnika preganjana zaradi tega, ker sta člana stranke Batkivščina. V prvi sodbi je sodišče poudarilo, v drugi in tretji pa se na to sklicevalo, da je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da se na protestih, kot je dejala prva tožnica, ni nič posebnega zgodilo, da s policijo ni imela težav, drugi tožnik pa je v zvezi z udeležbo na protestih sicer omenil, da so ga enkrat udarili z leseno palico po hrbtu, vendar se ni obrnil na policijo in niti ni šel po zdravniško pomoč, ker ni bilo nič kaj resnega.

19. Po presoji sodišča torej dogodki, ki sta jih opisala tožnika, ne dosegajo kriterijev preganjanja, tožnika pa tudi nista izkazala, da jima država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite. Zavrnitev priznanja statusa begunca v konkretnem primeru je zato pravilna in zakonita.

O statusu subsidiarne oblike zaščite

20. V skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Ta določa, da resna škoda zajema: (1) smrtno kazen ali usmrtitev; (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ter (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

21. Sodišče ugotavlja, da je med strankama najprej sporna pravilna uporaba določila tretje alineje 28. člena ZMZ, ali torej tožnikoma v izvorni državi grozi resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Gre za implementacijo določila člena 15(c) Kvalifikacijske direktive II (2011/95/EU). Tožnika se namreč strinjata s presojo tožene stranke, da v izvorni pokrajini tožnikov Doneck poteka oborožen spopad, ne pa tudi z nadaljnjo presojo tožene stranke, da situacija ni takšna, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Pri tem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v nadaljevanju izpodbijane odločbe presodila, da so humanitarne razmere na območju Donecka tako slabe, da bi bila tožnika ob vrnitvi na to območje soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo, in sicer v smislu nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (2. alineja 28. člena ZMZ). Ker bi tudi presoja tožene stranke, za katero se zavzemata tožnika, da so torej izpolnjeni pogoji iz 3. alineje 28. člena ZMZ, privedla do enakega zaključka, kot ga je tožena stranka v odločbi že sprejela, tj., da vrnitev tožnikov v ta del Ukrajine ni dopustna, sodišču tega tožbenega ugovora ni bilo treba konkretno in vsebinsko obravnavati. Sodišče v zvezi s tem zgolj opozarja na sodbo I U 1762/2015 z dne 1. 4. 2016 (odst. 72-82), v kateri je sodišče izpostavilo napačno interpretacijo sodb Sodišča EU v zadevah Elgafaji (C-465/07) in Diakité (C-285/12) s strani tožene stranke, ki jo ponavlja tudi v izpodbijani odločbi, češ da je treba kriterije za ugotavljanje resne škode iz tretje alineje 28. člena ZMZ (izjemno) restriktivno razlagati in ob tem izhajati iz stališča, da imajo kvantitativni dejavniki izrazito prednost pred kvalitativnimi dejavniki, prek katerih se ugotavlja stopnja nasilja in preko tega tveganje za resno škodo. Tudi humanitarna kriza, ki je neposredna posledica oboroženega spopada, namreč lahko ogroža življenje in telesno integriteto vrnjenega prosilca. Tako kot v zadevi I U 1762/2015 je tudi v predmetni zadevi tožena stranka ugotovila, da razmere na območju Donecka niso odraz nekega splošnega stanja v državi, ampak so nastale kot posledica spora med ukrajinskimi in prorusko usmerjenimi uporniki. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morala tožena stranka v takšnih primerih ugotoviti, da je stopnja nediskriminatornega nasilja z grožnjami zoper življenje in telesno integriteto tolikšna, da osebam grozi resna škoda v primeru vrnitve na območje prvotnega bivanja in da dejansko kvalitativni kriterij izredno slabe humanitarne situacije kot posledica oboroženega spopada odtehta kvantitativni kriterij nizkega deleža neposrednih žrtev med civilnim prebivalstvom zaradi obstreljevanja.

22. Bistvo spora je v konkretnem primeru povezano s pravilno uporabo instituta notranje zaščite iz 68. člena ZMZ oziroma 8. člena Kvalifikacijske direktive II. O notranji zaščiti je mogoče govoriti, če v relevantnem delu države prosilec nima utemeljenega strahu pred preganjanjem ali ni utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo oziroma da je v nasprotnem primeru prosilcu dostopna zaščita v smislu 25. člena ZMZ (merilo varnosti), poleg tega mora biti pot na alternativno območje dostopna, varna in zakonita, od prosilca pa je tudi razumno pričakovati, da se bo v tem delu države nastanil (test razumnosti). Pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. Tožnika sta možnosti notranje razselitve nasprotovala na glavni obravnavi dne 11. 11. 2014,3 v vlogi z dne 3. 12. 20154 ter to ponavljata tudi v tožbi. Iz navedb strank izhaja, da prvo od naštetih meril, tj. test varnosti, ni sporno, sporno pa je vprašanje, ali je od tožnikov mogoče razumno pričakovati, da se bosta v varnem delu države nastanila (test razumnosti).

23. Sodišče poudarja, da je dokazno breme glede obstoja ustrezne razselitvene alternative v okviru prosilčeve izvorne države na toženi stranki, saj z njo odkloni zaščito v Republiki Sloveniji.5 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča6 nadalje izhaja, da mora tožena stranka v zvezi z razumnostjo pričakovane nastanitve odgovoriti na vprašanja, ali posameznik lahko pričakuje, da se bo v kraju lahko nastanil in da si bo tam lahko zagotovil minimalno ekonomsko-socialno varnost, torej tako, ki bo omogočala življenje nad pragom nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Nerazumno bi bilo namreč pričakovati naselitev osebe v kraju, kjer bo soočena z življenjskimi razmerami, nedostojnimi za človeka. Pri tem ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost, oziroma, da si bo našel delo in preživel,7 saj je treba osebne prosilčeve okoliščine vedno presojati v povezavi s splošnimi okoliščinami, ki prevladujejo v relevantnem delu izvorne države in ki objektivno vplivajo na uresničljivost prosilčevih možnosti. Tako iz sodne prakse ESČP izhaja,8 da morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNCHR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa izpolnitev teh pogojev izključuje nevarnost, da bi se prosilec izselil v drug del države, kjer mu grozi preganjanje oziroma resna škoda. Po navedenem so z vidika razumnosti nastanitve v kraju med drugim relevantni odgovori na naslednja vprašanja: 1) ali lahko notranje razseljene osebe računajo na nastanitev pri sorodnikih, prijateljih, v zbirnih centrih ali najemniških stanovanjih, 2) ali je vrnjenim prosilcem na voljo delo, ki jim omogoča preživetje, 3) ali za primer, ko vrnjeni prosilec ne more računati na pomoč družinske ali socialne mreže (ker je v kraju razselitve nima ali se zaradi osebnih okoliščin ne more vključiti vanjo), tovrstno pomoč (finančno, glede nastanitve itd.) omogočajo država ali humanitarne organizacije.9

24. Kot že navedeno, je dokazno breme glede obstoja ustrezne notranje zaščite v okviru prosilčeve izvorne države na toženi stranki. Kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, po mnenju sodišča, tožena stranka temu dokaznemu bremenu ni zadostila, saj ni opravila potrebne konkretizirane dokazne ocene z vidika 68. člena ZMZ, ampak je preveč pavšalno ugotovila, da se tožnika lahko vrneta v izvorno državo, najmanj v Dnepropetrovsk, kjer ne bosta utrpele resne škode. Taka pavšalna presoja pomeni tudi napačno uporabo materialnega prava, poleg tega pa je bilo prekršeno načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

25. Tožena stranka bi morala bolj konkretno upoštevati, kakšne so razmere v sicer varnih predelih Ukrajine za notranje razseljene osebe, in pri tem upoštevati tudi relevantne informacije o državi izvora. Tožena stranka je v odločbi naštela ukrepe, predvsem v obliki predpisov, ki jih je vlada sprejela za pomoč notranje razseljenim osebam, in se nanje tudi sklicevala pri utemeljevanju, da je notranja zaščita za tožnika realna možnost.10 Iz navedenih informacij sicer res izhaja, da je Ukrajina sprejela določene predpise, katerih namen je zagotavljanje pomoči notranje razseljenim osebam, vendar tožena stranka pri tem ni preverjala, kako se navedeni predpisi in ukrepi dejansko izvajajo. To bi tožena stranka morala storiti v skladu z deveto alinejo 23. člena ZMZ, ki določa, da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem, med drugim, specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države.11 Še posebej bi morala to storiti tožena stranka ob hkratnem obstoju informacij, ki jih tudi sama navaja, da je zagotovljeni znesek nezadosten za kritje stroškov nastanitve, prehrane, obleke in drugih življenjskih stroškov, da ima pomoč omejen rok trajanja, da je za njeno pridobitev veliko administrativnih ter praktičnih ovir in da se ravno zato mnoge osebe še vedno soočajo s finančnimi težavami pri zadovoljevanju osnovnih potreb.12 Iz 17. točke poročila III UNHCR iz septembra 2015, ki se nahaja v upravnem spisu in ki ga tožena stranka sicer v odločbi povzema, pri tem pa izpusti omenjeno točko, celo izhaja, da je učinek zakona za notranje razseljene osebe odvisen od sprejema podzakonskih aktov, da nekateri akti še niso sprejeti in da se nekatere določbe ne izvajajo, kot je na primer brezplačna nastanitev za šest mesecev, ker ni sredstev ali predpisov lokalnih oblasti. Obstoj takšnih informacij, brez nadaljnjih informacij o tem, ali se drugi bistveni ukrepi izvajajo in kakšne učinke imajo v praksi, ne omogoča zaključka, kot ga je napravila tožena stranka, torej da so ukrepi pomoči za notranje razseljene osebe zagotovljeni. Nadalje je za ukrepe, ki jih je vlada sprejela za spodbujanje zaposlovanja notranje razseljenih oseb, tožena stranka preveč pavšalno ocenila, da so „dovolj stimulativni“, saj tudi glede teh ukrepov ni jasno, kakšno je njihovo izvajanje in učinek v praksi. V tej zvezi so relevantna tudi poročila, ki jih navajata tako tožena stranka kot tožnika, da je v zahodnih delih Ukrajine prisotna diskriminacija, tudi glede nastanitve in zaposlovanja, do notranje razseljenih oseb iz vzhoda, saj se nanje gleda kot na politične pristaše Rusov, ki ne želijo delati, povzročajo težave in so deležni vladne pomoči, ki bi sicer morala biti namenjena drugim Ukrajincem.13 Iz tega izhaja, da okolje, v katerem se ti ukrepi izvajajo, naslovnikom ukrepov ni naklonjeno, kar še dodatno terja od tožene stranke, da preveri, kakšno je dejansko izvajanje teh ukrepov. Tožena stranka tudi navede, da je bila tožnica samozaposlena, da ima še vedno odprt s.p. in da bi lahko nadaljevala s svojo dejavnostjo kjerkoli v Ukrajini, pri tem pa ne upošteva, da je tožnica navedla, da ji zaradi aktivnega statusa s.p. ne pripada nobena socialna oziroma denarna pomoč.14 Glede tega sta tožnika tudi predložila informacijo, da ljudem med 21 in 60 let ne pripada pomoč,15 in navedla, da sta v Ukrajini izgubila vir zaslužkov, nepremičnino in premoženje,16 kar bi bilo prav tako treba upoštevati pri presoji možnosti za notranjo razselitev. Enako velja za informacijo iz 45. točke že omenjenega poročila III UNHCR iz septembra 2015, ki se nahaja v upravnem spisu in ki ga tožena stranka v odločbi povzema, ne pa te točke, da celo zdrave in fizično sposobne notranje razseljene osebe ne uspejo zadostiti osnovnim potrebam zaradi diskriminacije na trgu dela ter izkoriščanja s strani nekaterih delodajalcev. Že omenjena sodna praksa Vrhovnega sodišča sicer pravi, da morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP, vendar mora biti izkazana domneva, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNCHR ali lokalnih oblasti, ter domneva, da je mogoč zaslužek. Kot pojasnjeno pa tožena stranka domneve, da bosta imela tožnika dostop do finančne in druge pomoč in da bosta imela možnost zaslužka, ni dovolj izkazala, dokazno breme pa je na njej. V skladu z drugim odstavkom 8. člena Kvalifikacijske direktive II mora tožena stranka pri svoji dokazni oceni upoštevati splošne okoliščine, ki prevladujejo v varnih delih izvorne države, pri tem pa direktiva kot vir informacij, poleg Evropskega azilnega podpornega urada, posebej omenja tudi UNHCR. Njegovim poročilom torej daje zakonodajalec EU posebno težo, tožena stranka pa določenih delov poročila III UNHCR iz septembra 2015 v odločbi ni niti navedla ali pa jih ni v zadostni meri vključila v svojo dokazno oceno. To je posledica nezadostnega ukvarjanja tožene stranke z zgoraj navedenimi vprašanji, tj., ali lahko notranje razseljene osebe računajo na nastanitev pri sorodnikih, prijateljih ali najemniških stanovanjih; ali je vrnjenim prosilcem na voljo delo, ki jim omogoča preživetje, in ali za primer, ko vrnjeni prosilec ne more računati na pomoč družinske ali socialne mreže, tovrstno pomoč (finančno, glede nastanitve itd.) omogočajo država ali humanitarne organizacije. To pomeni nepravilno uporabo materialnega prava oziroma standardov presoje v zvezi z 68. členom ZMZ, kot izhajajo iz sodne prakse.

26. Tožena stranka pa tudi ni upoštevala relevantnih osebnih okoliščin na strani tožnikov, kar bi morala v skladu z 68. členom ZMZ. Iz že omenjenega poročila III UNHCR iz septembra 2015 izhaja, da zakoni in politika pomoči in varstva notranje razseljenih oseb ne priznavajo posebne ranljivosti žensk.17 Tožnica je samska ženska, tožena stranka pa v izpodbijani odločbi zgoraj navedeni informaciji o ranljivosti žensk ni dala nobene teže, ki bi bila zaznavna v končni dokazni oceni. Nadalje tožena stranka ni upoštevala navedb tožnika, da se boji mobilizacije, v že omenjenem poročilu III UNHCR iz septembra 2015 pa je v 50. točki navedeno, da je treba biti pri ugotavljanju smiselnosti notranje zaščite še posebej pozoren na značilnosti, med drugim, moških v starosti za vpoklic in njihovih sorodnikov. Odstavkov z dodatno obrazložitvijo, na katere poročilo napotuje, pa tožena stranka niti ni prevedla in tako tudi ne upoštevala. Tožena stranka se tudi ni opredelila do tožničinih navedb o zdravstvenih težavah, češ da ti podatki niso pomembni za postopek, čeprav je zdravstveno stanje tudi osebna okoliščina, ki bi lahko vplivala na presojo, ali je od prosilca mogoče razumno pričakovati, da se bo nastanil v določenem delu izvorne države. S tem, ko tožena stranka potencialno relevantnih osebnih okoliščin ni upoštevala, je kršila določbo materialnega prava, 68. člen ZMZ.

27. Glede bivanja v begunskih taboriščih je tožena stranka sama ugotovila,18 da so življenjski pogoji tam zelo slabi, in jih pri utemeljitvi niti ne navaja kot realno možnost za nastanitev,19 čemur sodišče sledi. Nasprotno pa je tožena stranka ocenila glede možnosti zasebne nastanitve oziroma nastanitve pri sorodnikih. Glede prve možnosti je tožena stranka sicer navedla, da prihaja do določenih težav pri najemu stanovanja, da pa večina notranje razseljenih oseb dejansko prebiva v najetih stanovanjih, kar naj bi pomenilo, da je stanovanje vendarle mogoče najti. Tožena stranka je takšen zaključek naredila brez konkretnejše ocene informacij, ki govorijo o težavah pri najemu stanovanja, kvaliteti stanovanj in ceni najemnim (da so najemnine izredno visoke, da skoraj polovica notranje razseljenih oseb živi v prezasedenih stanovanjih, ki niso dovolj izolirana, da ima le dobra polovica stanovanj dostop do tekoče vroče vode, da 18% vprašanih notranje razseljenih oseb grozi deložacija, da je 63% vprašanih notranje razseljenih oseb izjavilo, da ne vedo, koliko časa si bodo še lahko privoščile takšno najemnino ipd.). Ocena tožene stranke, da je stanovanje vendarle mogoče najti, se tako izkaže za pavšalno, saj ne upošteva informacij, ki možnost ustrezne nastanitve zmanjšujejo, in ne pojasni, zakaj meni, da bi tožnika kljub navedenim informacijam lahko našla stanovanje ter da bi to omogočalo življenje nad pragom nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. 28. Nadalje se je tožena stranka v veliki meri oprla na dejstvo, da ima tožnica v mestu Dnepropetrovsk sestrično, in ravno to mesto navajala kot možnost razselitve. Pri tem sodišče ugotavlja, da je tožnica na osebnem razgovoru navedla, da ima v Ukrajini v krajih Lugansk in Dnepropetrovsk sestrične,20 na glavni obravnavi pa je na vprašanje, ali ima v kakšnem varnem delu Ukrajine sorodnike, kjer bi lahko bivala, odgovorila, da ne.21 Nadalje je navedla, da sicer ima sorodnico v kraju Dnepropetrovsk,22vendar ta živi v stanovanju s hčerjo, zetom in slabo pokretnim možem, da je z njo obdržala stike le njena mama, da je njen sin ne pozna in da ne ve, kakšno stanovanje imajo.23 V tem delu tožena stranka vidi nasprotje z izjavo tožnice na osebnem razgovoru, ko je izjavila, da imajo s sestričnami v Lugansku in Dnepropetrovskemu kontakte, pri čemer sodišče presoja, da bi morda lahko šlo za dejansko neskladje v izjavah, možna pa je tudi razlaga, da ker je tožnica na osebnem razgovoru uporabila množinski glagol, torej „da imajo kontakte“, da je štela zraven tudi svojo mamo, ki pa je stike s sorodnico vzdrževala. Iz vsega navedenega torej izhaja, da so vprašljivi obstoj in intenziteta stikov in odnosov, ki jih ima tožnica s sestrično, kakor tudi dejanska možnost nastanitve tožnikov v njenem stanovanju. Pri tem sodišče poudarja, da tožena stranka niti v ponovnem postopku tožnikov ni seznanila s tem, da šteje, da bi lahko v okviru notranje zaščite tožnika bivala pri sestrični v Dnepropetrovskem oziroma da bi lahko kako drugače koristila njeno pomoč. S tem je tožena stranka kršila načelo zaslišanja stranke (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP).24 Iz obrazložitve izpodbijanega akta namreč izhaja, da je bila ta okoliščina za stranko pri presoji izpolnjenosti pogojev za uporabo instituta notranje zaščite bistvena, saj se tožena stranka sklicuje na informacije, da je to, da ima oseba v kraju sorodnike ali prijatelje, pomemben dejavnik za odločitev o kraju notranje razselitve, in ravno mesto Dnepropetrovsk navaja kot možnost notranje razselitve. Iz informacij o izvorni državi tudi izhaja, da so diskriminacija in gospodarske razmere za težave razseljenih oseb še hujše, če te osebe na območju razselitve nimajo podpore družine ali skupnosti. Iz tega razloga je treba dejansko stanje v zvezi z obstojem sorodnikov v varnem delu države in možnostjo nastanitve pri njih dovolj popolno ugotoviti. S tem, ko tožena stranka tega ni storila, tudi ni sledila navodilom Upravnega sodišča iz sodbe I U 731/2015 z dne 18. 6. 2015 (25. točka), da bi morala ugotoviti dejstva, ki omogočajo presojo, ali imata tožnika možnost nastanitve pri sorodnikih ali vsaj njihove pomoči pri tem.

29. Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na str. 41 odločbe neutemeljeno zavrnila relevantnost informacij, ki sta jih predložila tožnika v vlogi z dne 3. 12. 2015. Za informacije navedene pod točko 2.2. in 2.3 je tožena stranka navedla, da so preveč splošne, da bi lahko bile pomembne za presojo, s čimer se sodišče ne strinja, saj te informacije potrjujejo druge informacije z isto vsebino, tj. diskriminacijo in odklonilen odnos do notranje razseljenih oseb, češ da so podporniki proti-vladnih sil, da notranje razseljene osebe težko najdejo zaposlitev in nastanitev, da je nastanitev pogosto „podstandardna,“ kar bo njihov položaj pozimi še poslabšal, in da je manj kot 5% notranje razseljenih oseb v uradno priznanih objektih. Tožena stranka je tudi zavrnila relevantnost informacij pod točko 2.1. vloge z dne 3. 12. 2015, češ da gre za »pretiravanja« in za »subjektivno« stališče o tem, da je odgovornost za pomoč notranje razseljenim osebam porazdeljena med ministrstva in agencije in da ni enotne politike za izpolnjevanje potreb teh oseb in da se pomoč dejansko ne izvaja. Vendar informacije o tem, da se pomoč notranje razseljenim osebam dejansko ne deli, ni nič bolj splošna, kot je informacija, na katero se je oprla tožena stranka, da je po predpisih zagotovljena individualizirana pomoč tem osebam. Tožena stranka je glede informacij o tem, da prihaja do nestrpnosti do notranje razseljenih oseb, zlasti pri nastanitvi in zaposlovanju, navedla, da to izhaja tudi iz drugih informacij, da pa nikakor „ne gre za nek vsesplošen pojav“ in da je „ogromno ljudi iz drugih delov Ukrajine notranje razseljene osebe dobro sprejelo in jim pomagajo.“ Takšne navedbe tožene stranke so pavšalne, saj ne pojasni, na podlagi katerih informacij je prišla do takšnega zaključka, in kar je še bolj bistveno, ne pojasni, zakaj meni, da tožnika konkretno ne bosta deležna takšne diskriminacije, ki bi pomembno omejevala možnost notranje razselitve. Do navedb tožnikov, da se notranje razseljene osebe zaradi diskriminacije in nezmožnosti plačevanja najemnin in hrane vračajo na nevarna območja in da so jima o tem povedali tudi njuni znanci, pa se tožena stranka sploh ni opredelila, rekoč, da je že presodila, da je možnost notranje zaščite mogoča. Ker tožena stranka vseh navedenih informacij, ki so relevantne za uporabo instituta notranje razselitve, ni upoštevala oziroma jih ni vključila v dokazno oceno, je bila tožnikoma kršena pravica do izjave v smislu celovite predstavitve pravno relevantnih dejstev, ki bi lahko bila pomembna za odločitev (2. in 3. alineja tretjega odstavka 45. člena ZMZ ter 47. člen ZMZ v zvezi z 9. členom ZUP).

30. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, zlasti 68. člen ZMZ, in v sodni praksi vzpostavljene standarde pri presoji možnosti notranje razselitve. Za nepravilno uporabo prava gre namreč tudi (razlog iz 1. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), če pravna norma ni bila uporabljena v pravem pomenu. Tožena stranka je tudi prekršila načelo zaslišanja stranke, ker tožnikov ni seznanila in izprašala o možnosti nastanitve pri njunih sorodnikih ter ni upoštevala njunih izjav in predloženih informacij o državi izvora, s čimer je bila storjena bistvena kršitev določb postopka (2. točka prvega dostavka 27. člena ZUS-1), ki je vplivala na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in s tem zakonitost odločbe. Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZMZ-1)

31. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku tudi upoštevati, da se je lahko zaradi poteka časa stanje v izvorni državi bistveno spremenilo in bi sedanje informacije o stanju v državi lahko kazale druge okoliščine, kot ob odločanju decembra 2015. Zato bo najprej morala preučiti razmere v izvornem kraju tožnikov. Glede na njune subjektivne okoliščine bo morala ob morebitnih novih informacijah o izvorni državi in ob upoštevanju prej navedenih pravnih stališč ponovno oceniti, ali bi tožnikoma ob vrnitvi v izvorno državo grozilo preganjanje oziroma resna škoda. Če bo tudi v ponovljenem postopku ugotovila, da jima v izvornem kraju grozi resna škoda in se zato tja ne bi mogla vrniti, pa bo morala, prav tako ob upoštevanju prej navedenih stališč o razlagi 68. člena ZMZ, bolj konkretno preučiti objektivno možnost notranje razselitve.

32. Ker sodišče v primeru ugotovitve napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ni dolžno opraviti glavne obravnave (prvi odstavek 75. člena ZMZ) in ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), je sodišče odločitev sprejelo na seji. Tožnika sta sicer smiselno s tem, ko sta sodišču predlagala spremembo izpodbijane odločbe, predlagala odločanje v sporu polne jurisdikcije, vendar tožena stranka, v okviru izvrševanja svojih pristojnosti po ZMZ, razpolaga z bistveno popolnejšimi in novejšimi informacijami glede razmer v izvorni državi tožnikov in bo lahko hitreje in bolj ekonomično opravila nov postopek in odločila v zadevi.25 1 Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 98/11 – odl. US, 83/12, 111/13, 114/13 – odl. US, 82/15 – odl. US in 22/16 – ZMZ-1 2 Gl. tudi 125. člen ZMZ-1 (Uradni list RS, št. 16/17 ). 3 Str. 4 - 6 zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 11. 2014. 4 Str. 4 - 8 vloge z dne 3. 12. 2015. 5 Sodba VS RS I Up 100/2017 z dne 7. 6. 2017 (7. točka). 6 Ibid. 7 Tako tudi sodbe VS RS I Up 282/2014, I Up 13/2015 in I Up 106/2016. 8 Glej sodbi ESČP A.A.M. proti Švedski z dne 3. 4. 2014 in W.H. proti Švedski z dne 27. 3. 2014. 9 Sodba VS RS I Up 100/2017 z dne 7. 6. 2017 (8. točka). 10 Str. 40 izpodbijane odločbe. 11 Prim. sodba VS RS I Up 215/2012 z dne 9. 5. 2012 (7. točka) ter sodba Upravnega sodišča RS I U 1518/2012 z dne 17. 10. 2012 (16. točka). 12 Str. 37 izpodbijane odločbe. 13 Točke 2.2 vloge tožnikov z informacijami o državi izvora z dne 3. 12. 2015 ter str. 27, 38 in 39 izpodbijane odločbe. 14 Str. 4 zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 11. 2014. 15 Str. 8 pripravljalne vloge z dne 9. 2. 2016. 16 Predzadnja stran vloge tožnikov z informacijami o državi izvora z dne 3. 12. 2015. 17 Točka 25 poročila. 18 Str. 38 izpodbijane odločbe. 19 Str. 40 in 41 izpodbijane odločbe. 20 Str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 13. 5. 2014. 21 Str. 4 zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 11. 2014. 22 Na str. 5 zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 11. 2014 je sicer zapisano, da naj bi bilo tej sorodnici ime Dnetra Petrovska, vendar je očitno pri prevajanju prišlo do zamenjave osebnega imena in kraja, saj je tožnica obstoj sestrične/en v Dnepropetrovskem navedla tudi na osebnem razgovoru dne 13. 5. 2014, zapisnik str. 4. 23 Str. 5 zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 11. 2014. 24 Prim. sodbi VS RS I Up 123/2017 z dne 5. 7. 2017, odst. 19 in I Up 196/2016 z dne 14. 12. 2016, 10. točka. 25 Tako tudi v tej zadevi izdana sodba VS RS I Up 164/2015 z dne 28. 10. 2015 (13. točka).