Jedro

prodajna pogodba, sklenjena leta 1977, torej po uveljavitvi ustave iz leta 1974, pa nikakor ne more biti več obremenjena s silo, zvijačo ali grožnjo v smislu 5. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V I. točki izpodbijanega vmesnega sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da se šteje, da sta bili obe kupni pogodbi z dne 17.6.1960, sklenjeni med pravnim prednikom prvopredlagatelja in drugopredlagateljico kot prodajalcema in kot kupcem, sklenjeni zaradi grožnje državnega organa in predstavnika oblasti, s čimer je smiselno odločilo, da je za na podlagi teh prodajnih pogodb prodano premoženje podan temelj za denacionalizacijo iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V II. točki izpodbijanega sklepa pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za denacionalizacijo nepremičnin, ki so prešle v državno last na podlagi kupne pogodbe z dne 1.12.1977, sklenjene med prvopredlagateljem, drugopredlagateljico ter sinom drugopredlagateljice in bratom prvopredlagatelja kot prodajalci in kot kupcem, saj je bila slednja pogodba sklenjena v času, ki presega časovni okvir, ki ga za denacionalizacijo določa zakon. Odločitev o ostalih vprašanjih denacionalizacije je sodišče prve stopnje v

III. točki izpodbijanega sklepa pridržalo za končni sklep.

Zoper II. točko citiranega sklepa se pravočasno pritožuje predlagatelj iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve predlogu za denacionalizacijo tudi v tem delu. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, da sta bila lastnika žage zaradi večkratnih odločb o prepovedi obratovanja dne 17.6.1960 prisiljena skleniti dve prodajni pogodbi za prodajo objekta žage.

Ker pa je tako prodani objekt žage tvoril funkcionalno neločljivo celoto s parcelama številka, ki sta bili prodani na podlagi prodajne pogodbe z dne 1.12.1977, in ker po prodaji žage te parcele niso bile več v posesti predlagateljev, je bila tudi prodajna pogodba iz leta 1977 posledica kontinuirano izvajane grožnje iz leta 1959 (odločba o prepovedi obratovanja žage z dne

30.12.1959), zato je tudi zanjo podan isti temelj za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen. Slednji je prav tako kot pri prodajni pogodbi iz leta 1960 še znotraj časovnega okvira, ki ga za denacionalizacijo v 4. členu predpisuje ZDen.

Odgovor na pritožbo ni vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih pravil. Zato sodišče druge stopnje v celoti povzema pravilne razloge v izpodbijanem sklepu, v zvezi s pritožbeno grajo zmotne uporabe materialnega prava pa še dodaja:

5. člen ZDen, ki kot temelj za denacionalizacijo uzakonja primer, ko so stvari ali premoženje osebe prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti, sicer po jezikovni razlagi ni vezan na časovni okvir iz 4. člena ZDen.

Vendar pa v skladu s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 22. in 23.6.1993 podlaga iz 5. člena ZDen velja za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen.

Nobenega razloga namreč ni, da časovna meja, določena za predpise o podržavljenju, ne bi veljala tudi za podržavljenja na podlagi pravnih poslov. Podržavljenja lastnine s pravnimi posli, sklenjenimi zaradi grožnje, sile ali zvijače, niso povzročala nič manj krivic kot podržavljenja na podlagi odločb državnih organov.

Splošne družbene razmere po uveljavitvi ustave SFRJ iz leta 1963 (časovna meja po 4. členu ZDen) so prinesle okoliščine, v katerih podržavljenja (po oceni zakonodajalca) niso bila več krivična. Iste družbene razmere so nedvomno fizičnim osebam omogočale uspešno izpodbijanje pravnih poslov, sklenjenih z napako volje.

Zato je bilo po pravnem mnenju Vrhovnega sodišča historično gledano utemeljeno vezati čas sklenitve pravnih poslov iz 5. člena ZDen na veljavnost predpisov, ki so našteti v 3. in 4. členu ZDen.

Po pravkar obrazloženem so lahko po 5. členu ZDen podlaga za denacionalizacijo le tisti pravni posli, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen. 4. člen ZDen določa splošni časovni okvir, po katerem so ne glede na veljavnost taksativno navedenih predpisov iz 3. člena ZDen upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta

1963. V letu 1977 sklenjena prodajna pogodba med take pravne posle zato ne spada, kot pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje. Pri tem ni slediti v pritožbi zatrjevanemu, da je podržavljenje s prodajno pogodbo z dne 1.12.1977 prodanih nepremičnin nastopilo že z odločbo o prepovedi obratovanja z dne 30.12.1959. Taka razlaga je namreč mnogo preširoka in tudi v nasprotju z listinami - prodajno pogodbo iz leta 1977, iz katere povsem jasno izhaja, da sta predlagatelja navedeno nepremičnino prodala. Navedena prodajna pogodba, sklenjena leta 1977, torej po uveljavitvi ustave iz leta 1974, pa nikakor ne more biti več obremenjena s silo, zvijačo ali grožnjo v smislu 5. člena ZDen. Sodišče druge stopnje sicer verjame, da sta zaradi odločbe o prepovedi obratovanja žage iz leta 1959 in posledično leta 1960 prisilno sklenjenih prodajnih pogodb o prodaji žagarskega obrata in žagarske opreme, parceli št., ki sta bili s prodanimi stvarmi funkcionalno povezani, za predlagatelja izgubili ekonomsko in funkcionalno vrednost, zaradi česar se je le-ta leta 1977 odločil ti dve parceli prodati. Tako oddaljena in posredna povezava med ugotovljeno grožnjo in prisilo državnega organa leta 1959 in 1960 ter sklenjeno prodajno pogodbo leta 1977 pa tudi ne more utemeljevati zahteve za denacionalizacijo, kot se materialnopravno zmotno zavzema pritožnik.

Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišče prve stopnje. Pri odločitvi se je oprlo na 2. točko prvega odstavka 365. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil.