Jedro

Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2231/2025/9 (1222-15) z dne 1. 10. 2025. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu za prostovoljni odhod v Maroko določila 10 dnevni rok, v katerem mora zapustiti območja Republike Slovenije, držav članic Evropske Unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, sicer bo s teh območij odstranjen. Tožniku je določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2.V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo ugotovitvi toženke, da tožnik ni izkazal nobenega od možnih razlogov za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), zaradi česar je njena odločitev o zavrnitvi prošnje za status begunca pravilna in zakonita. Potrdilo je tudi odločitev o neizpolnjevanju pogojev za subsidiarno zaščito in pri tem med drugim poudarilo, da se tožnik v tožbi ni več skliceval na okoliščine zemljiškega spora v izvorni državi, ki ga je tudi sicer reševalo sodišče. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na pomanjkanje finančnih sredstev za preživljanje in tožnikovo dostojno življenje v Maroku, je poudarilo, da je z vidika subsidiarne zaščite pomembno, ali bi bila škoda povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika načela nevračanja pa prej navedeni pogoj ni relevanten, saj lahko v okviru tega načela pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki. Presodilo je, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo (upoštevajoč elemente, ki jih je sodišče izpostavilo že v zvezi s presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca in subsidiarne zaščite) tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Glede tega je izpostavilo okoliščine, o katerih je izpovedal tožnik na osebnem razgovoru, in na tej podlagi (ob vseh poudarkih, ki jih je na podlagi njegovih izjav naredila tudi tožena stranka, ter ob upoštevanju dejstva, da v tožbi glede morebitne kršitve načela nevračanja ni navedel nič bolj konkretnega in dokumentiranega) sklenilo, da tožnik ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen glede pravice iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bistvo pritožbenih navedb ponovitev razlogov, zaradi katerih je pritožnik zapustil Maroko in se zaradi njih tja ne more vrniti, ki jih je podal že v tožbi. To v pritožbi priznava tudi sam. Do teh navedb se je obširno opredelilo že sodišče prve stopnje in jih po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo kot očitno nezadostne za priznanje enega od statusov mednarodne zaščite in za odložitev morebitne prisilne odstranitve v izvorno državo.

7.Takšnim razlogom sodišča prve stopnje pritožnik argumentirano ne nasprotuje in za drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov, temveč zgolj vztraja pri stališču, da se nima kam vrniti in da se je znašel v težki življenjski situaciji. S tem ne more izpodbiti presoje prvostopenjskega sodišča, da pritožnik ni izkazal nobenega razloga za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 in s tem pogoja za status begunca (34. do 36. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), nadalje, da mu ob vrnitvi ne grozi niti resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1 (39. točka obrazložitve) in da z naloženo vrnitvijo v izvorno državo ne more biti kršeno načelo nevračanja tudi ne z vidika humanitarnih pomislekov, to je v zvezi z možnostjo pritožnikovega preživljanja oziroma dostojnega življenja (45. do 48. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8.V zvezi s pritožbeno navedbo, da pritožnik ne bo mogel živeti dostojnega življenja, Vrhovno sodišče še pripominja, da je že večkrat sprejelo stališče, da razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito. Posledično pritožba zgolj s pavšalno navedbo o (resničnem, stvarnem, osebnem in predvidljivem) tveganju, da pritožnik v izvorni državi ne bo mogel živeti dostojnega življenja in da bo utrpel resno škodo, ne more izpodbiti stališča sodišča prve stopnje, da pritožniku ne grozi resna škoda v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1, prav tako ne presoje, da ga je po zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito kot nezakonito prebivajočega tujca dopustno napotiti oziroma odstraniti v izvorno (varno) državo.

9.Iz pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo nevračanja, izhaja očitek, da je sodišče navedeno načelo spregledalo. To Vrhovno sodišče zavrača kot očitno neutemeljeno, saj se izpodbijana sodba v obširnih razlogih dejansko ukvarja le s konkretnimi okoliščinami pritožnikovega primera v povezavi s spoštovanjem načela nevračanja.

10.Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1.Kot izhaja iz sodbe, je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je iz svoje izvorne države odšel zaradi revščine, brezposelnosti, marginalizacije in rasizma. Na osebnem razgovoru je nato povedal, da je glavni razlog, da je zapustil izvorno državo, krivica, ker so si neznanci prilastili njihovo zemljo in država ni pomagala, da bi jo pridobili nazaj, in zaradi poskusa umora. Tožbo pa je oprl na navedbe, da si v lastni državi ne more zagotoviti dovolj finančnih sredstev, da bi preživel, predvsem zaradi zemlje, ki je nima, poleg tega pa je izpostavil tudi, da ne bi mogel živeti dostojnega življenja in bi bil po vsej verjetnosti brezdomec, kar pomeni, da bi bil podvržen nehumanemu ravnanju.

2.Da je živel v Casablanci sam v najemnem stanovanju, kar se ne ujema s tožbeno trditvijo, da je oziroma bi bil brezdomec; da je opravljal je priložnostna dela kot trgovec in delal kot pek; da ima v Maroku sorodnike (brata, sestro ter oba starša); da poleg arabščine uporablja tudi francoščino; da ima vozniško dovoljenje za tovorna vozila; da je usposobljen za popravilo strojev v tovarnah; da ima spričevalo splošne srednje šole z maturo.

3.Sodbi Vrhovnega sodišča I Up 140/2025 z dne 24. 7. 2025 in I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024 (8. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa).