Jedro

V izpodbijanem sklepu je sodišče pojasnilo, da končne odločbe, zoper katero bi bila dovoljena pritožba, v tem (izvršilnem) postopku ne bo, zaradi česar je dolžnika poučilo o pravici do pritožbe zoper izdani sklep. Pravica do (samostojne) pritožbe zoper sklep je sicer pravilo; drugače je le, kadar zakon za posamezen sklep določa drugače. Ker bi bila v tem postopku dolžniku pravica do pritožbe zoper sklep sploh onemogočena (do situacije, ko bi dolžnik lahko vložil ti. pridržano oziroma nesamostojno pritožbo, namreč sploh ne bo prišlo), je pojasnilo sodišča druge stopnje pravilno in v skladu z ustavnopravnim jamstvom pavice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

Za prepozne, nerazumljive, nepopolne ali nedovoljene zahteve za izločitev šesti odstavek 72. člena ZPP določa, da jih zavrže s sklepom predsednik senata. Čeprav je tudi odločanje o formalnih predpostavkah za vsebinsko obravnavanje tesno povezano z odločanjem o izločitvi, se je zakonodajalec za tako možnost odločil iz razlogov ekonomičnosti postopka, pravilnost odločitve pa prepustil pritožbeni presoji (praviloma skupaj s končno odločbo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodnica višjega sodišča zavrgla zahtevo dolžnika za izločitev višjih sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani kot nerazumljivo in nepopolno.

2. Zoper sklep je dolžnik vložil pritožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, v več kazenskih postopkih skupaj z drugimi sodnicami višjega sodišča in tudi sodniki sodišča prve stopnje. Sodnica je odločala o izločitvi vseh sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani, ni pa izločila sebe. O izločitvi višjega sodnika odloča predsednik višjega sodišča. Z napačnim in zmotnim navodilom predsednika višjega sodišča in lastnim navodilom sta sodnica in predsednik sodišča kršila načelo neodvisnosti sodišč, ker sta sprožila plaz organiziranega kriminala med višjimi sodnicami. Prilaga potrdilo o zastopanju domnevnega upnika v pravnem prometu po ustanovitvenih aktih, kar je dostopno tudi sodnici. Sodnica ni izkazala pooblastila za zastopanje višjih sodnic Višjega sodišča v Ljubljani. Pritožnik zavrača tudi stališče Vrhovnega sodišča, ki v zavrnitvi pritožbe obrazlaga, da se sme sklep sodišča prve stopnje, za kar ima sodnica tudi sklep o izvršbi, izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo. Ni razvidno, kdo je pooblastil sodnico za samovoljno nudenje pritožbe. Vrhovno sodišče je priznalo kršitev višje sodnice, vseeno pa kaznovalo domnevnega dolžnika, ko je odločilo, da pritožba ni dovoljena. Pravno nevzdržno je tudi, da je Vrhovno sodišče ne glede na napačno stališče višje sodnice odločilo, da je odločitev pravilna. Zato predlaga tudi poimensko izločitev Vrhovnih sodnikov in tudi tistih, ki so enakega mnenja.1 Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu, mu prizna stroške postopka in „izvede kazenski postopek“ zoper sodnico ter ostale ter jih ustrezno kaznuje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je odločitev o dolžnikovi zahtevi za izločitev sodnikov. Pritožbeni razlogi so zato lahko relevantni le, kolikor se nanašajo na to odločitev, ne pa tudi druge, ki jih je bodisi sodnica, ki je sklep izdala, bodisi kdo od drugih višjih sodnikov izdal v sodnih postopkih. Tudi Vrhovno sodišče zato svojo obrazložitev omejuje le na ta relevantni del pritožbenih razlogov.

5. Po sedmem odstavku 72. člena ZPP (v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) zoper sklep, s katerim predsednik senata s sklepom zavrže prepozno, nerazumljivo, nepopolno ali nedovoljeno zahtevo za izločitev sodnika, ni posebne pritožbe. To pomeni, da se sme sklep izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (tretji odstavek 363. člena ZPP), obenem pa tudi, da izpodbijanje tega sklepa ni izključeno (zakon namreč ne določa, da zoper sklep ni pritožbe), ampak je le časovno odloženo in pridržano na izpodbijanje skupaj s končno odločbo.

6. V izpodbijanem sklepu je sodišče pojasnilo, da končne odločbe, zoper katero bi bila dovoljena pritožba, v tem (izvršilnem) postopku ne bo, zaradi česar je dolžnika poučilo o pravici do pritožbe zoper izdani sklep. Pravica do (samostojne) pritožbe tudi zoper sklep je sicer pravilo; drugače je le, kadar zakon za posamezen sklep določa drugače. Ker bi bila v tem postopku dolžniku pravica do pritožbe zoper sklep sploh onemogočena (do situacije, ko bi dolžnik lahko vložil ti. pridržano oziroma nesamostojno pritožbo, namreč sploh ne bo prišlo), je pojasnilo sodišča druge stopnje pravilno in v skladu z ustavnopravnim jamstvom pavice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Pritožba dolžnika je zato dovoljena, ni pa utemeljena.2

7. Pritožnik nadalje navaja, da o izločitvi višjega sodnika odloča predsednik višjega sodišče. To je res pravilo (prvi odstavek 73. člena ZPP), vendar pa za prepozne, nerazumljive, nepopolne ali nedovoljene zahteve za izločitev šesti odstavek 72. člena ZPP določa, da jih zavrže s sklepom predsednik senata. Čeprav je tudi odločanje o formalnih predpostavkah za vsebinsko obravnavanje tesno povezano z odločanjem o izločitvi, se je zakonodajalec za tako možnost odločil iz razlogov ekonomičnosti postopka, pravilnost odločitve pa prepustil pritožbeni presoji (praviloma skupaj s končno odločbo). Sicer pa je pritožnik z isto vlogo zahteval izločitev vseh sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani, torej tudi predsednika sodišča. Glede na takšen obseg zahteve in dejstvo, da razen pavšalnega očitka ni navedel konkretnih okoliščin za izločitev, ni videti ovir za postopanje višje sodnice v skladu s šestim odstavkom 72. člena ZPP, po katerem je nepopolno ter nerazumljivo vlogo sama zavrgla. S tem je zavrgla vlogo v celoti, torej glede vseh višjih sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani. Za tako odločitev ni potrebno kakršnokoli pooblastilo drugih sodnikov, kot očitno meni pritožnik.

8. Navedbe o tem, da naj bi bila sodnica v kazenskih postopkih in da naj bi sodnica in predsednik sodišča dala navodilo drugim sodnikom za odločanje, je dolžnik prvič podal v pritožbi in torej presegajo vsebino samega predloga za izločitev. V njem namreč dolžnik ni niti poimensko navedel sodnikov, katerih izločitev zahteva (in kar ZPP zahteva v tretjem odstavku 72. člena), niti ni podal konkretnih okoliščin, ki bi kazale na razlog za izločitev. Kot že rečeno, takšen predlog formalnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje ni vseboval. Pritožbenih novot pa Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati.

9. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da pritožba dolžnika ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), s tem pa tudi v njem vsebovano zahtevo za povrnitev stroškov.

1 S sklepom Su 1050/2018-2 z dne 15. 5. 2018 je predsednik Vrhovnega sodišča o zahtevi že odločil in jo zavrnil. 2 Tako je Vrhovno sodišče odločilo tudi v zadevi, ki jo omenja pritožnik (očitno gre za zadevo Cp 1/1018 ali Cp 2/2018).