Jedro

ZJU posebnih določb o podaljšanju poskusnega dela ne vsebuje, zato je potrebno zakonitost podaljšanja poskusnega dela tožnice glede na določbo 5. člena ZJU presojati po ZDR. Ta v 2. odstavku 125. člena določa, da poskusno delo traja največ šest mesecev in se lahko podaljša v primeru začasne odsotnosti z dela.

Tožnica je imela v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas, dogovorjeno poskusno delo v trajanju dveh mesecev. Ob izteku poskusnega dela je komisija za spremljanje poskusnega dela ugotovila, da poskusnega dela ni opravila in predlagala podaljšanje poskusnega dela še za dva meseca. Ker se lahko po čl. 125/2 ZDR poskusno delo podaljša le zaradi začasne odsotnosti delavca z dela, enostransko podaljšanje poskusnega dela iz razloga „neuspešno opravljenega poskusnega dela“ brez soglasja delavca ni v skladu s to zakonsko določbo. Ker se je v pogodbi dogovorjena poskusna doba iztekla, tožena stranka pa tožnici ni izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi v roku iz 2. odstavka 125. člena ZDR t.j. v 30 dneh, odkar je izvedela za razlog, torej v 30 dneh od dneva, ko je komisija za spremljanje poskusnega dela predsednika sodišča obvestila o tem, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižajo z zneska 707,64 EUR na znesek 681,00 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. Su ... z dne 1. 6. 2011 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 29. 6. 2011 (I. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 27. 1. 2011, ni prenehalo, temveč ji še traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, tožena stranka pa jo je dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 13. 7. 2011 naprej prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za ves čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače v višini 970,30 EUR mesečno, ki bi ji pripadale, če bi delala, in od njih poravnati pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo, in sicer od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (1. odstavek III. točke izreka sodbe), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki se je glasil na ničnost odredbe predsednika Okrožnega sodišča v Kranju z dne 29. 3. 2011 in odpravo ocene poskusnega dela z dne 25. 5. 2011 (2. odstavek III. točke izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 707,64 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (IV. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. Tožena stranka meni, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, saj glede na specialno ureditev poskusnega dela v Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) ne veljata določbi 1. in 2. odstavka 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št., 42/2002 in naslednji), ki določata dogovor o poskusnem delu, trajanje poskusnega dela in njegovo podaljšanje. Tožena stranka meni, da je predstojnik tisti, ki lahko sprejme odločitev o podaljšanju poskusnega dela znotraj zakonsko določenega maksimalnega trajanja poskusnega dela. Po oceni tožene stranke odločitev predsednika okrožnega sodišča z dne 29. 3. 2011, ki je bila izdana na podlagi presoje Komisije za spremljanje poskusnega dela, da ni bilo mogoče v dveh mesecih, glede na številna področja, s katerimi se je morala seznaniti tožeča stranka, preveriti znanj in sposobnosti, ki so potrebne za nemoteno opravljanje dela sodne zapisnikarice, da se poskusno delo tožeče stranke podaljša še za dva meseca, do 31. 5. 2011, ni v nasprotju z določbo ZJU, ki ureja poskusno delo. Prav tako sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke in dokazov, da je bila tožnica dne 25. 3. 2011 z oceno poskusnega dela seznanjena, da se je z oceno strinjala in nanjo ni imela pripomb, zato je ugotovitev sodišča, da je tožena stranka prvotno dogovorjeni čas poskusne dobe podaljšala brez soglasja tožeče stranke, napačna. Ker tožnica poskusnega dela ni opravila, ji je tožena stranka zakonito ob uporabi 4. odstavka 125. člena ZDR izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj ZJU posledic neuspešno opravljenega poskusnega dela ne ureja. Pritožuje pa se tudi na odločitev o stroških postopka in sicer glede priznanja kilometrine za tožničinega pooblaščenca na relaciji Ljubljana – Kranj – Ljubljana, saj mu glede na prakso višjega delovnega in socialnega sodišča kilometrina ne gre.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Tožena stranka sicer vlaga pritožbo tudi iz razloga po 1. točki 338. člena ZPP t.j. bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne navaja, katero kršitev sodišču prve stopnje očita. Pritožbeno sodišče je nadalje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v odločitvi o stroških postopka, kar vse bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje (razen v odločitvi o stroških postopka) strinja in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: ZJU posebnih določb o podaljšanju poskusnega dela ne vsebuje, zato je potrebno zakonitost podaljšanja poskusnega dela tožnice glede na določbo 5. člena ZJU presojati po ZDR. Ta v 2. odstavku 125. člena določa, da poskusno delo traja največ šest mesecev in se lahko podaljša v primeru začasne odsotnosti z dela. Tožnica je imela skladno z določbo 1. odstavka 125. člena ZDR v pogodbi o zaposlitvi sklenjeni za določen čas od 1. 2. 2011 do 31. 12. 2012 dogovorjeno poskusno delo v trajanju dveh mesecev. Ob izteku poskusnega dela je komisija za spremljanje poskusnega dela ugotovila, da poskusnega dela ni opravila in predlagala podaljšanje poskusnega dela še za dva meseca, o čemer je bila tožnici izdana odločba. Ker 2. odstavek 125. člena ZDR določa, da se lahko poskusno delo podaljša le zaradi začasne odsotnosti delavca z dela, enostransko podaljšanje poskusnega dela iz razloga „neuspešno opravljenega poskusnega dela“ brez soglasja delavca ni v skladu s to zakonsko določbo. Ker se je v pogodbi dogovorjena poskusna doba iztekla 31. 3. 2011, tožena stranka pa tožnici ni izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi v roku iz 2. odstavka 125. člena ZDR t.j. v 30 dneh odkar je izvedela za razlog, torej v 30 dneh od dneva, ko je komisija za spremljanje poskusnega dela predsednika sodišča obvestila o tem, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2011 nezakonita. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je razveljavilo in ugodilo tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, ki temelji na pogodbi o zaposlitvi sklenjeni dne 27. 1. 2011 za določen čas od 1. 2. 2011 do 31.12. 2012, pravilna.

Kot je razvidno že iz prejšnje točke, pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je napačno uporabilo materialno pravo. Iz določbe 67. člena ZJU ne izhaja, da je predstojnik tisti, ki lahko sprejme odločitev o podaljšanju poskusnega dela znotraj zakonsko določenega šestmesečnega roka, saj ta določba o podaljšanju poskusnega dela sploh ne govori. Predstojnik se po tej določbi lahko le odloči, da se delovno razmerje sklene pod pogojem, da javni uslužbenec uspešno opravi poskusno delo, razen v primeru, ko je že opravil preizkus usposobljenosti, poskusno delo pa lahko traja največ šest mesecev. Res je bila tožnica z oceno poskusnega dela z dne 25. 3. 2011 seznanjena in da se zoper njo ni pritožila, vendar pa to še ne pomeni, da se je strinjala s podaljšanjem poskusnega dela iz tega razloga. Kot je pravilno ugotovilo sodišča prve stopnje, lahko delodajalec delavcu le v primeru delavčeve začasne odsotnosti poskusno delo za čas odsotnosti podaljša, ne more pa mu ga podaljšati iz drugega razloga. Tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da se je tožnica s podaljšanjem poskusnega dela strinjala in s tem v zvezi tudi ni predlagala izvedbe nobenega dokaza, zato njenih pritožbenih navedb v tej smeri ni mogoče upoštevati.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na priznanje kilometrine tožničinemu pooblaščencu v odločitvi o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je dejansko v več zadevah zavzelo stališče, da se kot potrebni stroški za pravdo ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča. Stranka ima pravico do zastopanja po odvetniku in pravico do svobodne izbire odvetnika, vendar pa nasprotni stranki ni potrebno naložiti v breme plačila potnih stroškov, če si stranka izbere odvetnika izven območja sodišča, pri katerem teče postopek. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je potrebne stroške tožeče stranke zmanjšalo za stroške kilometrine (60 x 0,37 EUR) in 20 % DDV na ta znesek, tako da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 681,00 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišča pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je znesek 707,64 EUR znižalo na znesek 681,00 EUR (5. odstavek 358. člena ZPP), kar izhaja iz izreka sodbe, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka v sporu ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške postopka, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi 155. člena ZPP, saj z njim k rešitvi zadeve ni bistveno pripomogla. Pritožbeno sodišče je o pritožbenih stroških odločilo skladno s 165. členom ZPP.