Jedro

Stroške v zvezi z zdravljenjem in nadomestilo plače je na osnovi zdravstvenega zavarovanja upravičencem dolžna plačati tožeča stranka. Dolžna jih je tudi nositi, razen v primerih, ko ji predpisi dajejo pravico do njihovega regresiranja. Pravico do regresiranja pa ji daje tudi v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeni 86. člen ZZVZZ, po katerem je za škodo, ki jo (namenoma ali iz malomarnosti) povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovoren delodajalec.

Podiranje dreves s spravilom lesa predstavlja nevarno dejavnost. 86. člen ZZVZZ je v razmerju do splošne določbe OZ o objektivni odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (149. – 153. člen OZ) specialen, zaradi česar se v zvezi z regresnim zahtevkom ZZZS delodajalčeva odgovornost presoja po merilih, ki veljajo za delavca (poškodovalca). To pomeni, da je bil v predmetni zadevi za utemeljenost tožbenega zahtevka dovolj izkaz, da je delavec tožene stranke ravnal malomarno. Dejstvo, da je poškodba zavarovanca tožeče stranke nastala (tudi) z malomarnim ravnanjem delavca tožene stranke (tj. traktorista), ker bi ta moral počakati na določen ukaz, pa med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno. Neutemeljeno je zato pritožbeno grajanje, da tožeča stranka druge trditvene podlage v zvezi z malomarnostjo delavca ni podala in da prav tako ni izkazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa skladno z ugotovitvijo, da je malomarno ravnal tudi sam oškodovanec, v razmerju 50 : 50, regresni zahtevek omejilo na polovico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu I. točke izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 467,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 30. 9. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema (te) sodbe pod izvršbo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške v znesku 33,78 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišče prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del citirane sodbe (VSP 476,42 EUR) je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišče prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov. Podrejeno je zahteva razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Na pravilno vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi tožene stranke je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica, saj obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP) - in ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj oziroma od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Predmet obravnavane zadeve je regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katerim od tožene stranke (delodajalca) terja povrnitev nadomestila plače ter stroškov zdravljenja za delavca A. A. (zavarovanca tožeče stranke), ki se je dne 25. 10. 2011 poškodoval pri opravljanju dela. Tega (tj. zahtevek) je tožnica temeljila tako na določilu 87. člena kot tudi na določilu 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju(2) (v nadaljevanju ZZVZZ) in v ta namen v tožbi navajala, da so poškodbe zavarovanca in s tem škoda, ki ji je nastala, posledica opustitve obveznih ukrepov za varnost in zdravje pri delu, da pa je tudi delavec tožene stranke, traktorist B. B., ravnal malomarno - ne bi smel namreč upravljati z vitlom, ker je sekač A. A. držal za žično vrv (in da sekač ne bi smel držati za žično vrv blizu škripca). V zvezi z višino škode je pojasnila, da se je zavarovanec tožeče stranke oziroma delavec tožene stranke v posledici zadobljenih poškodb zdravil v breme tožeče stranke, katera je plačala stroške zdravljenja v Zdravstvenem domu ... in Splošni bolnišnici ... ter nadomestilo plače za čas nezmožnosti za delo za december 2012 v skupni višini 934,84 EUR (dejanska škoda).

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo niti dejstvu, da se je delavec A. A. poškodoval, niti v tožbi opisanemu načinu poškodovanja (torej, da je kritičnega dne skupina delavcev delala na delovišču v ..., da je traktorist sidral traktor, sekač A. A. pa zgrabil žično vrv, da bi jo razvlekel in nanjo navezal jelov vrh, da je med tem, ko je sekač držal vrv, traktorist pritisnil na napačen gumb daljinskega upravljalnika vitla tako, da je pričel navijati žično vrv na boben, žična vrv pa je sekaču potegnila prste leve roke v škripec in ga poškodovala) ni nasprotovala. Navedla je le, da zahtevek po višini ni izkazan oziroma specificiran po posameznih postavkah (računih, poročilih), zaradi česar ga ni mogoče ustrezno preveriti - tožnica namreč ni pojasnila, kaj znesek934,84 EUR predstavlja. Prerekala je tudi trditve v zvezi z opustitvijo ukrepov varstva pri delu.

8. Skladno s pozivom z dne 17. 10. 2014 (ki je poleg določbe 452. člena vseboval tudi opozorilo po 453. členu ZPP) je tožeča stranka na te navedbe odgovorila ter glede višine poudarila, da je že v tožbi pojasnila, katerim izvajalcem je plačala opravljene zdravstvene storitve in da je višina stroškov za posameznega zavarovanca razvidna iz poročil in priloženih specifikacij, katere je prav tako priložila že k tožbi. Enako tudi vsa dokazila za izdana zdravila. Povsem razvidno je zato, kakšna storitev je bila za poškodovanega zavarovanca opravljena, kdaj in v kakšni višini.

9. Takšno tožničino utemeljitev je sodišče prve stopnje sprejelo. V zvezi z višino zahtevka (kateremu je sicer ugodilo na temelju drugega odstavka 86. člena ZZVZZ) je namreč obrazložilo, da sta obseg in višina stroškov (tj. odškodnine po 91. členu ZZVZZ), ki jih je tožeča stranka izplačala z akontacijami, dokazana z listinami (tj. poročili in specifikacijami v prilogah A 3 do A 9), njihov seštevek pa znaša 934,84 EUR.

10. Po oceni pritožbenega sodišča pritožnica zmotno meni, da ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je svojo odločitev oprlo (zgolj) na listine in samo izvedlo seštevek vtoževanih stroškov, predstavlja takšno bistveno kršitev določb pravdnega postopa, ki jo je mogoče uveljavljati v postopku v sporu majhne vrednosti. Četudi sodišče prve stopnje ni dosledno spoštovalo pravil procesnega zakona o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. in 215. člen ZPP), je s tem zagrešilo zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopa (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki pa v postopkih, kakršen je obravnavani, ni dovoljen pritožbeni razlog in je kot tak neupošteven (prvi odstavek 458. člena ZPP).

11. Navedena kršitev pa v predmetni zadevi tudi ni prerasla v absolutno (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je imela tožena stranka že po prejemu tožbe in prilog možnost, da glede na priložena dokazila o izplačilu nadomestila plače in plačilu zdravstvenih storitev preveri višino tožbenega zahtevka ter v odgovoru na tožbo ustrezno in konkretizirano ugovarja. Ni namreč res, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pojasnila, kaj predstavlja znesek 934,84 EUR. To je storila že v I. točki tožbe, še bolj specificirano pa v svoji pripravljalni vlogi z dne 28. 10. 2014. Tožena stranka bi temu vsled v odgovoru morala pojasniti, zakaj meni, da tožeča stranka omenjeni znesek zahteva neutemeljeno oziroma z nasprotnimi trditvami in dokazi izkazati, da tožnica zahteva preveč.

12. Stroške v zvezi z zdravljenjem in nadomestilo plače je na osnovi zdravstvenega zavarovanja upravičencem dolžna plačati tožeča stranka. Dolžna jih je tudi nositi, razen v primerih, ko ji predpisi dajejo pravico do njihovega regresiranja. Pravico do regresiranja pa ji daje tudi v izpodbijani sodbi pravilno uporabljen 86. člen ZZVZZ, po katerem je za škodo, ki jo (namenoma ali iz malomarnosti) povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovoren delodajalec.

13. Na ostale pritožbene navedbe toženke pritožbeno sodišče zato odgovarja, da je citirano zakonsko določilo v obravnavanem primeru potrebno uporabiti ne glede na splošne določbe OZ o objektivni odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (149. - 153. člen OZ), pri čemer ima pritožnica nedvomno prav, da podiranje dreves s spravilom lesa predstavlja nevarno dejavnost. 86. člen ZZVZZ je v razmerju do omenjenih določb namreč specialen, zaradi česar se v zvezi z regresnim zahtevkom Zavoda delodajalčeva odgovornost presoja po merilih, ki veljajo za delavca (poškodovalca). To pomeni, da je bil v predmetni zadevi za utemeljenost tožbenega zahtevka dovolj izkaz, da je delavec tožene stranke ravnal malomarno. Dejstvo, da je poškodba zavarovanca tožeče stranke nastala (tudi) z malomarnim ravnanjem delavca tožene stranke (tj. traktorista), ker bi ta moral počakati na določen ukaz (kar je tožeča stranka zatrjevala na 4. strani svoje tožbe), pa med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno. Neutemeljeno je zato pritožbeno grajanje, da tožeča stranka druge trditvene podlage v zvezi z malomarnostjo delavca ni podala, in da prav tako ni izkazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa skladno z ugotovitvijo, da je malomarno ravnal tudi sam oškodovanec (sekač A. A.), in sicer v razmerju 50 : 50, regresni zahtevek omejilo na polovico.

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali za neutemeljene. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUTPG, 91/07, 71/08 - skl. US, 76/08, 62/10 - ZUPJS, 87/11, 40/11 - ZUPJS-A, 40/12 - ZUJF, 21/13 - ZUTD-A, 63/13 - ZIUPTDSV, 91/13, 99/13 - ZUPJS-C, 99/13 - ZSVarPre-C, 111/13 - ZMEPIZ-1, 95/14 - ZIUPTDSV-A, 95/14 - ZUJF-C in 47/15 - ZZSDT.