Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izraža le nestrinjanje glede ocene sodišča, da v zahtevi za obnovo kazenskega postopka predlagani dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova kazenskega postopka - po vsebini torej uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Obsojeni J. Z. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah K 153/2006 z dne 4. 11. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani Kp 24/2009 z dne 21. 5. 2009 spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Oškodovanka je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, stroški postopka pa so bili naloženi v plačilo obsojencu.

2. Zagovornik obsojenca je dne 2. 7. 2009 vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka, v kateri je zatrjeval, da je sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze in se v podkrepitev svojih navedb skliceval na dopis z dne 14. 4. 2006, katerega je njemu in njegovemu sinu R. Z. poslal pooblaščenec zasebne tožilke ter iz katerega vsebine naj bi izhajalo, da v pravnomočni sodbi navedene žaljivke zasebni tožilki dejansko niso bile izrečene. Poleg tega je predlagal zaslišanje nove priče I. Č. in ponovno predlagal zaslišanje A. K. Sodišče prve stopnje je zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrglo, sodišče druge stopnje pa zavrnilo pritožbo zagovornika zoper ta sklep.

3. Zoper citirana sklepa Višjega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča v Brežicah, ter zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočno odločbo, je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej se navaja, da sta izpodbijana sklepa nepravilna in nezakonita, pri čemer se izpostavlja, da je bilo že v pritožbenem postopku opozorjeno na številne kršitve zakona o kazenskem postopku, kar naj bi izhajalo tudi iz priloženih listin. V pritožbi je bila pojasnjena tudi „celotna problematika“ primera, vendar pa je sodišče očitno ni bilo pripravljeno sprejeti. Posebej se izpostavlja, da je bila sodišču predložena tudi izjava P. P., ki je bila sicer napačno datirana, a četudi ne bi bila priložena, bi bilo sodišče dolžno pozvati vlagatelja, da zahtevo za obnovo postopka dopolni. V zahtevi se nadalje izraža prepričanje, da če bi sodišče opravilo narok za preizkus zahteve za obnovo, bi se zanesljivo ugotovilo, da je ta pravilna in utemeljena. Poleg tega se v zahtevi ponuja obsojenčevo videnje dejstvenega stanja glede ravnanja, kot se mu očita v obsodilni sodbi. V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se ji prilaga še dodatna dokumentacija, se predlaga, da se izpodbijana sklepa sodišča druge in prve stopnje „razveljavi ter odpravi“ in zadevo vrne v odločanje sodišču druge stopnje, ki naj odloči tako, kot je obsojenec predlagal že v pritožbi ter hkrati odloči tudi o povrnitvi priglašenih stroškov obsojencu v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovna državna tožilka je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ter navedla, da se v zahtevi uveljavljajo enaki razlogi, kot že v zavrnjeni pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje ter da zatrjevana kršitev iz drugega odstavka 412. člena ZKP ni podana, ker je sodišče presodilo, da dejstva in predlagani dokazi očitno niso taki, da bi se na njihovi podlagi mogla dovoliti obnova. Poleg tega zahteva izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in je zato predlagala, da se zahteva zavrne kot neutemeljena.

5. Vložnik zahteve je v zvezi z odgovorom vrhovne državne tožilke podal izjavo z dne 22. 5. 2012, v kateri je ponovil, da so v obravnavani zadevi podane številne kršitve določb kazenskega postopka, ki so nedvomno vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe ter da odgovor vrhovne državne tožilke ne pove pravzaprav nič in zato predlaga enako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti.

6. Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je zavrglo zahtevo za obnovo postopka, pravilno ocenilo (v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 413. člena ZKP brez izvedbe novih dokazov), da ponujeni dokazi v zahtevi ne morejo privesti do drugačne sodbe. Sodišče je pri tem upoštevalo dokaze, izvedene v postopku, ki naj bi se obnovil, in zaključilo, da predlagani dokazi ne morejo v ničemer omajati sprejete dokazne ocene v navedenem pravnomočno zaključenem kazenskem postopku. Pri tem je upoštevalo in pojasnilo nerelevantnost izpostavljene vsebine pisanja, ki ga je poslal pooblaščenec zasebne tožilke obsojencu in R. Z.; pojasnilo, da svoje odločitve v pravnomočni sodbi ni oprlo na izjavo P. P. in zato njegovo morebitno drugačno navajanje ne bi moglo vplivati na sprejeto dokazno oceno sodišča v zadevi ter se opredelilo tudi do predlaganega ponovnega zaslišanja priče A. K., glede vprašanja ali je dejansko lahko bil priča obravnavanega dogodka, česar ta priča niti v naknadno pridobljeni in predloženi pisni izjavi, ni zanikal. Vse navedene razloge prvostopenjske odločitve je še dodatno preverilo in utemeljeno zavrnilo v pritožbenem postopku tudi sodišče druge stopnje (točke 5 do 7 sklepa sodišča druge stopnje).

7. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, glede na v točki 3 povzeto vsebino, ne navaja nobenih utemeljenih razlogov, s katerimi bi substanciral nezakonitost izpodbijanega sklepa, temveč v njej izraža le nestrinjanje glede ocene sodišča, da v zahtevi za obnovo kazenskega postopka predlagani dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova kazenskega postopka. V tem pogledu pa vložnik zahteve izpodbija oceno predlaganih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče in ponuja svojo lastno, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, saj gre po vsebini za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Glede na navedeno, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso bile ugotovljene, predvsem pa zahteva uveljavlja nedovoljene razloge, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno.

9. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.