Jedro

Če stranka ne dokaže, da je bilo nad njo izvajano ali ji je grozilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep, zaradi katerega je pobegnila, ji status žrtve vojnega nasilja ne gre.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 280/00-10 z dne 26.10.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 13.6.2000, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 20.8.1998. Z njo je zavrnjen njen zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke. V obrazložitvi sodišče navaja, da je tožena stranka potrdila odločitev organa prve stopnje, vendar iz drugih razlogov, kot jih je ta navedel. Tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke, ker tožnica ni pobegnila pred nasiljem okupatorja. V mesecu avgustu 1942 je bila sicer res z družinskimi člani aretirana in zaprta v zaporu v C., vendar je bila že po nekaj dneh izpuščena. Iz tožničine izjave, niti iz izpovedb zaslišanih prič pa ni razvidno, kakšnemu nasilju bi naj bila izpostavljena oziroma ji je grozilo. Iz izpiska iz poročne matične knjige je razvidno, da se je tožnica 30.9.1942 v M. poročila z J.A., ki je imel tedaj stalno prebivališče v S. v Nemčiji. Torej je zaradi sklenitve poroke prišel v domovino, saj je v Nemčiji delal od 5.4.1942. Na tej podlagi upravno sodišče pritrjuje zaključkom tožene stranke, da tožnica 3.10.1942, torej le nekaj dni po poroki, ni pobegnila pred vojnim nasiljem, temveč je skupaj z možem odpotovala v kraj njegovega takratnega bivališča. Po 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99 - ZZVN) je žrtev vojnega nasilja - begunec oseba, ki je v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 pobegnila pred vojnim nasiljem okupacijskih sil (1. odstavek), ali ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (3. odstavek). Po določbah ZZVN se torej kot pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja predpostavlja nasilno dejanje ali prisilni ukrep, ki ga je okupator povzročil iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Tožnica pa, ki se je poročila in zaradi sklenjene zakonske zveze nato odšla z možem v Nemčijo, kjer je mož delal, takšnega nasilja, ki bi ga naj okupator izvajal na njo in pobega pred tem nasiljem, ni izkazala.

V pritožbi tožnica navaja, da je pobegnila pred grožnjo Gestapa, ki jo je kot sumljivo osebo aretiral in zaprl v taborišče v C. Čeprav jo je izpustil iz zapora, ji je ves čas grozilo, da je lahko vsak trenutek določena za transport v koncentracijsko taborišče. Zato se je tajno poročila in pobegnila, ne pa odpotovala v Nemčijo. Pobegnila je z možem, ki je takrat ilegalno iz Nemčije prišel v M. Kot begunka je ves čas ilegalno v Nemčiji delala kot pomožna moč pri različnih nemških gospodinjstvih pa tudi kot fizična delavka. Da je bežala, sta potrdili priči K.D. in L.K. Predlaga razveljavitev sodbe Upravnega sodišča v Mariboru.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor, da je tožnici status begunke dokazan z izpovedbama zaslišanih prič, ni utemeljen. Že tožena stranka je na enak pritožbeni ugovor v svoji odločbi navedla razloge, zakaj ocenjuje, da zaslišani priči nista prepričljivi. Po izpovedi priče L.K., naj bi bila tožnica odpeljana iz taborišča v C. v B., kjer naj bi prišla v stik z možem, ki je bil izseljen že pred letom. Taka izpoved pa je po presoji tožene stranke v nasprotju z izjavo same tožnice in tudi z drugimi dokazi. Iz izpovedi priče D.K. pa izhaja le to, da naj bi tožnica 3.10.1942 pred grozečim vojnim nasiljem pobegnila v Nemčijo, kamor je okupator izgnal njenega moža, ki je bil zdravnik v M. Tej oceni je tožnica v tožbi ugovarjala tako, da je vztrajala pri trditvi, da sta izpovedi verodostojni, ne da bi navedla karkoli konkretnega. Prav tak je njen ugovor v pritožbi. S takim pavšalnim ugovorom pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ne more izpodbiti te dokazne ocene.

Na podlagi ugotovitev tožene stranke, da je nemški okupator tožnico sicer v avgustu 1942 zaprl v zbirno taborišče v C., vendar jo je po nekaj dnevih tudi izpustil; da se je tožnica dne 30.9.1942 poročila in takoj za tem dne 3.10.1942 odšla z možem v Nemčijo, kjer je on delal, je pravilno sklepanje, da tožnica vojnega nasilja ali prisilnega ukrepa kot ga opredeljuje ZZVN, ni dokazala. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, materialno pravo pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.