Jedro

Kršitev kazenskega zakona je mogoče storiti le z odločitvijo v izreku sodbe (ne pa tudi v obrazložitvi sodbe).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 6. 4. 2011 obtožene E. S., L. Ž. in M. K. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun. Z isto sodbo je obtožence spoznalo za krive vsakega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1. E. S. in L. Ž. je izreklo štiri leta zapora, M. K. pa eno leto in šest mesecev zapora. Obtožencem je izreklo tudi stranske denarne kazni. Vsem je v izrečene kazni vštelo čas prebit v priporu. Odločilo je tudi, da se obtožencem naloži v plačilo pridobljena premoženjska korist (74. člen v zvezi z drugim odstavkom 75. člena KZ-1). Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena ZKP je obtožencem naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 1. 9. 2011 zavrnilo pritožbe zagovornikov obtožencev ter okrožnega državnega tožilca kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da so obtoženci dolžni plačati sodno takso.

2. Zoper oprostilni del pravnomočne sodbe je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 420. člena ZKP ter predlagala, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije, skladno z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP, ugotovi kršitev zakona.

3. Zagovornik obtožene E. S., odvetnik M. V. in obtoženi M. K. sta v pisnih odgovorih, podanih na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala, naj se zahteva zavrne.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavke 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Kršitev kazenskega zakona vložnica zahteve utemeljuje z navedbami, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili eno od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Navaja, da so žrtve trgovine z ljudmi bile izkoriščane tako, da so morale obtožencem služiti s prostitucijo. Ob ugotovitvi dejanskega stanja (da je bila oškodovankam plačana pot v Slovenijo, nastanitev, kasneje pa so bile dane v podnajem zaradi izvrševanja prostitucije, da so bile psihofizično maltretirane in kaznovane, če niso ubogale), bi sodišče takšno ravnanje moralo kvalificirati kot kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Stališče sodišča, da se posamezni zakonski znaki kaznivega dejanja trgovine z ljudmi prekrivajo z zakonskimi znaki kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, pomeni kršitev materialnega zakona. Formulacija ravnanja obtoženih, ki jo sprejemata sodišči prve in druge stopnje v izpodbijanih sodbah, negira človekovo dostojanstvo, ki je pravna vrednota in ustavno zagotovljena ter varovana kategorija med človekovimi pravicami in svoboščinami.

7. Sodišče je oprostilo obtožence iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, da ni dokazano, da so storili dejanje, katerega so bili obtoženi. Iz razlogov zahteve za varstvo zakonitosti je povzeti, da se vložnica zahteve ne strinja z zaključki sodišča, da dejanje obtožencem ni dokazano. Vložnica trdi, da bi sodišče moralo dejanje kvalificirati kot kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. V oprostilnem delu sodbe je sodišče odločilo, da kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, pravno opredeljeno po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1, obtožencem ni dokazano. Če pa vložnica meni, da bi moralo sodišče izreči obsodilno sodbo, pa se ne strinja z razlogi sodbe ter z odločitvijo, sprejeto v pravnomočni sodbi, ne uveljavlja pa kršitve kazenskega zakona. Tudi stališče sodišča druge stopnje, da se lahko posamezni znaki kaznivega dejanja trgovine z ljudmi prekrivajo z zakonskimi znaki zlorabe prostitucije, ne pomeni kršitve materialnega zakona kot zatrjuje vložnica, ampak razlago obeh zakonskih določb. Ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, kot poudarja sodišče v izpodbijani sodbi, je izkoriščanje prostitucije. Vendar pa mora biti podano tudi razpolaganje z ljudmi tako, da je to moč razumeti kot trgovino z ljudmi, kar je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje na strani 15 sodbe. Strinjati se je sicer mogoče z vložnico, da je vsako izkoriščanje ljudi zaradi prostitucije napad na dostojanstvo žrtve in na kršitev pravice do osebnega dostojanstva. Vendar pa slednje še ne pomeni, da je bil kršen kazenski zakon. Vložnica zahteve sicer pravno ne opredeli, katera kršitev zakona po 372. členu ZKP je podana, iz navedb je sklepati, da meni, da gre za kršitev 1. točke 372. člena ZKP. Navedbe vložnice se nanašajo na obrazložitev sodbe. Kršitev kazenskega zakona pa je mogoče storiti le z odločitvijo v izreku sodbe, ne pa tudi v obrazložitvi sodbe (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, komentar k 372. členu, stran 799). Po navedenem vložnica zahteve kršitve kazenskega zakona ne uveljavlja.

8. Vložnica trdi, da je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje sama s seboj v nasprotju, prav tako pa je obrazložitev sodbe v nasprotju s sodbenim izrekom. Navaja, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo vidi v dejstvu, da je v obrazložitvi pravnomočne sodbe ugotovljeno, da je obtoženi M. K. oškodovankam plačal pot v Slovenijo z namenom, da bi z njimi zaslužil, da je izkoristil težko materialno stanje in naivnost oškodovank, da jih je držal v šahu, da jim bo ukinil vizum, da se bodo morale vrniti v Dominikansko republiko, da jih je dal v podnajem R. F. ter iz naslova izvajanja prostitucije prejemal določen delež zaslužka. Po mnenju vložnice sodišče v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da so bile oškodovanke dane v podnajem, hkrati pa za to dejanje izreče oprostilno sodbo in je zato obrazložitev v nasprotju z izrekom. Obrazložitev pa je v nasprotju tudi sama s seboj. Višje sodišče je v sodbi navedlo, da vnaprej ni mogoče izključiti realnega steka oziroma obstoja obeh kaznivih dejanj, v primeru, kadar posamezno izvršitveno dejanje predstavlja samostojno kriminalno celoto. V oklepaju pa je zapisalo: storilec na primer kupi ali pridobi večje število oseb zaradi izvrševanja prostitucije, jih nato dalje izroči ali proda drugemu, del pa obdrži zase, da se zanj prostituirajo. Vložnica zatrjuje, da je prav takšno dejansko stanje v konkretni zadevi tudi ugotovljeno in da se razlogi sodišča, da so se lahko oškodovanke prosto gibale, ne nanašajo na zakonski znak kaznivega dejanja trgovine z ljudmi ter je zato šteti, da sodbi sodišč prve in druge stopnje tudi nimata razlogov.

9. Navedeno ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana takrat, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vložnica zahteve citira posamezne ugotovitve ali stavke iz sodb sodišča prve in druge stopnje. Iz navedb je mogoče povzeti predvsem, da se ne strinja z zaključkom, da kaznivo dejanje trgovine z ljudmi obtoženemu M. K. ni dokazano. Stavek v obrazložitvi, ki ga citira vložnica iz sodbe sodišča druge stopnje o tem, kaj lahko predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja trgovine z ljudmi (storilec na primer kupi...), je le del obrazložitve o zakonskih znakih kaznivih dejanj po 175. členu in 113. členu KZ ter o tem, kdaj lahko pride do prekrivanja teh znakov, in da je v vsakem konkretnem primeru potrebno presojati, ali dejanski stan dopušča sklep, da je podan realni stek navedenih kaznivih dejanj. O katerih odločilnih dejstvih sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov pa vložnica zahteve, sklicujoč se na del obrazložitve, v katerih sodišče ugotavlja, da so se oškodovanke lahko prosto gibale, ne pojasni. Odločilna dejstva v oprostilni sodbi po 3. točki 358. člena ZKP, so dejstva, s katerimi sodišče utemeljuje, da ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen, oziroma v konkretnem primeru, da zakonski znak kaznivega dejanja trgovine z ljudmi – razpolaganje – ni dokazan. Prav tako vložnica ne pojasni, v čem sta v nasprotju izrek sodbe in obrazložitev oprostilne sodbe, sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče do ravnanja obtoženega K., ko je le-ta dal dekleta v podnajem R. F. Ugotovili sta, da je šlo za izvajanje prostitucije in da je K. prejemal določen del zaslužka, in da je bilo obtoženčevo ravnanje usmerjeno le v izkoriščanje prostitucije, ne pa tudi v trgovino z ljudmi. Zato ugotovitve sodišča niso v nasprotju s sodbenim izrekom, da dejanje po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ opisano v obtožbi, povzeti v sodbeni izrek, obtožencu ni dokazano. V čem je nasprotje med izrekom sodbe, v katerem je sodišče odločilo, da dejanje obtožencu ni dokazano in obrazložitvijo pa vložnica zahteve ne pojasni, tako da se tudi teh navedb ne da preizkusiti.

10. Zatrjevanje vložnice, da je sodišče v obrazložitvi sodbe popolnoma zanemarilo dejstvo, da sta bili dve oškodovanki mladoletni, in zanju prostovoljna privolitev v ukvarjanje s prostitucijo ni element kaznivega dejanja, temveč je dejstvo, da je bilo dejanje storjeno proti mladoletniku, celo kvalifikatorna okoliščina za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, pa tudi ni dovolj konkretizirano, da bi Vrhovno sodišče lahko preizkusilo, katero kršitev zakona vložnica uveljavlja. Da samo dejstvo, da sta bili dve oškodovanki mladoletni za presojo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ, ni odločilno, je pojasnilo že sodišče druge stopnje na šestnajsti strani obrazložitve sodbe.

11. Poudarjanje vložnice, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici v sodbi I K 2897/2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 2897/2009 zavzelo drugačno stališče, oziroma da je odločitev drugačna, tudi ni relevantno z izpodbijanjem navedene pravnomočne sodbe, saj vložnica ne utemelji povezave med obema zadevama in tudi ne pojasni, v čem je odločitev Okrožnega sodišča v Novi Gorici drugačna. Tako tudi te navedbe Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

12. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (člen 425 ZKP).