Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo in da je zgolj po dveh dneh, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil in v skupini še treh tujcev odšel do avtobusne postaje, kjer so najeli taksi in plačali pot do meje z Italijo. Pravilno je ugotovila in presodila, da je vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti in da je treba opraviti osebni razgovor.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi ugotavljanja dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil. Hkrati je odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 14. 11. 2022 od 12.20 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 14. 2. 2023 do 12.20 z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki 14. 11. 2022 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnika 11. 11. 2022 obravnavala Policijska postaja Brežice. Iz policijske depeše izhaja, da je v Slovenijo vstopil 11. 11. 2022 na ilegalen način. Po prečkanju meje je na kraju samem zaprosil za mednarodno zaščito in kot razlog navedel ekonomske razloge, kot ciljno državo pa Italijo. Iz registracijskega lista z dne 11. 11. 2022 izhaja, da je bil v hindi jeziku seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom, prisoten pa je bil tudi tolmač. Nato je bil istega dne odpeljan v azilni dom, kjer je bil nastanjen v sprejemnih prostorih. Kot izhaja iz policijske depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana Center, je tožnik 13. 11. 2022 zapustil sprejemne prostore azilnega doma skupaj s še tremi tujci. Ti so bili s strani policistov prijeti 13. 11. 2022 na avtocesti A1 na cestninski postaji Log v smeri Kopra, kjer so ponovno zaprosili za mednarodno zaščito. Odpeljan je bil na policijsko postajo, kjer je povedal, da je azilni dom zapustil, ker je želel oditi v Italijo. Dne 14. 11. 2022 je podal prošnjo za mednarodno zaščito in tudi v prošnji kot ciljno državo navedel Italijo in na vprašanje, ali bo do konca postopka počakal v Sloveniji, odgovoril, da bo mogoče odšel naprej. Kot razlog zapustitve države je navedel ekonomske razmere. Ob razgovoru pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce je povedal, da je zapustil sprejemne prostore azilnega doma še pred podajo prošnje, ker da mora v Italijo, da najde službo. Dne 13. 11. 2022 so v Ljubljani vzeli taksi z namenom, da odidejo v Italijo. V Italijo je želel, ker si želi tam najti delo. Ko je bil soočen z dejstvom, da je bil informiran o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, je povedal, da ne pozna našega zakona in da ni vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov. Registracijski list je podpisal, vendar se je tam vse zelo hitro dogajalo. Na vprašanje, ali bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, če ga policija ne bi prijela, je odgovoril, da ne bi zaprosil in bi odšel dalje v Italijo.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da se omejitev gibanja lahko izreče tudi zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Nadalje 84.a člen ZMZ-1 definira nevarnost pobega in v 2. alineji določa, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že poskušala Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je pozneje zapustila. Tožena stranka ugotavlja, da je nedvomno, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, kar izhaja iz depeše Policijske postaje Brežice in depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana ter njegovih izjav v postopku mednarodne zaščite. Tožnik je zgolj po dveh dneh, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil in v skupini še treh tujcev odšel do avtobusne postaje, kjer so najeli taksi in plačali pot do meje z Italijo. Ves čas obravnave v Sloveniji je trdil, da želi v Italijo, kar je ponovno potrdil tudi pri ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce. Vsekakor je vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih. Tožnik je bil na Policijski postaji Brežice informiran glede postopka mednarodne zaščite, kar je potrdil tudi z lastnoročnim podpisom. S svojimi ravnanji in izjavami se je izkazal za očitno begosumnega. S tem, ko je še pred podajo prošnje zapustil sprejemne prostore azilnega doma, je podana okoliščina iz 2. alineje 84.a člena ZMZ-1. Ker je že zapustil sprejemne prostore azilnega doma vedoč, da jih ne sme, in da je njegova ciljna država Italija, tožena stranka utemeljeno sklepa, da bo slednje poskušal ponovno storiti. Za tožnika je razpisan tudi osebni razgovor, na katerem bo imel možnost dodatno pojasniti, zakaj zaproša za mednarodno zaščito. Njegove izjave v prošnji za mednarodno zaščito so izrazito posplošene in pomanjkljive, zato jih mora tožena stranka na osebnem razgovoru razjasniti in podrobneje ugotoviti. Čeprav je uveljavljal ekonomske razloge, ki načeloma ne zadostujejo za priznanje mednarodne zaščite, je potrebno ugotoviti, ali je njegova slaba ekonomska situacija morebiti namerno povzročena s strani določenih subjektov.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni in ne na območje azilnega doma. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Le s pridržanjem na prostore Centra za tujce je mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji. Da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na azilni dom ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da tega ne bi smel storiti, prav tako pa je že večkrat tekom postopka v Sloveniji povedal, da želi v Italijo.

5. Tožnik v tožbi navaja, da iz listin izhaja, da ni bil ustrezno poučen, da azilnega doma ne sme zapustiti. Tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa, saj mu ob podaji namere ni bil pojasnjen postopek. Ne zadostuje samo hitro opozorilo v jeziku, ki ga niti dobro ne razume, da bo obravnavan kot tujec. Ob registraciji ni bil zagotovljen ustrezen tolmač, saj je le-ta prevajal v hindi jezik, pouk mu je bil preveden v angleški jezik, kar je vse preveč kompleksno, da bi tožnik razumel. Iz prošnje je razvidno, da angleško in hindi razume malo. S pomanjkljivim in nerazumljivim pravnim poukom je bilo kršeno načelo varstva pravic strank in javnih koristi iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožniku pa je bila kršena tudi pravica do uporabe svojega jezika. Prav tako ne more nositi posledic neučinkovitega varovanja v azilnem domu. Tožnik sodišču zagotavlja, da si ne želi pobegniti in da bo v azilnem domu počakal do konca postopka. Zmotni so zaključki, da je tožnik poskušal pobegniti iz Republike Slovenije in da gre zato sklepati, da ne bo počakal. Poleg tega mora biti ukrep omejitve gibanja potreben v smislu, da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Testa sorazmernosti tožena stranka ni opravila in ni upoštevala osebnih okoliščin tožnika. Tožnik poudarja, da svojo izjavo iz upravnega postopka preklicuje in ni želel zapustiti Republike Slovenije, ampak je šel samo malo ven, tako kot drugi. Nepopolno je bilo ugotovljeno, da je bila tožnikova ciljna država Italija. Njegov cilj ni bila Italija, ampak katerakoli država, kjer bi lahko s svojim delom kaj zaslužil. Ni vedel, da lahko tudi v Republiki Sloveniji najde delo, če dobi mednarodno zaščito. Tožnik predlaga, naj sodišče prekine postopek in poda zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. alineje 84.a člena ZMZ-1, ker gre za preširoko definicijo begosumnosti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in naj toženi stranki odredi, da nemudoma po prejemu sodbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da glede na to, da je bil postopek na PP Brežice voden s pomočjo tolmača za jezik, ki ga govori tožnik, je neutemeljena tožbena navedba, da mu postopek glede zapustitve azilnega doma ni bil pojasnjen. Ob prvem prijetju je izpolnil registracijski list in nato bil prepeljan v azilni dom, kjer naj bi počakal na formalni sprejem prošnje za mednarodno zaščito, vendar je sprejemne prostore samovoljno zapustil pred formalno vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito. Ker je bilo ugotovljeno, da je samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, tožena stranka upravičeno ugotavlja, da je begosumen. Če bi v Sloveniji dejansko želel zaprositi za mednarodno zaščito, bi počakal na nadaljevanje postopka. Ob vložitvi prošnje pa je izrecno navedel, da bo mogoče odšel naprej. Neutemeljene so navedbe, da ni razumel postopke na policiji. Tam je bil vseskozi prisoten tolmač na hindi jezik, ki ga tožnik prav tako razume in govori. Dejstvo, da je bil po samovoljni zapustitvi sprejemnih prostorov azilnega doma dobljen na avtocesti v smeri Italije, potrjuje ugotovitev, da je izrazito begosumen. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ni nesorazmeren. Tožnik je bil že nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma, a jih je zapustil. To pa je nedvomno subjektivna okoliščina. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je popolnoma vseeno, ali tožena stranka razpolaga z listinami, v katerih je tožnikov podpis, če pa ni vedel, o čem je sploh govora. Nekateri tolmači prevajajo v jezikovni mešanici oziroma v dialektu, ki jih nekateri prosilci iz Indije in Pakistana ne razumejo. Iz registracijskega lista izhaja, da je prevajalec sicer bil prisoten, vendar je prevajal v verzijo jezika, ki je tožnik ne razume dovolj dobro, da bi razumel pravne posledice Zakona o tujcih. Pri tožniku ne gre za poskus zapustitve Republike Slovenije, ker tožnik ni vedel niti kaj dela niti kam gre niti kaj sme, ker ni nič razumel. Gre za absurd, da tožena stranka meni, da odhod iz recepcije azilnega doma, na primer v park, trgovino, pomeni že izpolnitev fikcije pobega.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 25. 11. 2022 vpogledalo v upravni in sodni spis in v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je njegov materni jezik punjabi, hindi razume malo, angleško pa razume še manj. Pravne vsebine v hindi jeziku ne bi razumel, mogoče malo. Ko je odšel iz azilnega doma, je hotel priti nazaj, na splošno pa ni vedel, ali sme iti iz azilnega doma. Če bi ga poučili, da iz njega ne sme, ne bi odšel in bi ostal v azilnem domu. Če bi bil sklep o omejitvi gibanja odpravljen, bi ostal v azilnem domu do zaključka postopka mednarodne zaščite. Prevajalec na policiji, ko je vstopil v Slovenijo, je govoril v hindi jeziku, ki ga ni razumel. Prevajalec je prišel sam in nekaj govoril, policista pa tam ni bilo. Policist se s pomočjo prevajalca ni pogovarjal. Prinesel je dokumente in obračal liste in on je samo podpisal. Ko je bil pripeljan v azilni dom, so jih pregledali in peljali v sobo in ničesar niso povedali. Čakali so na obleke, ker so bile njihove v slabem stanju. Ko je odšel iz azilnega doma, je mislil, da se gre samo sprehajat. Res je, da je rekel, da želi v Italijo, vendar pred tem res ni vedel, da azilnega doma ne sme zapustiti. Ko je bil zunaj, je srečal eno izmed oseb in ta mu je povedala, da ni nujno, da bodo lahko v Sloveniji podali prošnjo in da bi mogoče šli naprej. V azilnem domu ni pogledal, ali so kje kakšni napisi ali ne. V šoli se je učil punjabi, malo hindi in malo angleško. Tako hindi kot angleščino je imel od 5. razreda naprej.

10. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi tudi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. ZMZ-1 v 84.a členu določa, kdaj so podane tiste okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila. Med drugim je taka okoliščina tudi ta, če je prosilec predhodno že poskušal Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti (2. alineja 84.a člena ZMZ-1). Glede navedenih zakonskih razlogov za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo in da je zgolj po dveh dneh, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil in v skupini še treh tujcev odšel do avtobusne postaje, kjer so najeli taksi in plačali pot do meje z Italijo. Pravilno je ugotovila, da je vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih, saj je bil na Policijski postaji Brežice informiran glede postopka mednarodne zaščite, kar je potrdil tudi z lastnoročnim podpisom. Prav tako je pravilno zaključila, da čeprav je uveljavljal ekonomske razloge, ki načeloma ne zadostujejo za priznanje mednarodne zaščite, je potrebno ugotoviti, ali je njegova slaba ekonomska situacija morebiti namerno povzročena s strani določenih subjektov, in je zato treba opraviti osebni razgovor.

11. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da tožnik ni bil ustrezno poučen, da azilnega doma ne sme zapustiti, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, in da opozorilo, kakršno je dobil v zvezi s posledicami zapustitve azilnega doma, ne zadošča. Kot izhaja iz registracijskega lista, je tožnik podpisal izjavo, da potrjuje, da je v jeziku, ki ga razume, seznanjen, da samovoljna zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma pomeni, da bo obravnavan po Zakonu o tujcih, da se šteje namera za vložitev prošnje za mednarodno zaščito za umaknjeno in da se ga v tem primeru lahko tudi pridrži. Prisoten je bil tolmač za hindi jezik, to pa je jezik, za katerega je tožnik pri podaji prošnje rekel, da ga razume, medtem ko je zgolj za angleški jezik rekel, da ga razume malo. Iz registracijskega lista je razvidno, da je bila prisotna uradna oseba iz policije, tožnik in tolmač. Sodišče ne sledi temu, da tožnik ni razumel posledic zapustitve azilnega doma. Na zaslišanju na sodišču je povedal, da je imel od 5 razreda dalje v šoli kot predmet tudi hindi jezik in angleški jezik. Glede na to, da ima 12 razredov različnih šol, to pomeni, da se je 8 let učil oba jezika, zato sodišče sklepa, da je tudi opozorilo razumel, še zlasti zato, ker ne gre za zapleteno pravno vsebino. V zvezi z omejitvijo gibanja je bistveni del opozorila, da če bo zapustil azilni dom, se ga lahko pridrži. To opozorilo pa je dovolj preprosto in ne gre za zapletene pravne formulacije. To, da je tožnik opozorilo razumel, izhaja tudi iz tega, da je po tem, ko so ga policisti drugič prijeli, ponovno vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz tega izhaja, da je moral tudi razumeti opozorilo, da se namera šteje za umaknjeno, če bo zapustil azilni dom. Če pa je razumel to opozorilo, je mogoče sklepati, da je razumel tudi opozorilo, da je lahko tudi pridržan v primeru zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. Iz njegovega ravnanja je torej mogoče sklepati, da je opozorila na registracijskem listu razumel, sicer ne bi še enkrat vložil namere za vložitev prošnje. Tožnik je s svojim podpisom potrdil, da razume navedeno opozorilo. Ker je sodišče presodilo, da je bil tožnik ustrezno opozorjen na posledice zapustitve azilnega doma, tudi ne sledi tožbenim navedbam, da naj bi tožena stranka v postopku kršila načela varstva pravic strank in javnih koristi iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Ker je tožnik pri podaji prošnje sam rekel, da razume tudi hindi jezik, po presoji sodišča tudi ni bila kršena pravica tožnika do uporabe svojega jezika.

12. Tožnik sicer v tožbi navaja, da preklicuje svoje izjave iz upravnega postopka in da je bilo nepopolno ugotovljeno, da je njegova ciljna država Italija. Ne glede na navedeno pa je imela tožena stranka utemeljen razlog, da je svojo odločitev oprla tudi na njegove izjave, da je namenjen v Italijo, saj je to tekom postopka večkrat povedal, medtem ko šele v tožbi spreminja svoje izjave. Ker pri njem ne gre zgolj za to, da je izjavil, da je ciljna država Italija, ampak je tudi s konkretnimi dejanji izkazal, da je tja namenjen, saj je skupaj s tujci najel taksi, da jih pelje do meje, sodišče ne more slediti njegovih navedbam v tožbi o preklicu izjave. Sodišče tudi ne sledi temu, da tožnik, ko je zapustil azilni dom, ni želel zapustiti Slovenije, ampak naj bi se želel vrniti nazaj. Dejstvo je, da je bil prijet s strani policistov v taksiju, ki je bil namenjen v Italijo, zaradi česar je skupaj z ostalimi tujci taksistu tudi plačal 50 EUR, kot je sam povedal na zaslišanju pri toženi stranki v zvezi z omejitvijo gibanja. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da ni podana znatna nevarnost, da bi tožnik pobegnil. Tožnik je namreč enkrat že zapustil sprejemne prostore azilnega doma in večkrat povedal, da je njegova ciljna država Italija, rekel pa je tudi, da za azil v Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijeli policisti.

13. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da tožena stranka ni opravila testa sorazmernosti in da ni upoštevala tudi tožnikovih osebnih okoliščin pri izreku ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Tožena stranka namreč v sklepu svoje odločitve ni oprla zgolj na to, kakšen je način varovanja v azilnem domu, ampak se je sklicevala tudi na osebne okoliščine, ki se tičejo samega tožnika. Tožena stranka je v sklepu navedla, da to, da v konkretnem primeru izvajanje ukrepov omejitve gibanja na azilni dom ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da tega ne bi smel storiti, prav tako pa je večkrat tekom postopka v Sloveniji povedal, da želi v Italijo (stran 6 sklepa). Tožena stranka je torej svojo odločitev oprla tako na način varovanja v azilnem domu kot tudi na tožnikove osebne okoliščine. Ker je tožnik azilni dom enkrat že zapustil, je imela upravičen razlog, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Tožnika je tožena stranka pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v azilnem domu, ki pa ga je zapustil. Zaradi tega je imela utemeljen razlog, da je sklepala, da je pri tožniku podana begosumnost. 14. Sodišče tudi ni sledilo tožbenemu predlogu, naj prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti 2. alineje 84.a člena, ker naj bi navedeno določilo preširoko opredeljevalo definicijo begosumnosti. V 2. alineji 84.a člena ZMZ-1 je povsem jasno in določno opredeljeno, da se šteje, da je podana nevarnost pobega, če je prosilec predhodno že poskušal Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustil. Sodišče ne vidi razloga, zakaj bi bila ta definicija preohlapna, pa tudi v tožbi to ni obrazloženo.

15. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.