Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik ni pridobil odobritve za podaljšanje bivanja v bivalni enoti, zato bivalno enoto uporablja brez pravne podlage in se je dolžan izseliti.
I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se je toženec dolžan izseliti iz bivalne enote v kleti stavbe na ..., v velikosti 16,32 m², ki predstavlja posamezni del stavbe ID znak: del stavbe 000 in jo izpraznjeno ter prosto oseb in stvari ter počiščeno izročiti tožeči stranki v roku šestdesetih dni. Kar je zahtevala tožeča stranka drugače, je sodišče zavrnilo.
2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je toženec uporabljal stanovanje od 16. 5. 2005 dalje, zato se je med pravdnima strankama vzpostavilo dejansko najemno razmerje, ki pravno pomeni najemno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Tožeča stranka ni odpovedala najemnega razmerja tožencu, zato toženec uporablja stanovanje zakonito. Če je tožeča stranka odločila, da za določen čas ali za nedoločen čas da v brezplačno uporabo stanovanje tožencu, potem je treba odločiti o sporni zadevi v upravnem postopku, v katerem bi morala tožeča stranka izdati upravno odločbo. Nedopusten je dogovor, da toženec kot najemnik lahko uporablja in ima v najemu stanovanje do preklica, saj ne gre za prekarij. Tovrstni dogovori v najemni pogodbi so nični.
3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, priglasila pa je tudi pritožbene stroške.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravilno je uporabilo materialno pravo, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.
6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka s sklepom z dne 29. 4. 2005 dodelila tožencu v začasno uporabo bivalni prostor za določen čas, za katerega bo toženec plačeval le bivalne stroške. Pisna najemna pogodba ni bila sklenjena, toženec pa je bivalno enoto prevzel v uporabo 16. 5. 2005. Vsako leto je toženec zaprosil za podaljšanje bivanja v bivalni enoti. Tožeča stranka mu je vsakokrat s sklepom odobrila bivanje za nadaljnje obdobje za določen čas, nazadnje s sklepom z dne 30. 6. 2016, s katerim mu je odobrila bivanje do 31. 12. 2016. Pred iztekom tako določenega časa, toženec ni zaprosil za podaljšanje bivanja v bivalni enoti. Tožeča stranka je z dopisom 9. 1. 2017 pozvala toženca, da se izseli iz bivalne enote v roku petnajstih dni. Toženec je poziv prejel 13. 1. 2017, tožba pa je bila vložena 10. 2. 2017. 7. Toženec je na podlagi sklepov tožeče stranke pridobil upravičenje do najema bivalne enote za določen čas. Na ta način se je vzpostavilo civilnopravno razmerje med pravdnima strankama v zvezi z uporabo bivalne enote in ne upravnopravno razmerje ali prekarij. Tožencu je tožeča stranka dodelila bivalno enoto, ki je namenjena začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb, te bivalne enote pa so lahko tudi v drugih stanovanjskih objektih, ne le v stanovanjskih stavbah za posebne namene (tretji odstavek 6. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Te bivalne enote se oddajajo v najem za določen čas s sklenitvijo najemne pogodbe. Ko gre za pogodbeno razmerje v zvezi z najemom za določen čas, mora najemnik, ki mu je bilo stanovanje dano v najem za določen čas, najmanj trideset dni pred potekom tega časa pridobiti od lastnika odobritev podaljšanja najemne pogodbe s sklenitvijo aneksa k najemni pogodbi, sicer mora izprazniti stanovanje oseb in stvari v pogodbenem roku, razen če najemna pogodba ne določa drugače (95. člen SZ-1). Tožnik ni pridobil odobritve za podaljšanje bivanja v bivalni enoti, zato bivalno enoto uporablja brez pravne podlage, zato se je dolžan izseliti. Tožeča stranka je tudi pozvala toženca z dopisom z dne 9. 1. 2017, da se iz stanovanja izseli, čeprav tega ni bila dolžna storiti, saj bi se toženec moral izseliti že s potekom roka, ki ga je tožeča stranka določila v sklepu, s katerim je tožencu odobrila bivanje v bivalni enoti.
8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (350. člen ZPP).
9. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.